Pojdi na vsebino

Jodlanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mladi jodlaški zbor

Jodlanje je prvotno pastirski napev v Alpah; od 19. stoletja je ljudska pesem, sestavljena iz zlogov s hitrim menjavanjem med prsnim in falsetnim glasom (preklapljanje registrov). Glagol je soroden glagolu johlen (kričati jo) in je bil prvič omenjen leta 1796 v tirolski lokalni igri Emanuela Schikanederja.[1]

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Skupne značilnosti jodlanja so veliki intervalni skoki in širok glasovni razpon.

Jodlanja ne smemo zamenjevati z jodlom, jodlaškim klicem, molitvenim klicem, alpskim klicem (komunikacijskim klicem med sosednjimi alpskimi kočami), govejim klicem in pastirskim klicem, čeprav obstajajo nekatera prekrivanja. Za razliko od jodlanja in klica ima jodlanje bolj kompleksno obliko z več takti in harmoničnimi spremembami.

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Ali sta latinski besedi *iubilare* in *ululare* pomenili isto kot jodlanje (glej *jubilus* in *ululation*), ni gotovo. Predhodniki jodlanja verjetno izvirajo iz gorskih območij:

»Jodlanje je globalni kulturni pojav. Najdemo ga na Škotskem višavju, pa tudi v Pirenejih, Karpatih in na Kavkazu, v Afriki in Papuanski Novi Gvineji ter v Severni in Južni Ameriki. Prvotno kot sredstvo signalizacije ga najdemo povsod, kjer je potrebna komunikacija na precejšnjo razdaljo v gorskih in gozdnatih območjih ali na širokih, odprtih, ravnih pokrajinah. Petje brez besed na zloge za vokalizacijo (npr. *la-hu-dü*) s pogostimi, hitrimi prehodi med prsnim glasom in falsetom (spremembe registra) in njegovimi daleč segajočimi visokimi toni je idealno za ta namen.«

— [2] Lutz Wille

Poleg tega obstajajo številne teorije, da jodlanje izhaja iz kričanja, pastirskih klicev, govejih klicev, vzklikov, ustvarjanja odmevov, posnemanja pihal ali šamanskih praks.

Glasbeno in slogovno gledano jodlaške melodije, ki so se nam prenesle, izvirajo iz 18., 19. in 20. stoletja: sodobna funkcionalna harmonija, večinoma v osemtaktni obliki Ländler ali šestnajsttaktni valček.

Najzgodnejši dokazi o besedi jodlanje izvirajo iz Frankovske in nemško govoreče Podonavske regije v 17. in 18. stoletju, kjer se je uporabljala namesto besede jodlanje in ni imela specifičnega glasbenega pomena (Nemški slovar bratov Grimm). Jodlanje je pomenilo bučno vedenje, kričanje, vpitje, klicanje, izzivanje pretepov in biti bučen v gostilni. Beseda se je verjetno prvič uporabila za odrsko petje na Dunaju leta 1806, verjetno še vedno v starejšem pomenu krčmarskega petja. Muzikalizacija in alpinizacija izraza jodlanje ter osredotočenost na slišno menjavanje med prsnim in glavnim glasom (vokalni register) sta bila delo dramatikov in kulturnih novinarjev med evropsko jodlarsko norijo, ki se je začela okoli leta 1800 na Dunaju in se v desetletju po letu 1810 razširila v nemško govoreča mesta, Pariz in London. Od leta 1824 naprej je na mednarodne odre pripeljala številne pevske skupine iz alpskih dolin in navdihnila priznane skladatelje, da so skladali jodlarske pesmi in jodlarske arije (Tyrolienne), kot je bil Johann Nepomuk Hummel s svojim Air à la Tyrolienne avec Variation, op. 118.[3] Takrat je beseda jodlanje dobila svoj glasbeni pomen, ki je bil namerno v nasprotju z opernim petjem, Tirolska pa je dobila svojo vlogo, ki so ji jo pripisovali dunajski dramatiki, kot prednik jodlanja.

