Papež Frančišek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Jorge Mario Bergoglio)
Skoči na: navigacija, iskanje
 Frančišek DJ
Papež Frančišek
Škofija 13. marec 2013 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 19. marec 2013 (začel uradno službo)
Predhodnik Benedikt XVI.
Redovi
Duhovniško posvečenje 13. december 1969
Povzdignjen v kardinala 21. februar 2001
kardinal duhovnik
(Cerkev svetega Roberta Bellarmina, Rim
Položaj 266. papež
Osebni podatki
Rojstno ime Jorge Mario Bergoglio
Rojen (1936-12-17) 17. december 1936 (79 let)
Buenos Aires (Argentina
Južna Amerika)
Narodnost Argentinec
Starši oče: Mario Bergoglio, železničar
mati: Regina Sivori, gospodinja
Predhodni položaj
Geslo Miserando atque eligendo
Podpis
Grb
Catholic-hierarchy.org

Frančišek (prej Jorge Mario Bergoglio), DJ, argentinski rimskokatoliški duhovnik italijanskega rodu, škof, kardinal in 266. papež, * 17. december 1936, Buenos Aires.

Po odstopu svojega predhodnika Benedikta XVI., je bil 13. marca 2013 na konklavu izvoljen za 266. papeža Katoliške cerkve. Je prvi papež, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi neevropski papež novega veka.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Jorge Mario Bergoglio se je rodil v Buenos Airesu v družini priseljencev z italijanskimi koreninami. Oče Mario je bil železničar, mati Regina (rojena Sivori) pa gospodinja. Odraščal je v Buenos Airesu v delavski družini še s štirimi brati in sestrami.

Njegova prva poklicna izbira sicer ni bil duhovniški poklic, saj je diplomiral s področja kemijske tehnologije. Bil je ljubitelj nogometa[1] in rad je plesal tango.[2] A se je nato odločil za duhovništvo in se vpisal na semenišče v Villa Devoto. 11. marca 1958 je vstopil v jezuitski noviciat. Po prvih redovnih zaobljubah je najprej študiral filozofijo. Po diplomi je nekaj časa poučeval v kolegiju, potem pa nadaljeval in končal še študij teologije. Ob študiju teologije se je posvečal študiju humanistike, filozofije, psihologije in književnosti.[3]

V letih med 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah: na Colegio de la Inmaculada v Santa Fe in na Colegio del Salvador v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. Vzgojitelj novincev v San Miguelu je bil v letih 1972 in 1973. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor.[4]

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

13. decembra 1969 je prejel duhovniško posvečenje. Dne 31. julija 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in je to službo opravljal do leta 1979. Leta 1980 je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča. Obenem je bil župnik v kraju San José v škofiji San Miguel. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.[5] 20. maja 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa Buenos Airesa in za naslovnega škofa Auce; 27. junija istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Doktorat je zaključil v Nemčiji. 3. junija 1997 je bil imenovan za nadškofa pomočnika in 28. februarja 1998 je nasledil nadškofovsko mesto kardinala Quarracina. [6]

Frančiškov naslednik na tem mestu je postal njegov bivši pomožni škof v Buenos Airesu (2002-2008), zdaj škof v Santa Rosa v Pampah, Mario Aurelio Poli. Za nadškofa je bil imenovan 28. marca, umeščen pa v soboto, 20. aprila 2013 na veliko veselje vernikov, saj se je podobno kot Frančišek, izkazal v skrbi za revne in obrobne. [7][8]

6. novembra 1998 je postal Bergoglio škof Argentine za verujoče vzhodnega obreda. Od novembra 2005 do novembra 2011 (dva mandata) je bil tudi predsednik argentinske škofovske konference.

