Joseph Vinoy

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Joseph Vinoy
General Vinoy.jpg  *
Rojstvo 10. avgust 1803({{padleft:1803|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) ali 10. avgust 1800({{padleft:1800|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2]
Saint-Étienne-de-Saint-Geoirs
Smrt 27. april 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) ali 29. april 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1]
Pariz
Pripadnost Zastava Francije Francija
Oboroženi
konflikti
Alžirska ekspedicija (1830-1850)
Krimska vojna (1853-1856)
Bitka pri Solferinu, druga italijanska vojna za neodvisnost (1859)
obleganje Pariza (Francosko-pruska vojna)
Odlikovanja Veliki kancler legije časti (1871)
italijanski Red sv. Mavricija in Lazarja
otomanski Red Medjidie

Joseph Vinoy, francoski general in politik, * 10. avgust 1803, Saint-Étienne-de-Saint-Geoirs (Isère), † 27. april 1880, Pariz.

Prvotno se je posvetil študiju teologije, nakar se je po nekaj letih semenišča odločil za vojaško kariero in se leta 1823 pridružil francoski Armadi. Kot narednik v 14. pehotnem polku je odšel leta 1830 v Alžirijo, kjer je z leti ob vojaških uspehih napredoval do čina polkovnika. V Francijo se je vrnil leta 1850. Med krimsko vojno (1853-1856) je služboval pod maršalom de Canrobertom že kot brigadni general. Zaradi izrednega vodenja v bitki pri Malakovu (1855) je napredoval v divizijskega generala. Kasneje v letu 1859 je kot vodja divizije pod maršalom Nielom sodeloval v bitki pri Solferinu[3].

Upokojen leta 1863 se je ob izbruhu francosko-pruske vojne leta 1870 ponovno reaktiviral. Kot poveljnik 13. Armade se je ob debaklu v Sedanu spretno umaknil v Pariz. Ob njegovem obleganju je načeloval 3. Armadi v južnem predelu prestolnice. Ob odstopu predsednika Vlade narodne obrambe Trochuja 22. januarja 1871 je postal vojaški guverner Pariza. V nasprotju z mnenjem nekaterih članov Vlade vključno z Léonom Gambetto, podporniki stalnega boja proti Prusom, je Vinoy začel pogovore o kapitulaciji Francije[3].

Med Pariško komuno (18. marec - 28. maj 1871) se je z vojsko v Versaillesu uspešno zoperstavil komunardom ter ob prevzemu pobude zasedel palači Tuileries in Louvre. 6. aprila 1871 je prejel naziv Velikega kanclerja Legije časti[3]. Leta 1877 je bil izvoljen za senatorja. Umrl je v Parizu 27. aprila 1880.

V njegovo čast je imenovana občina Vinoy v kanadskem Quebecu, od leta 1996 del občine Chénéville[4].

Vir[uredi | uredi kodo]