Josip Vilfan (politik)

Josip Vilfan
Rojstvo	30. avgust 1878({{padleft:1878|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) Trst
Smrt	8. marec 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (76 let) Beograd
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  Avstro-Ogrska  Kraljevina Italija
Poklic	politik

Josip Vilfan ali Wilfan (30. avgust 1878 – 8. marec 1955) je bil slovenski odvetnik, politik in aktivist za človekove pravice iz Trsta. V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja je bil eden od političnih voditeljev slovenske in hrvaške manjšine v italijansko upravljani Julijski krajini. Skupaj z Engelbertom Besednjakom, Lavom Čermeljem in Ivanom Marijo Čokom je bil v tridesetih letih 20. stoletja najvplivnejši predstavnik slovenskih izseljencev iz Slovenskega Primorja. Vilfan velja poleg Leonida Pitamica in Borisa Furlana za enega najpomembnejših slovenskih pravnih teoretikov prve polovice 20. stoletja.

Zgodnja kariera

Rodil se je kot Josip Wilfan v slovensko govorečem višjem srednjem razredu v Trstu, ki je bil takrat največje pristanišče Avstro-Ogrske (danes v Italiji). Njegov oče je bil priznan gradbeni inženir. Josip je obiskoval zasebno osnovno šolo s slovenskim jezikom v Trstu. Ko je bil najstnik, se je oče preselil v dalmatinsko obalno mesto Dubrovnik, kjer je Josip končal hrvaško srednjo šolo. Študiral je pravo na Univerzi na Dunaju, kjer je diplomiral leta 1901. Vrnil se je v Trst, kjer je sprva delal kot asistent v odvetniški pisarni istrskega hrvaškega nacionalno-liberalnega politika Matka Laginje, preden je odprl svojo odvetniško pisarno.

Vilfan je bil že od mladosti član progresivne nacionalistične športne organizacije Sokol. Na Dunaju se je seznanil s socialističnimi in radikalno demokratičnimi ideali. Nanj so močno vplivale tudi družbene teorije razsvetljenskih mislecev, kot so Montesquieu, Lessing in Diderot, pa tudi škotsko razsvetljenstvo, latinski klasiki (predvsem Cicero in Seneka) in ustavna misel ameriških ustanovnih očetov.

Po vrnitvi v Trst se je aktivno vključil v javno življenje lokalne slovenske skupnosti. Postal je redni kolumnist časopisa Edinost, najpomembnejšega glasila Slovencev v Avstrijskem Primorju. V svojih člankih je napadal italijanski iredentizem in pozival k mirnemu sobivanju narodnosti znotraj Habsburške monarhije. Po Vilfanovem mnenju je bilo takšno sobivanje mogoče zagotoviti le z močno lokalno avtonomijo, liberalno demokratično reformo države in jasno opredeljenimi in uveljavljenimi jezikovnimi pravicami. Po Vilfanovem mnenju bi moral Trst postati zgled narodne strpnosti za celotno cesarstvo.

Med letoma 1909 in 1917 je bil član mestnega sveta Trsta, kjer je zastopal Združeno slovansko narodno listo, ki je bila pod nesporno hegemonijo slovenskih liberalcev. V tem času je poskušal najti skupni jezik z jugoslovansko socialdemokratsko stranko.

Po izbruhu italijanske fronte maja 1915 so avstro-ogrske oblasti imenovale Vilfana v Varnostni svet mesta Trst, zelo vplivno pomožno telo, ustanovljeno za pomoč avstrijskim vojaškim oblastem pri evakuaciji mesta v primeru italijanske okupacije. Varnostni svet je sodeloval tudi pri ustanovitvi mestnega stražarja, ki bi se boril proti morebitnim subverzivnim akcijam. Dejavnost sveta je bila večinoma usmerjena proti lokalni italijanski iredentistični kulturi. Do konca vojne je bila ta institucija med italijansko govorečo večino v Trstu zelo nepriljubljena.

Pod italijansko oblastjo

Ob koncu prve svetovne vojne, ko je propadla Avstro-Ogrska monarhija, je bil Vilfan v Ljubljani, kjer je bil med ustanovitelji Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Takrat je tesno sodeloval z več liberalnimi aktivisti, kot sta Milko Brezigar in Gregor Žerjav, pri ustanovitvi enotne liberalne stranke v slovenskih deželah, imenovane Jugoslovanska demokratska stranka.