21. februarja 2001 ga je Janez Pavel Veliki povzdignil v kardinala z naslovno rimsko cerkvijo sv. Roberta Bellarmina.[9]

Kardinal Bergoglio je v rimski kuriji opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za klerKongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentovKongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Bil je tudi član Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino.[10]

Obisk Slovenije[uredi | uredi kodo]

Bergoglio je Slovenijo prvič obiskal leta 1970 na povabilo Franca Rodeta. V enotedenskem obisku si je med drugim ogledal Bled, Postojnsko jamo in obiskal Ljubljansko opero.[11] Že naslednje leto, natančneje 26. januarja 1971, pa je obiskal družino Golar v Virmašah, ko je bil na poti iz Madrida, kjer je študiral, v Rim. En dan je namenil tudi obisku staršev Andreja Golarja, ki je bil takrat knjižničar na teološki fakulteti v San Miguelu v predmestju Buenos Airesa - Bergoglio je bil glavni knjižničar. Ker je bil Andrej takrat v Argentini, ni bil prisoten ob obisku svojega nadrejenega. Bergoglio je tudi takrat obiskal Bled in pa brezjansko baziliko.[12][13]

Papež[uredi | uredi kodo]

Novi papež zvečer 13. marca 2013 pozdravlja zbrano množico zbrano na Trgu svetega Petra z lože Bazilike in podeljuje svoj prvi blagoslov »urbi et orbi«.
Papež med ljudmi na Trgu svetega Petra

Po cerkvenem pravu je z izvolitvijo za rimskega škofa Jorge Mario Bergoglio postal 266. papež, 265. naslednik apostola Petra, 8. suveren države mesto Vatikan, primas Italije ter metropolit rimske cerkvene pokrajine.[14]

Hitra izvolitev[uredi | uredi kodo]

13. marca 2013 je bil v petem krogu konklava izvoljen za papeža in si izbral ime Frančišek. Je prvi papež s tem imenom. Po dveh neuspešnih glasovanjih, označenih s črnim dimom - dim se pokaže iz dimnika, ki je povezan s pečjo postavljene za vsak konklave posebej v Sikstinski kapeli. V njej zažgejo glasovalne lističe po vsakem krogu glasovanj. Po novem glasovanju se je pokazal beli dim po drugem glasovanju v večernih urah. Po predpisanem protokolu je v papeška bela oblačila preoblečen kardinal približno uro pozneje pozdravil množico, zbrano v deževnem vremenu na Trgu svetega Petra. Zmolil je skupaj z njimi Oče naš, Zdravamarijo in Slava Očetu za zaslužnega papeža Benedikta XVI., prosil za blagoslov, potem pa še sam podelil blagoslov "urbi et orbi - mestu Rimu in svetu".[15]

Je prvi papež iz jezuitskega reda, prvi iz Latinske Amerike in s tem tudi prvi neevropski papež v novem veku. Zadnji papež zunaj Evrope je bil Azijec in sicer Sirec Gregor III..

Bergoglievo ime je med kandidati za papeža krožilo že leta 2005, ko je domnevno dobil 40 glasov; takrat je bil po smrti Janeza Pavla II. 2005 za papeža Benedikta XVI. v četrtem krogu izvoljen kardinal Joseph Ratzinger.[16]

Jorge Mario Bergoglio sledi katoliškemu nauku ter liniji, ki jo je Katoliški cerkvi začrtal Drugi vatikanski koncil.

Apostolsko ime[uredi | uredi kodo]

Med pogovorom s časnikarji v ponedeljek, dne 16. marca 2013 je papež odložil papir, s katerega je prebral nagovor in prosto spregovoril:

