Jovan Iskrić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jovan Iskrić
Rojstvo3. marec 1884({{padleft:1884|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})
Banatski Karlovac
Smrt14. junij 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (77 let)
Zagreb
pokopališčeMirogoj RKT-141-II-146
PripadnostZastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska (do 1918)
Zastava Kraljevine Jugoslavije Jugoslavija (1918-1941)
Flag of Independent State of Croatia.svg Hrvaška (1941)
Rod/službaAvstro-ogrska vojska (do 1918)
Jugoslovanska vojska (1918-1941)
Hrvaška vojska (1941)
Aktivna leta1902 - 1941
ČinK.u.k. Hauptmann der Infanterie.png stotnik (Avstro-ogrska vojska)
General.gif general (Hrvaška vojska) (1944 - upokojen)
EnotaAvstro-ogrska vojska 86. madžarski pehotni polk "Freiherr von Steininger", XV. korpus
PoveljstvaAustro-Hungarian Army Madžarski kraljevi nagyvaradski V/4. črnovojniški bataljon
Oboroženi
konflikti
Prva svetovna vojna
OdlikovanjaAvstro-ogrska vojska:
ZakonecMaria Pitlik von Rudan und Poria (poročena 22. novembra 1914)

Jovan Iskrić (nemško Johann Iskric), oficir v avstro-ogrski vojski, kasneje tudi v jugoslovanski in hrvaški vojski, borec na soški fronti, prejemnik viteškega križa vojaškega reda Marije Terezije, * 3. marec 1884, Karlsdorf na Ogrskem (sedaj Banatski Karlovac, Srbija), † 14. junij 1961 Zagreb, Hrvaška.

Vojaška kariera[uredi | uredi kodo]

S štirinajstimi leti je vstopil v pehotno kadetsko šolo v Liebenau pri Gradcu, iz katere je bil 18. avgusta 1902 kot kadetski oficir namestnik (praporščak) dodeljen 86. ogrskemu pehotnemu polku Freiherr von Steininger. Z njim se je kot nadporočnik in komandant čete odpravil v prvo svetovno vojno. Boril se je na balkanskem bojišču. S prestreljenimi pljuči se je tri mesece zdravil v bolnišnici, nato se je vrnil na isto bojišče. V januarju 1915 je postal stotnik. Ko je leta 1915 Kraljevina Italija vstopila v vojno, je bil premeščen na soško fronto.[1] V 11. soški bitki je tako uspešno poveljeval ogrskemu kraljevemu nagyvaradskemu (danes Oradea, Romunija) črnovojniškemu bataljonu (Landsturm-Bataillon) V/4., da so mu v priznanje dodelili viteški križ - vojaško odlikovanje reda Marije Terezije. Po razpustitvi avstro-ogrske vojske je Iskrić služil v jugoslovanski vojski, nato pa je leta 1941 postal polkovnik hrvaške (NDH) vojske.[2] Leta 1944 so mu dodelili čin generala.[3]

Obramba na Soči pri Avčah[uredi | uredi kodo]

V začetku 11. bitke na Soči je segalo južno krilo XV. korpusa do ruševin naselja Loga (danes del Bodreža), 3 kilometre severno od Kanala. Samo kratek del fronte - komaj kak kilometer - je potekal med naseljem Loga in Avčami vzdolž reke, potem pa je fronta zavila v pravem kotu na zadnji visoki planoti Loma stran od reke. Za prvo frontno črto "U", zasedenim s tremi četami črnovojniškega bataljona V/4, je bila postavljena druga, tako imenovana zapora "R", ki se je raztezala s kote Fratta (555 metrov) do severnega roba Avč in se tu združila s črto "U". Izpostavljeni spodnji odsek ob obali Soče je tvoril pomemben vogalni steber obrambe in je bil zato eden glavnih ciljev napada Italijanov, ko se je 17. avgusta 1917 začela bitka.

Kot poveljnik črte "U" (in od drugega dne bitke tudi zapornega položaja) je stotnik Iskrić, ki je poveljeval svojemu bataljonu (ki so mu bili odslej taktično podrejeni tudi oddelki 37. strelskega polka (Schützen-Regiment) in črnovojniškega bataljona IX/19, razporejeni okrog Avč šele dva tedna), razpolagal skupno s sedmimi četami in polovico pionirske čete. Ker so bili delno sestavljeni iz delov prejšnjih čet in iz starejših mož, glede borbenosti in oborožitve niso bili nikakor enakovredni italijanskim. Pod vodstvom stotnika so uspeli vztrajati v tridnevnem hudem boju, dokler jim ni uspelo (s pripeljanimi svežimi močmi) na visoki planoti Loma vzpostaviti strnjene obrambne fronte.

