Pojdi na vsebino

Južnošvedsko višavje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pogled iz zraka na kmetije in gozd v občini Ydre
Gozdna pokrajina južnošvedskega višavja, posneta s Skuruhatta v občini Eksjö

Južnošvedsko višavje (švedsko Sydsvenska höglandet) je hribovit predel, ki pokriva velik del Gotlandije na jugu Švedske. Razen pomanjkanja globokih dolin je pokrajina podobna pokrajini Norrland, ki jo najdemo severneje na Švedskem.[1] Osrednje-vzhodni deli višavja vsebujejo približno trideset ozkih kanjonov, lokalno znanih kot skurus.[2]

Velik del višavja leži nad 200 m nadmorske višine, okoli višavja pa so velika območja, ki presegajo 100 m nadmorske višine. Višavje je osredotočeno na Småland, pokriva pa tudi velike dele Skåne, Hallanda, Västergötlanda, Östergötlanda in Blekingeja.[3] Najvišja točka leži 377 m nadmorske višine.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Južnošvedsko višavje je bilo poseljeno že od nordijske kamene dobe, kar dokazujejo najdbe cist. V nordijski bronasti dobi (ok. 1700–500 pr. n. št.) je prišlo do znatne kmetijske širitve po višavju. Tla, razvita na ledeniškem tilu, so bila očiščena, kamenje pa je bilo nato zloženo v gomile.[4] Drugi obdobji kmetijske širitve sta rimska železna doba in visoki srednji vek (ok. 13. stoletje).

Slabe talne razmere so povzročale znatne težave za kmetijstvo v višavju, kar pomeni, da so sčasoma postale relativno pomembne v lokalnih gospodarstvih majhne industrije. Številna zapuščena polja so zdaj prekrita z gozdom. Ostanke zapuščenih polj je mogoče prepoznati po višavju po značilnih kupih kamenja, ki so nastali ob krčenju obdelovalnih površin.

Podnebje in vremenski dogodki

[uredi | uredi kodo]

Podnebje zahodnih delov višavja je bolj vlažno kot na vzhodu. To je posledica orografskih padavin, ki jih povzroča jugozahodni veter, ki sili vlažen zrak nad višavje. Jezero Sommen v severovzhodnem delu višavja ima relativno nizko vlažnost in malo padavin.[5] Ljungby v jugozahodnem delu višavja drži mesečni rekord padavin za Småland s 347 mm v avgustu 1945. Južno švedsko višavje ima rekorde za najhladnejše in najtoplejše temperature v Gotalandiji. Hladni rekord je bil −38,5 °C 16. januarja 1918 v Lommarydu, medtem ko je bil vroč rekord 38 °C 29. junija 1947 v Målilla.

Temperature na Tomtabackenu so vse leto nižje kot v okolici.

Januarja povprečna dnevna temperatura na vrhu pade na približno -5 °C, kar je podobno temperaturi v Dalslandu ali Upplandu, ki sta oba precej severneje. Julija povprečna dnevna temperatura doseže le približno 14 °C, kar je primerljivo z Jokkmokkom na arktičnem krogu. Povprečna letna dnevna temperatura je pod 5 °C, kar je primerljivo z Östersundom, 750 km severneje. Čeprav sneženje običajno pade od konca oktobra do začetka maja, so v bližnji vasi Spinkabo merljivo sneženje opazili 30. septembra 1995 (12 cm) in 14. junija 1982 (7 cm). Ker imajo le trije meseci povprečno dnevno temperaturo nad 10 °C, se podnebje uvršča med subarktične.[6][7] Zima je pogosto najdaljši letni čas, na višjih nadmorskih višinah traja od sredine novembra do konca marca. Galtåsen, ki leži daleč od obale in na nadmorski višini 360 m, ima povprečno meteorološko zimo od 14. novembra do 2. aprila. Poletje traja od 2. junija do 3. septembra.

Geologija

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid s središčem v južnošvedskem višavju

V geološkem kontekstu je višavje izraz južnošvedske kupole. Južnošvedska kupola se je v fanerozoiku večkrat posedla in dvignila zaradi epeirogenih premikov. Kupola je imela obdobja posedanja, zakopavanje v sedimentih pa se je izmenjevalo z obdobji izkopavanja in nastajanja peneplenov in hribovitega reliefa. Subkambrijski peneplen poznega neoproterozoika je najstarejši od površin. Pokriva vzhodne in severne boke kupole ter njeno grebensko območje, kjer je prelomljena.[8] Submezozojski hribovit relief pokriva južni in zahodni rob kupole, kar približno ustreza okrožjem Halland, Blekinge in severovzhodni Skaniji. Najmlajša dobro definirana površina je peneplen Južnega Smålanda, ki se je oblikoval v neogenu.[9] Južnošvedska kupola ima v podrobnostih obliko piedmonttreppena ali stopnišča erozijskih površin. Od zgoraj navzdol so ravni:[10]

  • krestalni in prelomljeni deli subkambrijskega peneplena
  • peneplen na 300 m nadmorske višine[A]
  • peneplen na 200 m nadmorske višine, ki vsebuje različne otočke.[B]
  • peneplen Južnega Smålanda (175–125 m nadmorske višine)[C]
  • površje na 100 m nadmorske višine, ki je del peneplena Južnega Smålanda

Pozno kenozojsko dviganje kupole je okvirno povezano z daljnosežnimi kompresijskimi napetostmi, ki so dvignile regijo kot velikansko antiklinalno litosferno gubo. Kot taka je podobna dvignjenim pasivnim robovom, kot so Skandinavsko gorovje ali gore zahodne in vzhodne Grenlandije.[12]

Zadnja ledena doba in odmrzovanje

[uredi | uredi kodo]

Med zadnjim odmrzovanjem Weichselskega ledenega pokrova je bilo južnošvedsko višavje kraj razhajanj ledenih tokov.[13] Odmrzovanje južne Švedske je bilo relativno počasno, s hitrostjo umika ledenega roba manj kot 150 m/leto. Umikanje je bilo večkrat prekinjeno z majhnim napredovanjem ledenikov. To napredovanje je privedlo do nastanka vrste končnih morenskih sistemov.