Nekateri ne vedo, čemu se je rimski škof hotel imenovati Frančišek. Nekateri mislijo na Frančiška Ksaverija, na Frančiška Saleškega, tudi na Fračiška Asiškega. Povedal vam bom zgodovino. Med volitvami je bil poleg mene zaslužni nadškof Sao Paola in tudi zaslužni prefekt Kongregacije za duhovnike, kardinal Cláudio Hummes, moj veliki prijatelj. Ko je zadeva postajala malo bolj nevarna, me je on opogumljal. Ko so pa glasovi presegli dve tretjini, je sledilo ploskanje, ker je bil izvoljen papež. On me je objel, poljubil in mi dejal: »Ne pozabi na reveže!« In ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega. Potem sem mislil na vojne, ko se je štetje nadaljevalo do poslednjega glasa. Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek ki ljubi in varuje stvarstvo. Mar danes tudi mi nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva, kajne? Je človek, ki nam bo navdihnil ta duh miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže! Nato so deževali predlogi: »Ti se moraš vendar imenovati Hadrijan, kajti Hadrijan VI. je bil obnovitelj, treba obnavljati …« In en drugi mi je rekel: »Ne, ne! Tvoje ime bi moralo biti Klemen.« »A čemu?« »Klemen XV. - tako bi se maščeval Klemenu XIV., ki je ukinil družbo Jezusovo!«[17]

Papež je bil že kot škof znan po človekoljubnem delu in pomoči revnim. Ko je leta 2001 postal kardinal, je vernike pozval, naj ne zapravljajo denarja za drago letalsko vozovnico za romanje do Rima, ampak denar raje namenijo dobrodelnim ustanovam in pomoči revežem. Kljub uglednim cerkvenim službam je znan po tem, da je živel v skromnem stanovanju in si sam kuhal svoje obroke. Po Rimu se je vozil z mestnim prometom in ne v limuzinah kakor nekateri drugi kardinali.[navedi vir]

Kljub temu, svojih pridig običajno ne posveča socialni pravičnosti, ampak poudarja pomen duhovnosti. Verjame, da bo pravilno razumevanje Božjega nauka pripomoglo, da bodo ljudje bolje razumeli revščino in aktivno sodelovali pri dobrodelnosti.

Grb[uredi | uredi kodo]

Kardinalski grb, ki ga je imel Jorge Mario Bergoglio
Papeški grb, ki ga ima sedaj kot papež Frančišek

Zgoraj grb papeža Frančiška kot kardinala in spodaj kot papeža. Zlata zvezda predstavlja Devico Marijo, cvet narde, ki spominja na grozd, je povezan s svetim Jožefom, sveto ime Jezusovo (IHS) pa je simbol jezuitskega reda[18][19][20] Geslo Miserando atque eligendo pa so besede iz evangelija (Mt 9,9) in jih lahko slovenimo Usmili se in izvoli. Razlaga tega poglavja, ki jo je o tem imel nekoč benediktinec sveti Beda, pa jo je slišal kot mladenič, je na 17-letnega Jorgeja napravila tak vtis, da je zapustil svet in vstopil k jezuitom.

Na zgornjem grbu sklepa grb rdeči kardinalski klobuk z zgodovinsko značilnimi cofi, na spodnjem pa stilizirana papeška tiara (tri črte - tri krone) in ključi svetega apostola Petra, čigar naslednik je papež kot rimski škof. Medtem ko sta na kardinalskem grbu zvezda in cvet narde bela, sta na papeškem grbu rumena. Zvezda na prvem je peterokraka, na drugem pa je zdaj osmerokraka, kar nakazuje osmere blagre.

Apostolsko delovanje[uredi | uredi kodo]

Papež Frančišek je od izvolitve opravil 16 apostolskih potovanj v tujino, napisal dve okrožnici (Lumen fidei,[21] 2013 ter Laudato si',[22] 2015), izdal dve apostolski spodbudi[23] in 12 dokumentov motu proprio[24]. Sklical je izredno (2014) in redno (2015) zasedanje škofovske sinode o družini ter 11. aprila 2015 napovedal, da bo 8. decembra istega leta otvoril izredno jubilejno leto usmiljenja.[1]

Apostolska potovanja izven Italije[uredi | uredi kodo]