V noči na četrti dan bitke, 20. avgusta, je uspelo Italijanom izsiliti prehod čez Sočo, nedaleč od naselja Loga. Zato je moral Iskrić levo krilo s črte "U" umakniti na črto "R". Od tod ga ni moglo pregnati niti neposredno topovsko obstreljevanje, niti ponavljajoči se napadi, kljub temu, da sta bila obkoljena že oba krila njegovega položaja. Ko je nato nasprotnik dobil okrepitve, na Iskrićevi strani pa jih ni bilo pričakovati, in ko je število izgub začelo nevarno naraščati, je postal položaj braniteljev brezupen. Poveljstvo brigade je zato Iskriću dovolilo, da se iz utrdbe, ki je ni bilo mogoče več obdržati, umakne. »Nikoli,« je odgovoril Iskrić po žici, ki se je takoj zatem pretrgala.

Spominska plošča pri Avčah

Čez dan so Italijani pridobili na prostoru v sosednjem, severnem odseku. Tedaj je postalo ponovno zavzetje spodnjega odseka Avč, čigar posadka se je zmanjšala na tretjino prvotne moči, resnično nemogoča. Zato je poveljstvo brigade ukazalo njegovo izpraznitev v naslednji noči. Dalo pa je priznanje za trdno vztrajnost vseh čet, podrejenih stotniku Iskriću.[2] Za poveljevanje v tej bitki je stotnik Iskrić prejel viteški križ reda Marije Terezije.

Iskrić je umrl 14. junija 1961. Pokopan je na pokopališču Mirogoj v Zagrebu.[4]

Napredovanja[uredi | uredi kodo]

Avstro-ogrska vojska

  • K.u.k. Kadett-Offziersstellvertreter bis 1908.png Kadettoffiziers-stellvertreter (kadetski oficir namestnik) avgust 1902[2]
  • K.u.k. Leutnant orangegelbe Eaglisierung.png Leutnant (poročnik) november 1903[5]
  • K.u.k. Oberleutnant der Infanterie.png Oberleutnant (nadporočnik) maj 1910[6]
  • K.u.k. Hauptmann der Infanterie.png Hauptmann (stotnik) januar 1915[7]

Hrvaška vojska

  • Pukovnik.gif polkovnik[2]
  • General.gif general (30. oktober 1944)[8]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Avstro-Ogrska

  • Ord.MariaTeresa-CAV.png viteški križ reda Marije Terezije (187. promocija: 10. junij 1921)[9]
  • Ord.Leopold.PNG viteški križ Leopoldovega reda (14. november 1917)
  • AUT Karl-Truppenkreuz BAR.svg Karlov četni križ (18. junij 1917)
  • AUT KuK Kriegsbande BAR.svg srebrna medalja za zasluge (7. december 1916 in 2. julij 1917)
  • AUT KuK Kriegsbande BAR.svg bronasta medalja za zasluge (8. maj 1916)
  • AUT KuK Kriegsbande BAR.svg križ za zasluge (25. oktober 1915)
  • Verwundetenmedaille 1917 Österreich-Ungarn für eine Verwundung.jpg ranjeniška medalja

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Vladimir Brnardić, 2008
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Hofmann & Hubka, 1943
  3. Biography of General Jovan Iskrić (1884-1961), Generals.dk.
  4. Gradska groblja Zagreb: Jovan Iskrić, Mirogoj RKT-141-II-146.
  5. Schematismus..., 1903
  6. Schematismus..., 1914
  7. Rangliste..., 1917
  8. Biography of General Jovan Iskrić (1884-1961), Generals.dk.
  9. Kövess von Kövessháza, 1937

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Kövess von Kövessháza, Geza (1937). Die Militär-Maria-Theresien-Ordens-Ritter des Weltkrieges : auf Grund amtlicher Daten und der bisher erschienenen Verezichnisse und Ergänzungen ; (abgeschlossen am 31. Mai 1937). Wien: Tyrolia. str. 16.  Avstrijski vzajemni katalog
  • Hofmann, Oskar von; Hubka, Gustav von (1943). Der Militär-Maria-Theresien-Orden : die Auszeichnungen im Weltkrieg 1914 - 1918. Wien: Militärwissenschaftliche Mitteilungen. str. 151.  Avstrijski vzajemni katalog
  • "Schematismus für das K.u.K. Heer und für die K.u.K. Kriegsmarine". K.K. Hof- und Staatsdruckerei. 1908.  Avstrijski vzajemni katalog
  • "Schematismus für das K.u.K. Heer und für die K.u.K. Kriegsmarine". K.K. Hof- und Staatsdruckerei. 1914: 247. 
  • "Ranglisten der Kaiserlich und Königlichen Heeres ...". K.K. Hof- und Staatsdruckerei. 1917: 589.  Avstrijski vzajemni katalog
  • Vladimir Brnardić (2008). "Ivan Iskrić (1884.-1961.)" (181). Hrvatski vojnik.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]