Od številnih regionalnih sinonimov, kot so »dudeln«, »ludeln«, »rugusen«, »zauren« in »almen«, se nekateri pojavljajo v tiskanih delih pred letom 1800 z vokalno-glasbenim pomenom; vendar o pevskih praksah tistega časa ne vemo ničesar. Ti izrazi se še vedno uporabljajo v najpomembnejših regijah jodlarske tradicije.[4]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Jodlanje izvira iz nemško in francosko govoreče alpske regije, zunaj Alp pa v gorovju Harz[5] in Turinškem gozdu, v regiji Innviertel v Zgornji Avstriji (almern), v regiji Mühlviertel v Zgornji Avstriji in v Bavarskem gozdu (Arien singen).

Pesmi z nesmiselnimi zlogi ali z menjavanjem med prsnim in glavnim glasom obstajajo tudi med afriškimi Pigmejci (mokombi), Inuiti, na Kavkazu, v Melaneziji, Palestini, na Kitajskem, Tajskem in v Kambodži, v ZDA, Španiji (alalá), v Sápmiju (Laponska) (joik, tudi juoigan), na Švedskem (kulning, tudi kölning, kaukning), Poljskem, Slovaški, Romuniji, Gruziji (krimančuli) in Bolgariji. Od teh le ameriško jodlanje izvira iz alpskih pevcev. Na vprašanje, ali bi druge pevske sloge, ki nimajo kulturno-zgodovinske povezave s srednjeevropskim jodlanjem, lahko imenovali jodlanje, etnomuzikologi vse pogosteje odgovarjajo negativno.

Jodlanje se danes pogosto sliši kot del ljudske glasbe. Med najbolj znanimi bavarskimi izvajalci je bil kralj jodlanja Franzl Lang.[6] Tekmovanja v jodlanju vsako leto potekajo v gorovju Harz. Jodlanje ostaja del tipične folklore regije. Pomembno vlogo igra tudi v glasbenih tradicijah Rudnih gora, Turinškega gozda in Turinškega skrilavca.

Alpsko jodlanje

[uredi | uredi kodo]

Jodlanje se je na začetku 19. stoletja razvilo v dunajskih gledaliških pesmih in alpskih ljudskih pesmih, ki so temeljile na prejšnji pesmi s trilčki. To se je zgodilo bodisi z dodajanjem jodla pesmi bodisi z vključitvijo jodlanja v pesem. Razlikujemo med spevnim jodlom – ki se poje le z rahlim glasom in običajno v kratkih zaporedjih med verzi – in z rahlim jodlom, pri katerem se rahli glas in falset pogosto in umetniško izmenjujeta. Z rahlim jodlanjem se lahko zgodi, da so zelo dolgi in zahtevajo precejšnje vokalne akrobacije.

Večina jodlarskih pesmi je večglasnih, jodli pa se pogosto pojavljajo kot refren ali zaključni zbor ljudskih pesmi. Zlasti v Švici in do neke mere tudi v drugih alpskih regijah se jodlanje v zborih goji že od 19. stoletja. Cerkvena sakralna ljudska glasbena tradicija, na primer na Južnem Tirolskem, vključuje tudi jodle, tako enoglasne kot večglasne. Najbolj znan primer je verjetno pobožni jodel, ki se prenaša iz roda v rod od leta 1830 in se danes večinoma poje kot triglasna pesem ali v zboru. Instrumentalne jodle igrajo tudi manjše skupine.

Lokalna imena vključujejo Wullaza in Ludler (Štajerska), Almer (Zgornja Avstrija), Dudler (Spodnja Avstrija in Dunaj),[7] Gallnen (Zgornja Bavarska), Ari (Bavarski gozd in Zgornja Avstrija), Roller (Zgornji Harz), Zäuerli ali Ruggusseli (Appenzell), Juuz in Naturjutz (Muotathal, Ybrig in Schwyz), Joler (Bregenzerwald, Toggenburg), Juchzer in druga.

Najobsežnejšo zbirko jodelov je verjetno leta 1902 objavil Josef Pommer: 444 jodelov in jodelov.