  1. Brazilija (od 22. do 29. julija 2013)[25]
  2. Sveta dežela (od 24. do 26. maja 2014)[26]
  3. Južna Koreja (od 13. do 18. avgusta 2014)[27]
  4. Albanija (21. septembra 2014)[28]
  5. Strasbourg - obisk Evropskega parlamenta in Sveta Evrope (25. november 2014)[29]
  6. Turčija (od 28. do 30. novembra 2014)[30]
  7. Šrilanka in Filipini (od 12. do 19. januarja 2015)[31]
  8. Bosna in Hercegovina (6. junij 2015)[32]
  9. Ekvador, Bolivija in Paragvaj (od 5. do 13. julija 2015)[33]
  10. Kuba in Združene države Amerike ter obisk Organizacije združenih narodov (od 19. do 28. septembra 2015)[34]
  11. Kenija, Uganda in Srednjeafriška republika (od 25. do 30. novembra 2015)[35]
  12. Mehika (od 12. do 18. februarja 2016)[36]
  13. Grčija (16. april 2016)[37]
  14. Armenija (od 24. do 26. junija 2016)[38]
  15. Poljska (od 27. do 31. julija 2016)[39]
  16. Gruzija in Azerbajdžan (od 30. septembra do 2. oktobra 2016)[40]

Pogledi[uredi | uredi kodo]

Kardinal Jorge Mario Bergoglio se je odločno zavzemal za kulturo življenja in je nasprotoval evtanaziji. Ostro je nasprotoval argentinski vladi, ki je želela uzakoniti istospolne poroke, posvojitve otrok s strani homoseksualnih parov pa je označil kot diskriminacijo otrok.[41]

Knjige[uredi | uredi kodo]

Bergoglio je napisal sledeče knjige:

  • "Meditationes para religiosos" (Premišljevanja za redovnike) 1982.
  • "Reflexiones sobre la vida apostolica" (Razmišljanja o apostolskem življenju) 1986.
  • "Reflexiones de esperanza" (Premišljevanja o upanju) 1992.
  • "Diálogos entre Juan Pablo II y Fidel Castro" (Pogovori med Janezom Pavlom II. in Fidelom Castrom) 1998.
  • "Educar: exigencia y pasión" (Izobraževanje: Potreba in strast) 2003.
  • "Ponerse la patria al hombro" (Postavljanje domovine na ramena) 2004.
  • "La nación por construir" (Narod, ki ga je treba zgraditi) 2005.
  • "Corrupción y pecado" (Podkupovanje in greh) 2006.
  • "Sobre la acusación de sí mismo" (Obtoževanje samega sebe) 2006.
  • "El verdadero poder es el servicio" (Resnična moč je služenje) 2007.
  • "Mente abierta, corazón creyente" (Odprtega uma, verujočega srca) 2012. [42]

Pomen pojma "usmiljenje" v delu papeža Frančiška[uredi | uredi kodo]

Papež Frančišek v svojem učenju in govorih redno izpostavlja pomen usmiljenja.

Prav je namreč, da nikoli ne pozabimo, da usmiljenje ni neka abstraktna beseda, ampak je stil življenja. Oseba je lahko usmiljena ali pa ni usmiljena – to je življenjski stil, za katerega se odločim. Eno je govoriti o usmiljenju, drugo pa je živeti usmiljenje. Če parafraziramo svetega apostola Jakoba, lahko rečemo: »Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo.« Kar usmiljenje naredi živo, je njegov stalni dinamizem, da gremo naproti potrebam in pomanjkanju tistih, ki se nahajajo v duhovni in materialni stiski. Usmiljenje ima oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, roke, ki dvigujejo. Vsakdanje življenje nam omogoča, da se z rokami dotaknemo mnogih stisk najrevnejših in najbolj preizkušanih oseb. Od nas pa se zahteva tista posebna pozornost, ki nam pomaga, da se zavemo stopnje trpljenja in stiske, na kateri se nahajajo mnogi bratje in sestre. Včasih gremo mimo situacij dramatične revščine in zdi se, da se nas ne dotaknejo. Vse se nadaljuje, kakor da ne bi bilo nič; v brezbrižnosti, ki nas navsezadnje naredi za hinavce in, ne da bi se tega zavedali, se konča kot oblika duhovnega spanja, kjer je duša neobčutljiva, življenje pa nerodovitno. Ljudje, ki gredo mimo, ki gredo skozi življenje, ne da bi se zavedali potreb drugih, ne da bi videli mnoge duhovne in materialne potrebe, so ljudje, ki gredo mimo, ne da bi zares živeli, so ljudje, ki ne služijo drugim. Kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju.[43] (papež Frančišek med katehezo o usmiljenju, 30. junija 2016)