Trenutno so v različnih jezerih južnošvedskega višavja planktonske vrste rakov, ki so ostanki iz časa, ko je Weichselski ledeni pokrov zapustil območje pred približno 12.000 leti.[14] Jezero Sommen izstopa po tem, da ima kar tri vrste ledeniških reliktnih rakov. Te vrste so Pallasea quadrispinosa,Mysis affinis in Limnocalanus macrurus. Vendar v jezeru ni najpogostejšega reliktnega raka, ki ga najdemo v jezerih južne Švedske, Mysis relicta.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ To raven je Sten Rudberg obravnaval kot del postsilurske peneplenine, saj bi jo lahko ujemali s hribi v Västergötlandu (Kinnekulle, Halleberg, Hunneberg in Billingen).[11] Karna Lidmar-Bergström meni, da je ta korelacija verjetna, vendar so dokazi šibki.
  2. ↑ Obstoj te površine je prvi opazil S. Nordlindh leta 1924 v monografiji o hidroenergiji in topografiji.
  3. ↑ Peneplain Južnega Smålanda je prvi opazil Sten De Geer leta 1913.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Lundqvist, Jan (1969). »Landskapet«. V Lundqvist, Magnus (ur.). Det Moderna Sverige (v švedščini). Bonniers. str. 64–67.
  2. ↑ Olvmo, Mats (2006). »Skuruna i Småland«. Geologiskt Forum (v švedščini). 50: 8–11. Pridobljeno 22. aprila 2019.
  3. ↑ Åkerhielm, Erik (1912). »Sydsvenska höglandet«. Geografien i skildingar och bilder (v švedščini). Lund. str. 49–90. Pridobljeno 7. junija 2015.
  4. ↑ Lagerås, Per (2013). »Agrara fluktuationer och befolknings-utveckling på sydsvenska höglandet tolkade utifrån röjningsrösen«. Fornvännen (v švedščini). 108 (4): 263–277.
  5. ↑ »4. östra Götalands sprickdals- och eklandskap«. Skogliga naturvärdesregioner för södra Sverige [Forest biodiversity regions in southern Sweden] (PDF) (poročilo) (v švedščini). Södra. 2015. str. 66. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. aprila 2018. Pridobljeno 17. junija 2025.
  6. ↑ »Tidiga snöfall i Sverige«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 24. februarja 2016.
  7. ↑ »Sena snöfall i Sverige«. Pridobljeno 24. februarja 2016.
  8. ↑ Lidmar-Bergström, Karna. »Sydsvenska höglandet«. Nationalencyklopedin (v švedščini). Cydonia Development. Pridobljeno 30. novembra 2017.
  9. ↑ Japsen, Peter; Green, Paul F.; Bonow, Johan M.; Erlström, Mikael (2016). »Episodic burial and exhumation of the southern Baltic Shield: Epeirogenic uplifts during and after break-up of Pangaea«. Gondwana Research. 35: 357–377. Bibcode:2016GondR..35..357J. doi:10.1016/j.gr.2015.06.005.
  10. ↑ Lidmar-Bergström, Karna; Olvmo, Mats; Bonow, Johan M. (2017). »The South Swedish Dome: a key structure for identification of peneplains and conclusions on Phanerozoic tectonics of an ancient shield«. GFF. 139 (4): 244. Bibcode:2017GFF...139..244L. doi:10.1080/11035897.2017.1364293. S2CID 134300755.
  11. ↑ Lidmar-Bergström (1988). »Denudation surfaces of a shield area in southern Sweden«. Geografiska Annaler. 70 A (4): 337–350. Bibcode:1988GeAnA..70..337L. doi:10.1080/04353676.1988.11880265.
  12. ↑ Japsen, Peter; Chalmers, James A.; Green, Paul F.; Bonow, Johan M. (2012). »Elevated, passive continental margins: Not rift shoulders, but expressions of episodic, post-rift burial and exhumation«. Global and Planetary Change. 90–91: 73–86. Bibcode:2012GPC....90...73J. doi:10.1016/j.gloplacha.2011.05.004.
  13. ↑ Lundqvist, Jan; Lundqvist, Thomas; Lindström, Maurits; Calner, Mikael; Sivhed, Ulf (2011). »Svekokarelska Provinsen«. Sveriges Geologi: Från urtid till nutid (v švedščini) (3rd izd.). Spain: Studentlitteratur. str. 515. ISBN 978-91-44-05847-4.
  14. ↑ Kinsten, Björn (2010). De glacialrelikta kräftdjurens utbredning i södra Sverige (Götaland och Svealand) (PDF) (poročilo) (v švedščini). Länsstyrelsen Blekinge län. str. 1–19. Pridobljeno 19. aprila 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Južnošvedsko_višavje&oldid=6457393«