Od decembra 2025 je jodlanje uvrščeno na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V sporočilu za javnost Zveznega ministrstva za notranje zadeve (EDI) piše: »Jodlanje kot simbolična pesem Švice zajema široko paleto umetniških izrazov in je globoko zakoreninjeno v prebivalstvu.«[8][9]

Jodlanje po vsem svetu

[uredi | uredi kodo]

Tudi zunaj evropskih Alp in glasbe, ki je z njimi običajno povezana, se jodlanje uporablja kot slogovno sredstvo, pravi ameriški DJ in raziskovalec jodlanja Bart Plantenga, v skoraj tridesetih različnih glasbenih žanrih.[10]

Jodlanje je bilo še posebej pomembno v country glasbi v ZDA in Avstraliji. Medtem ko so se začetne povezave med alpskim jodlanjem in angloameriškimi tradicijami v Apalaškem gorovju pojavile že na začetku 19. stoletja, so v 1830-ih gostujoči nastopi avstrijskih in švicarskih umetnikov vzbudili zanimanje širše javnosti.[11] Tudi ameriški umetniki so vse pogosteje nastopali v tem slogu. Hkrati se je v okviru potujočih vaudevillskih in minstrel predstav razvil nov slog jodlanja, na katerega so vplivale afroameriške tradicije in tudi blues. To so prevzeli beli glasbeniki starega časa; leta 1924 je kitarist Riley Puckett izdal (takrat tako imenovano) hillbilly pesem z jodlanjem. Leta 1927 je ameriški country pevec Jimmie Rodgers razvil blues jodlanje, pri čemer je z jodlanjem združil elemente bluesa in tradicionalne bele glasbe. Njegova prva uspešnica, T for Texas (Blue Yodel), je sprožila številne posnemovalce in navdihnila nešteto glasbenikov, ki so mu sledili.

Jodlanje ostaja pomemben del zahodne glasbe še danes, čeprav se bistveno razlikuje od njegovih izvedb v country glasbi.

V jazzu je bil Leon Thomas pomembna osebnost. Jodlanje je uporabljal kot slogovno sredstvo pri scat petju, pri čemer se je oprl na starodavne afriške vplive, kot je pigmejsko petje, katerih vokalne tradicije je podrobno preučeval. Njegovo sodelovanje s Pharoahom Sandersom pri filmu The Creator Has a Master Plan (1969) je bilo v tem pogledu prelomno.

Švicarski dokumentarni film Beyond Tradition iz leta 2023, ki uporablja primere jodlanja v Appenzellu, Sami joik in gruzijskega krimančulija, raziskuje, v kolikšni meri je jodlanje zakoreninjeno v tradiciji in kako ga je mogoče ali bi ga morali povezati s sodobnim življenjem.[12]

Jodlanje in nova ljudska glasba

[uredi | uredi kodo]

Med sodobne izvajalce jodlanja, ki združujejo jodlanje z novo ljudsko glasbo, spadajo švicarski umetniki Christine Lauterburg, Christina Zurbrügg in Peter Hinnen, Nemec Thomas Hauser[7] ter avstrijska umetnika Hubert von Goisern in Evelyn Fink-Mennel.

Tekmovanja

[uredi | uredi kodo]

V Švici ocenjevanje poteka v okviru Švicarskih festivalov jodlanja. Na stotine jodlarjev nastopa pred strokovno žirijo. Žirija ocenjuje ton, izgovorjavo, ritem, dinamiko, instrumentalno spremljavo, harmonično čistost in celoten vtis nastopa. Žirija podeli oceno na podlagi nemškega šolskega sistema ocenjevanja od 1 do 4. Ocene žirije so objavljene v poročilih festivala.[13] Žiriranje poteka v kategorijah solo jodlarjev, duetov, triov, kvartetov, zborov in mladih talentov (otroških zborov in mladih jodlarjev). Pogoji sodelovanja so določeni v pravilniku.[14]