Papež Frančišek je z bulo Misericordiae vultus (Obličje usmiljenja) 11. aprila 2015 napovedal izredno jubilejno leto usmiljenja. V njej je zapisal, da je “naznanil izredni jubilej usmiljenja kot ugoden čas za Cerkev, da še močneje in učinkoviteje pričuje vernikom” (Misericordiae vultus, 3). Sveto leto se je začelo 8. decembra na slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja, saj ta liturgični praznik nakazuje, kako deluje Bog že od samih začetkov naše zgodovine. ”Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (prim. Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika. Na težo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuščanja. Usmiljenje bo vedno večje od slehernega greha in nihče ne more omejevati Božje ljubezni, ki odpušča” (Misericordiae vultus, 3).[44]

Kakor je bilo v Judovski kulturi odpuščanje vseh dolgov bistvena sestavina svetega leta, tako tudi Cerkev v svetem letu, v redu duhovnega življenja, naklanja odpuščanje vseh dolgov.

Odnos do homoseksualnih porok[uredi | uredi kodo]

Njegovo stališče do homoseksualcev in homoseksualnih porok skuša pojasniti njegov prijatelj in poznavalec v povezavi z njegovim splošnim načinom delovanja in ravnanja po zgledu na staro vzgojno pravilo, ki pravi: "Suaviter in modo, fortiter in re" ("Blago v načinu, krepko v stvari").

»Bergoglio je človek, ki uteleša Elijevo Cerkev: trd tam, kjer bi vsi (drugi) hoteli biti blagi (pri grehu) in blag tam, kjer so vsi (drugi) trdi (pri osebi); a vse to iz ljubezni do resničnega človeka. To kaže tudi sila, s katero se je on na primer postavil po robu uzakonitvi homoseksualnih porok v Argentini. Poudaril je, da

 »gre za istovetnost in preživetje družine in prav tako za življenje mnogih nežnih otrok.« 

V istem času je bil do vsakega posameznika vedno blag in razumevajoč, sprejemajoč in usmiljen do človeških slabosti: torej blag in mehek tam, kjer so vsi drugi trdi. Usmiljenje pomeni zanj prostor srečanja z Jezusom. [45]

Doma je bil znan po napetih odnosih do levo usmerjenih vlad Néstorja Kirchnerja in Cristine Fernández de Kirchner. Med drugim so se razlikovali zato, ker se je 9. julija 2010, nekaj dni pred uveljavitvijo zakona, zoperstavil istospolnim porokam. V javnost je prišlo njegovo sporočilo, v katerem je boj proti zakonu opisal kot "Božjo vojno" proti zakonu, ki bi poleg zakonske zveze istospolno usmerjenim partnerjem omogočil tudi posvojitve otrok. V sporočilu je še zapisal, da je zakon hudičevo delo.

Bivši predsednik Néstor Kirchner [46] je v zvezi s tem omenil, da je čutiti pritiske od strani katoliške Cerkve; sedanja predsednica Cristina Fernández [47] pa se je izrazila, češ da so njegova stališča zastarela.