Medtem pa je Trst okupirala kraljeva italijanska vojska. Vilfan je odločno podpiral priključitev Trsta k Jugoslaviji. Vendar pa se je Vilfan po Rapalski pogodbi, ki je celotno nekdanje Avstrijsko Primorje dodelila Kraljevini Italiji, zavzemal za politiko soglasja z novimi državnimi oblastmi. Skupaj z Engelbertom Besednjakom in Virgilom Ščkom se je Vilfan izkazal za vodilnega voditelja slovenske in hrvaške narodne skupnosti v Julijski Krajini. Leta 1921 je bil izvoljen v italijanski parlament. Po vzponu fašizma je postal razočaran in pesimističen glede možnosti parlamentarnega delovanja. Osebno je trikrat (leta 1922, 1924 in 1928) obiskal italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, da bi ga prepričal k bolj spravljivi politiki do narodnih manjšin.

Sredi dvajsetih let 20. stoletja je Vilfanova politika sodelovanja z oblastmi in pasivnega odpora fašistični italijanizaciji vse bolj postajala predmet izzivov v vrstah njegove lastne nacionalnoliberalne frakcije. Leta 1927 je skupina mladih slovenskih levičarskih nacionalistov ustanovila militantno antifašistično organizacijo TIGR.

Vilfan sam je bil žrtev fašističnega nasilja. Leta 1920 so fašistične enote uničile njegovo pisarno in družinski dom v Trstu. Leta 1926 so ga med enim od njegovih bivanj v Rimu aretirali. Naslednje leto so ga aretirali v Firencah in preživel več tednov v zaporu. Leta 1928 se je odločil pobegniti iz Italije, potem ko se je njegovo zadnje osebno srečanje z Mussolinijem izkazalo za popoln neuspeh.

Mednarodni aktivist za pravice manjšin

Leta 1928 se je Vilfan preselil na Dunaj, kjer je postal eden od voditeljev in kasneje predsednik Kongresa evropskih narodnosti. V tem času je tesno sodeloval s krščanskosocialističnim politikom Engelbertom Besednjakom pri internacionalizaciji vprašanja južnoslovanskih manjšin v Italiji. Napisal je tudi več razprav o pravicah manjšin in mednarodnih odnosih.

Po anšlusu leta 1938 se je Vilfan preselil z Dunaja v Beograd, kjer je preživel preostanek svojega življenja. Med letoma 1945 in 1954 je sodeloval z jugoslovanskim komunističnim režimom kot strokovnjak za tržaško vprašanje. Umrl je leta 1955 v Beogradu in je pokopan v Ljubljani.

Zasebno

Vilfan je izhajal iz vplivne družine tržaških Slovencev. Njegov nečak Sergij Vilfan je bil priznan zgodovinar. Njegov sin Draško Vilfan je postal znan zdravnik. Njegov sin Joža Vilfan je postal komunistični aktivist in kasneje vpliven jugoslovanski diplomat. Njegov vnuk Jernej Vilfan je bil romanopisec in esejist.

Glavna dela

• Politika in etnika (Gorica: 1928).
• Die Nationalitäten in den Staaten Europas: Sammlung von Lageberichten (Dunaj- Leipzig: 1931).
• Die Organisierung der Volksgemeinschaft (Dunaj: 1932).
• O tisti obliki življenja, ki ji pravimo narod (1932; izdano po smrti v Trstu, 1978).
• Die programmatische Arbeit der Nationalitätenkongresse (Dunaj: 1934).
• The Congress of European Nationalities and the Peace Problem (Dunaj: 1936).

Viri

• Jože Pirjevec, Pensiero e attivtà di Josip Vilfan (Bologna: Il Mulino, 1994).
• Egon Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu = Discorsi parlamentari dell'on. Josip Vilfan (Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1997).
• Gorazd Bajc, Josip Vilfan: življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem parlamentu (Koper: Univerza na Primorskem, 2005).
• Marušič, Branko. »Vilfan, Josip ml«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.