V gorovju Harz vsako leto potekajo tekmovanja v jodlanju v Clausthal-Zellerfeldu (do leta 2019, od leta 2020 naprej v Altenauu), Altenbraku in Hesserodeu. Nastope jodlarjev ocenjuje žirija. Merila za ocenjevanje med drugim vključujejo ... Ocenjujejo se intonacija, celoten vtis, jasnost besedila in stopnja težavnosti izvedenih jodla. Tekmovanja imajo pogoje za prijavo, ki na primer določajo, da morajo udeleženci med nastopom nositi tradicionalno nošo z gore Harz.[15] Poleg duetov, triov, kvartetov in velikih skupin jodlarji nastopajo tudi solo, da bi osvojili naziv Harz Mountain Yadeling Champion in Harz Mountain Yadeling Championship. V solo kategorijah morajo udeleženci zapeti pesem z gore Harz Yadeling in prosti jodlanje.

V ZDA potekajo različna tekmovanja v jodlanju. Mednarodno združenje zahodne glasbe organizira vsakoletno tekmovanje v jodlanju. Tekmovanje v jodlanju poteka tudi na glasbenem festivalu Red Ants Pants v Montani. Do leta 2019 je tekmovanje v jodlanju potekalo na sejmu v Iowi.

Svetovni rekord v neprekinjenem jodlanju drži Andrea Wittmann iz Bavarske s časom 15 ur in 11 sekund.[16] Drug svetovni rekord je dosegel Peter Hinnen iz Švice. Leta 1992 se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, ko je postavil svetovni rekord v hitrostnem jodlanju z 22 jodlanimi notami v eni sekundi. Ta svetovni rekord je 13. oktobra 2020 za dve noti presegla Uschi Bauer. S 24 jodlanimi notami v eni sekundi je najhitrejša jodlarka na svetu.[17] Uschi Bauer je za ta dosežek prejela certifikat Nemškega inštituta za rekorde (RID).[18] Oeschina skladba die Dritten se je leta 2008 uvrstila na švicarske lestvice, med drugim tudi po zaslugi vokalnih akrobacij Petra Hinnena s pesmijo Ku-Ku Jodel.[19]

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

Loriot je s svojim skečem »Šola jodlanja« in konceptom »diplome jodlanja« satirično prikazal, kako se dejavnost spremeni v predmet poučevanja in izpitov, da bi v imenu kvalifikacije dvignili status učiteljev in učencev.

Album Pete Seeger & Arlo Guthrie: Together In Concert iz leta 1975 vključuje pesem »Jodlanje«. V njej Seeger opisuje, kako dobro se sliši jodlanje v kanjonih New Yorka, in spodbuja obiskovalce koncertov, naj ga poskusijo naslednje jutro, da bi zbudili prebivalce mesta.

Klasična glasba

[uredi | uredi kodo]