O homoseksualnem nagnjenju pa pravi:

Če je en človek gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil? Katekizem Katoliške cerkve to zelo dobro obrazloži. Govori, da jih ne smemo zapostavljati zaradi tega, temveč morajo biti vključeni v družbo. Težava ni v tej (spolni) orientaciji. Moramo biti bratje. Težava je v lobiranju za to orientacijo oziroma lobiranje pohlepnih ljudi in političnih lobijev, prostozidarskih lobijih in številnih drugih. To je najhujši problem.[48]

Odnos do oblasti[uredi | uredi kodo]

Levo usmerjeni mediji v domovini ga obtožujejo »domačnega« odnosa z desno usmerjeno diktatorsko vojaško hunto, ki je vladala med letoma 1976 in 1983, ko je služil kot provincial jezuitov za Argentino in rektor semenišča v San Miguelu.[49]

Leonardo Boff, nekdanji brazilski frančiškan in morda najbolj znan zagovornik teologije osvoboditve kakor tudi dober poznavalec takratnih razmer, pa je za časopis Der Spiegel zavrnil tozadevne obtožbe o Bergogliovem morebitnem sodelovanju s takratno argentinsko diktaturo. To zanikajo tudi nekateri drugi udeleženci in javni delavci, kakor tudi sam papež Frančišek.[50]

Že omenjeni Cesare Zaffanella – ki je deloval v Argentini od 1984-2008 in ga dobro pozna – ga ocenjuje takole:

