Joso Gorec

Joso Gorec
Joso Gorec in Franc Smolej januarja 1941
Rojstvo	Jožef Gorec 20. marec 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) Ljubljana, Avstro-Ogrska
Smrt	cca. 8. maj 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (67 let) Ljubljana
Grob	Žale, Ljubljana
Državljanstvo	Federativna ljudska republika Jugoslavija  Kraljevina Jugoslavija  Kraljevina SHS  Cislajtanija
Poklic	športni organizator, športni funkcionar, trgovec s športno opremo
Poznan po	razvoj Planice, smučarskih skokov in smučarskih poletov

Joso Gorec, slovenski športni organizator, športni funkcionar in trgovec s športno opremo, * 20. marec 1895, Ljubljana, Avstro-Ogrska, † 1962, Ljubljana, Federativna ljudska republika Jugoslavija.

Pred drugo svetovno vojno je bil eden pomembnih organizatorjev slovenskega in jugoslovanskega smučanja, zlasti razvoja Planice, smučarskih skokov in smučarskih poletov.

Bil je tajnik ljubljanske športne zveze in glavni tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze od njene ustanovitve leta 1922 do leta 1936. V zgodovini slovenskega smučanja je znan predvsem kot pobudnik razvoja Planice v mednarodno zimskošportno središče.

Življenje

Joso Gorec se je rodil 20. marca 1895 v Ljubljani. V krstni knjigi Cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani je bil vpisan kot Jožef Gorec. Njegov oče je bil Ivan Gorec, doma z Velike Loke pri Trebnjem, materin dekliški priimek je bil Lešnjak.

Svojo športno in organizacijsko pot je povezal tudi s trgovskim okoljem. Po zapisu Svetozarja Gučka je po materi prevzel znano ljubljansko trgovino s športnimi artikli A. Gorec, ki je prodajala športno, kolesarsko in smučarsko opremo.

Plakat za podjetje J. Gorec iz leta 1923, ki oglašuje avtomobile, motocikle in kolesa.

V dvajsetih letih 20. stoletja se njegova trgovina pojavlja tudi pod imenom J. Gorec. Plakat iz leta 1923 oglašuje podjetje J. Gorec z avtomobili, motocikli in kolesi, kar kaže na povezavo njegove trgovske dejavnosti tudi s prodajo koles in motornih vozil.

Njegova sestra Marja oziroma Marija Gorec je bila igralka v krogu Ivana Mraka in žena slikarja Franceta Pavlovca; po zapisu Milčka Komelja je Joso Gorec sestrini družini finančno pomagal.

Umrl je leta 1962 v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Športno-organizacijsko delo

Gorec je bil eden ključnih organizatorjev slovenskega in jugoslovanskega zimskega športa v obdobju med obema vojnama. Z delom v Jugoslovanski zimskošportni zvezi je sodeloval pri organizaciji smučarskega športa, pri mednarodnem povezovanju in pri uveljavljanju Planice kot prizorišča večjih tekmovanj.

V zgodovini slovenskega smučanja je Gorec obravnavan kot eden ključnih organizatorjev razvoja Planice in smučarskih poletov. Svetozar Guček ga je v biografskem članku ob stoletnici rojstva označil za pionirja Planice, Aleš Guček pa mu je posvetil monografijo Planica: Joso Gorec in slovensko smučanje. Kot glavni tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze je bil med osrednjimi organizatorji prvega mednarodnega tekmovanja v smučarskih skokih v Planici leta 1934 ter eden od zagovornikov mednarodnega priznanja smučarskih poletov.

Planica in Dom Ilirija

Gorec je bil eden glavnih pobudnikov razvoja Planice kot sodobnega zimskošportnega središča. Na njegovo pobudo je bil leta 1931 odprt Dom Ilirija, današnji Dom Planica. Ob domu so bila poleg zimskih zmogljivosti urejena tudi teniška igrišča in zunanji bazen, kar kaže, da je bila Planica zamišljena kot širše športno in turistično središče.

