Joža Lovrenčič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Joža J. Lovrenčič)
Jump to navigation Jump to search
Joža Lovrenčič
Portret
Rojstvo2. marec 1890({{padleft:1890|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})
Kred
Smrt11. december 1952({{padleft:1952|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (62 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicpesnik, pisatelj, urednik, učitelj

Joža Lovrenčič, slovenski pesnik, pisatelj in urednik, * 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana.

Doma se je reklo "pr Košanu". Bil je prvi izmed treh otrok, drugorojenka je bila Terezija, tretjerojenec pa Anton. Župnik v Kredu ga je vpisal v semenišče v Gorico, da bi se na željo matere izšolal za duhovnika. Semenišče je kmalu pustil. O nameri je povedal duhovniku, ki ga je razumel, mati pa je bila razočarana. Po vasi se je govorilo, da so Joža vrgli iz semenišča, vendar se ni zmenil za vaške čenče.

Študiral je slavistiko in latinščino na univerzi v Gradcu in leta 1915 doktoriral. Zaposlil se je kot gimnazijski profesor in služboval v Gorici in Trstu. Nekaj časa je živel na Dobravi pri Kropi. V začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu je zastopal Goriško. Konec 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu, po sklenitvi miru se je vrnil v Ljubljano in od 1920 poučeval na ljubljanski gimnaziji. Poročil se je z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija, in imel z njo štiri otroke, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena jezikoslovca Rada Lenčka. Počitnice so preživljali na Dobravi (tam sta tast in tašča tudi pokopana), v bližnji vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika.

V letih 1931 do 1941 je urejal časopis Mentor. Bil je član skupine mladih katoliških pisateljev, zbranih v preurejeni reviji Dom in svet pod uredništvom Izidorja Cankarja. Mnogi v tem krogu so Lovrenčičevo lirsko zbirko Deveta dežela šteli za začetek slovenskega literarnega ekspresionizma, vendar je takšna uvrstitev vprašljiva. Liriko je kmalu opustil in prešel k epskemu pesnenju in pripovedni prozi. Lovrenčič je avtor najobsežnejšega slovenskega epa. Pisal in revialno ga je objavljal od leta 1915 do 1921 pod naslovom Trentarski študent, v knjižni obliki pa je izšel leta 1939 pod naslovom Sholar iz Trente.

Po koncu druge svetovne vojne je bil po krivici obtožen sodelovanja z okupatorjem. Obsodili so ga na dve leti zapora ter ga po dveh mesecih pomilostili.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Poezija

Proza

  • Cerovškov gospod: Življenje Valentina Staniča, Goriška straža 1924 in 1925 (biografski roman)
  • Publius in Hispala: Roman iz rimske prošlosti, LZ 1927, v knjigi s podnaslovom Roman iz starega Rima 1931 (COBISS) (zgodovinski roman)
  • Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika, Gruda 1928 in v knjigi 1928 (COBISS) (kmečka povest)
  • Cesta in njen vozel: Povest iz XIV. stoletja, Družina (Gorica) 1929, v knjigi 1931 (zgodovinski roman)
  • Anali izumrlega naroda: Roman iz drugega stoletja pr. Kr., Slovenec 1931–1932. v knjigi pod naslovom Karnska kraljica: Anali izumrlega naroda, 1945 (COBISS) (zgodovinski roman)
  • Božja sodba: Zgodovinska povest iz 17. stol., Gruda 1931 (o kroparskih kovačih)
  • Tonca iz lonca: Nenavadna zgodba iz starih časov, 1942 (COBISS)
  • Gospod ga je klical: Povest iz življenja o. Janeza Krstnika Mesarja O. J. Glasnik presvetega srca Jezusovega 1941–1943 (biografski roman o misijonarju)
  • Med Scilo in Karibdo: Povest v zgodbah, 1954 (COBISS) (avtobiografija)

Dramatika

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992
  • Lovrenčičev zbornik: Za stoletnico pesnikovega rojstva: 1890-1990. Ur. Branko Marušič in Marijan Brecelj. Nova Gorica: Goriški muzej, 1991 (Goriški letnik, 18).