Ta človek je inteligenten, bogoslovno temeljito pripravljen, istočasno pa je dober in ponižen. Je tudi zelo spreten, zna ravnati z vsemi, z osebami iz ljudstva, z vplivnimi ljudmi, duhovniki in škofi se je sposoben pogovarjata z veliko ljubeznijo, ne da bi odstopil od resnice. Bergoglio je torej človek, ki uteleša Elijevo Cerkev: trd tam, kjer bi bili vsi blagi (pri grehu) in blag tam, kjer bi bili vsi trdi (pri osebi). Zato ga spoštujejo tudi ljudje, ki katoliški Cerkvi niso blizu.[51]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ ""Zatresel bo Cerkev, saj je Južnoameričan"". MMC RTV SLO. Pridobljeno dne 2013-03-14. 
  2. ^ "Papež mladostnemu dekletu: Če se ne poročiš z menoj ...". Planet Siol.net. Pridobljeno dne 2013-03-14. 
  3. ^ "Novi papež Frančišek: Prvi iz Latinske Amerike, prvi jezuit". MMC RTV SLO. Pridobljeno dne 2013-03-14. 
  4. ^ Cerkev, Katoliška. "Življenjepis papeža Frančiška". Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  5. ^ Cerkev, Katoliška. "Življenjepis papeža Frančiška". Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  6. ^ Antonio Quarrancino je bil buenosaireški nadškof in kardinal (*8. VIII. 1923 †28. II. 1998)
  7. ^ "Pope Francis' Successor in Argentina Assumes Post". Associated Press. Pridobljeno dne 2013-04-21. 
  8. ^ "Pope appoints his successor in Buenos Aires". Maltatoday (Karl Stagno Navarra). Pridobljeno dne 2013-04-21. 
  9. ^ "The Argentine Bergoglio elected Pope of the Catholic Church (Argentinec Bergoglio je bil izvoljen za papeža katoliške Cerkve". News.va. Pridobljeno dne 2013-03-22. 
  10. ^ Cerkev, Katoliška. "Življenjepis papeža Frančiška". Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  11. ^ Jurij, jutri zvečer boš papež!, Slovenskenovice.si, pridobljeno 12. november 2013.
  12. ^ Papež Frančišek v Virmašah, Gorenjskiglas.si, pridobljeno 12. november 2013.
  13. ^ Kako je Papež Frančišek za en dan obiskal Slovenijo, Siol.net, pridobljeno 12. november 2013.
  14. ^ "Francis". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  15. ^ RTV Vojvodina 1, TV Dnevnik ob 23. uri dne 13. marca 2013: »Poročilo o izvolitvi novega papeža iz Rima« v živo poročanje iz Rima
  16. ^ Internet, Elemedia S.p.A. - Area. "Codici vaticani. Il mio conclave lo riscrivo così". chiesa.espresso.repubblica.it. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  17. ^ "Ecco perché mi chiamo Francesco". Tempi.it. Pridobljeno dne 2013-03-16. 
  18. ^ "Vatican releases Pope Francis' coat of arms, motto and ring". The Telegraph. 18 March 2013. Pridobljeno dne 18 March 2013. 
  19. ^ "Lo Stemma di Papa Francesco". L'Osservatore Romano (Vatican website). Pridobljeno dne 18 March 2013. 
  20. ^ "Pope stresses simplicity, ecumenism in inaugural Mass plans". National Catholic Reporter. 18 March 2013. Pridobljeno dne 18 March 2013. 
  21. ^ "Lumen Fidei (29 June 2013) | Francis". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  22. ^ "Laudato si' (24 May 2015) | Francis". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  23. ^ "Esortazioni Apostoliche | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  24. ^ "Motu Proprio | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  25. ^ "Viaggi Apostolici fuori Italia 2013 | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  26. ^ "Viaggi 2014 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  27. ^ "Viaggi 2014 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  28. ^ "Viaggi 2014 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  29. ^ "Viaggi 2014 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  30. ^ "Viaggi 2014 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  31. ^ "Viaggi 2015 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  32. ^ "Viaggi 2015 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  33. ^ "Viaggi 2015 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  34. ^ "Viaggi 2015 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  35. ^ "Viaggi 2015 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  36. ^ "Viaggi 2016 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  37. ^ "Viaggi 2016 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  38. ^ "Viaggi 2016 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  39. ^ "Viaggi 2016 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  40. ^ "Viaggi 2016 Viaggi Apostolici fuori Italia | Francesco". w2.vatican.va. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  41. ^ Cerkev, Katoliška. "Življenjepis papeža Frančiška". Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  42. ^ "Biografija pape Franje". IKA Zagreb. Pridobljeno dne 2013-11-01. 
  43. ^ "Papež med katehezo: Usmiljenje ni abstraktna beseda. Je življenjski stil". Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  44. ^ Cerkev, Katoliška. "JUBILEJ USMILJENJA | Katoliška Cerkev". katoliska-cerkev.si. Pridobljeno dne 2016-07-12. 
  45. ^ "Il mio amico Bergoglio sarà un papa alla Eliot: duro sul peccato ma misericordioso coi peccatori (Moj prijatelj Bergoglio bo papež podoben Eliju: trd z grehom, toda usmiljen z grešniki)". Cesare Zaffanella. Pridobljeno dne 2013-03-14. 
  46. ^ Néstor Kirchner (1950-2010) je bil argentinski predsednik 2003-2007
  47. ^ Cristina Fernández de Kirchner (*1953) je argentinska predsednica od 2007
  48. ^ Papež Frančišek: Kdo sem jaz, da bi sodil geje?, Rtvslo.si, pridobljeno 21. december 2013.
  49. ^ Lifschitz, Alejandro (13.3.2013). "Argentina's pope a modest man focused on the poor". Reuters. Pridobljeno dne 14.3.2013. 
  50. ^ Der Spiegel (19.3.2013). "Ma iktatják be Ferenc pápát". Nép Szava. Pridobljeno dne 19.3.2013. 
  51. ^ "Il mio amico Bergoglio sarà un papa alla Eliot: duro sul peccato ma misericordioso coi peccatori". Cesare Zaffanella. Pridobljeno dne 2013-03-14. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Antonio Quarracino
Nadškof v Buenos Airesu
1998–2013
Naslednik: 
Mario Aurelio Poli
Predhodnik: 
Benedikt XVI
Papež
2013–danes
Trenutni nosilec naziva