Planica se je v tridesetih letih 20. stoletja razvijala kot prostor, kjer so se povezovali športni, turistični in narodni cilji. Časnik Delo v pregledu zgodovine Planice navaja, da je bil Gorec najverjetneje med tistimi, ki so že zgodaj razmišljali tudi o možnosti večjega mednarodnega prvenstva na slovenskih tleh.

Skakalnica v Planici

V začetku tridesetih let je Gorec sodeloval pri prizadevanjih za gradnjo velike smučarske skakalnice v Planici. Leta 1932 je Stanku Bloudku naročil načrt velike skakalnice, pozneje pa je bila v Planici zgrajena 90-metrska skakalnica po načrtih gradbenika Ivana Rožmana. Zgodovinski portal poudarja, da je bila prav Rožmanova skakalnica ključna za razvoj Planice kot prizorišča največjih skokov tistega časa.

Leta 1934 je Planica gostila prvo veliko mednarodno tekmovanje, na katerem je Norvežan Birger Ruud dosegel svetovni rekord z 92 metri. To tekmovanje je pomembno utrdilo ugled Planice v mednarodnem smučanju. V publicističnih pregledih zgodovine Planice je Gorec naveden med osrednjimi organizatorji tega tekmovanja.

Smučarski poleti

Gorec si je prizadeval tudi za mednarodno priznanje smučarskih poletov. Po navedbah Zgodovinskega portala je leta 1938 na kongresu Mednarodne smučarske zveze v Helsinkih dosegel priznanje smučarskih poletov najprej v študijske namene, mednarodne tekme v poletih pa so bile dokončno priznane leta 1948.

Članek v Slovenskih novicah ob opisovanju planiških poletov navaja, da je Gorec leta 1938 na kongresu FIS v Lahtiju uradno nastopil s tezo, da so smučarski poleti nova, posebna disciplina skokov.

Druga svetovna vojna in povojno obdobje

Poznejši zapisi o zgodovini Planice navajajo, da je Gorec med drugo svetovno vojno posredoval za Stanka Bloudka in pomagal ujetnikom s pošiljkami. Po drugi svetovni vojni je Gorec še nekaj časa ostal povezan s Planico in mednarodnim smučanjem. Leta 1946 je bil na kongresu Mednarodne smučarske zveze v Pauju povabljen v predsedstvo FIS.

Poznejši zapisi o zgodovini Planice navajajo, da je bil leta 1948 v politično zaznamovanem postopku obsojen na prisilno delo in nato izrinjen iz športnega delovanja. V časopisnih povzetkih je kot razlog za odstranitev iz planiškega organizacijskega kroga navedena domnevno neracionalna poraba državnega denarja, drugi publicistični zapisi pa postopek razlagajo širše kot del povojnega obračuna s predvojnimi športnimi organizatorji.

Delo in zapuščina

V slovenski športni zgodovini je Joso Gorec pomemben predvsem kot organizator, povezovalec in pobudnik infrastrukturnega razvoja Planice. Njegovo delo je povezovalo športno organizacijo, gradnjo športne infrastrukture, turizem in mednarodno uveljavljanje smučarskih skokov oziroma poletov.

Nordijski center Planica ga omenja kot človeka, ki je imel že v tridesetih letih 20. stoletja vizijo sodobnega skakalno-tekaškega centra v Planici. Njegovo vlogo v razvoju Planice je podrobno obravnaval Aleš Guček v monografiji Planica: Joso Gorec in slovensko smučanje, izdani leta 2012. O njem je ob stoletnici rojstva pisal tudi Svetozar Guček v članku Zimski bivak pod Debelim vrhom: ob 100-letnici rojstva Josa Gorca, pionirja Planice, objavljenem leta 1995 v Planinskem vestniku.

Bibliografija

• Gorec, Joso. Zgodovinski pregled smučanja med Slovenci: 1. Bloke, 2. Sodobno smučanje (1910–1945), 3. Planica (1934–1945). Ljubljana, 1945. Tipkopis.
• Guček, Aleš. Planica: Joso Gorec in slovensko smučanje. Ljubljana: Schwarz print, Fundacija za šport RS, Zavod za šport RS Planica, 2012.