Richard Strauss je za vlogo Fiakermillija v svoji operi Arabella skomponiral več skoraj neprepevnih jodlanj.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Friedrich Kluge: jodeln. In: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. 8. verbesserte und vermehrte Auflage. Verlag von Karl J. Trübner, Strassburg 1914–15, S. 218. ( Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je v javni domeni: Dictionary of National Biography (v angleščini). London: Smith, Elder & Co. 1885–1900. {{navedi enciklopedijo}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) )
  2. ↑ . Landes-Heimatbund Sachsen-Anhalt e. V. 2020 https://web.archive.org/web/20231207135004/https://journal.lhbsa.de/cpt-articles/wie-alt-ist-das-jodeln-im-harz/#articlestart. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2023. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč); Neveljaven |url-status=2026-01-27 (pomoč) Arhivirano 2025-02-13 na Wayback Machine.
  3. ↑ J. N. Hummel: Air à la Tyrolienne avec Variations, Op. 118. (YouTube), gesungen von Cecilia Bartoli
  4. ↑ Vom Ursprung des Jodels. Arhivirano 2022-12-09 na Wayback Machine. In: Jodlerverband.ch.
  5. ↑ Holleri du dödel di – auch im Harz wird gejodelt. In: Welt online.
  6. ↑ Posnetek na YouTubu
  7. 1 2 Bettina Mittelstraß: Esperanto der Berge – Vom Jodeln, Jauchzen und Juchzen. In: Deutschlandfunk, Musikszene, 30. Oktober 2011.
  8. ↑ »Yodelling« (v angleščini). UNESCO Intangible Cultural Heritage. 2025.
  9. ↑ »Das Jodeln in das immaterielle Kulturerbe der UNESCO aufgenommen«. News Service Bund. Eidgenössisches Departement des Innern EDI. 11. december 2025.
  10. ↑ Bart Plantenga: Yodel-ay-ee-oooo: The secret history of yodeling around the world. Routledge, 2004, ISBN 978-0-415-93990-4, S. 6.
  11. ↑ Konzertreise der „Rainer Family“ aus dem Zillertal 1839 bis 1843. In: DIEPRESSE.COM, 24. Februar 2013.
  12. ↑ Wolfgang Böhler: Jodel, Joik und Krimanchuli. Arhivirano 2024-12-19 na Wayback Machine. In: Schweizer Musikzeitung, 16. Oktober 2023.
  13. ↑ Festberichte Jodeln. vom 63. Zentralschweizerischen Jodlerfest in Horw 2019.
  14. ↑ Reglement Jodelgesang.[mrtva povezava] In: Eidgenössischer Jodler-Verband, 2015.
  15. ↑ Helen Hahmann. Wir singen nicht, wir sind die Jodler. Ethnologische Perspektiven auf das Jodeln im Harz. Waxmann Verlag, Münster/New York 2018. ISBN 978-3-8309-3672-5. S. 153f.
  16. ↑ Truchtlachingerin jodelt sich in Seebruck zum Weltrekord. Arhivirano 2016-11-05 na Wayback Machine. In: Passauer Neue Presse. 8. April 2016.
  17. ↑ Uschi Bauer – Die schnellste Jodlerin der Welt. In: merkur.de.
  18. ↑ Uschi Bauer – Weltrekord im Jodeln (Schnelljodeln). In: rekord-institut.org.
  19. ↑ Oesch’s die Dritten – Ku-Ku Jodel. In: hitparade.ch.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Max Peter Baumann: Musikfolklore und Musikfolklorismus. Eine ethnomusikologische Untersuchung zum Funktionswandel des Jodelns. Winterthur 1976.
  • Evelyn Fink-Mennel: Johlar und Juz. Registerwechselnder Gesang im Bregenzerwald; mit Tonbeispielen 1937–1997 (= Schriften der Vorarlberger Landesbibliothek. Band 16). Neugebauer, Graz 2007.
  • Heinrich Josef Leuthold: Der Naturjodel in der Schweiz, Wesen, Entstehung, Charakteristik, Verbreitung: ein Forschungsergebnis über den Naturjodel in der Schweiz. Robert Fellmann-Liederverlag, Altdorf UR 1981.
  • Bart Plantenga: Yodel-ay-ee-oooo: The Secret History of Yodeling Around the World. Routledge, New York/London 2004.
  • Walter Senn: ‚Jodeln’. Ein Beitrag zur Entstehung und Verbreitung des Wortes. Mundartliche Bezeichnungen. In: Jahrbuch des österreichischen Volksliedwerkes, Band 11, Wien 1962, S. 150–166.
  • Christoph Wagner: Jodelmania. Von den Alpen nach Amerika und darüber hinaus, Verlag Antje Kunstmann, München 2019.
  • Simon Wascher: Das Wort Jodeln 1696–1796 in Belegstellen aus Digitalisaten. In: Jahrbuch des Österreichischen Volksliedwerkes, Band 56, Weitra 2016, S. 138–151.
  • Yannick Wey: Transkription wortloser Gesänge. Technik und Rückwirkungen der Verschriftlichung des Jodelns und verwandter Gesänge im deutschsprachigen Alpenraum. Innsbruck University Press, Innsbruck 2021.
  • Lutz Wille: Wie alt ist das Jodeln im Harz? In: Sachsen-Anhalt-Journal. Heft 1, 2020, S. 25.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jodlanje&oldid=6709959«