Jeremija (svetopisemska knjiga)
Jeremija (svetopisemska knjiga) (hebrejsko יִרְמְיָהוּ, Yirməyāhū; grško Ἰερεμίας, Ieremías; latinsko Liber Ieremiae) je druga med velikimi preroškimi knjigami Stare zaveze in v masoretskem besedilu najdaljša knjiga prerokov. V judovskem kanonu sodi med poznejše preroke (skupaj z Izaijem, Ezekielom in Dvanajsterimi), v krščanskem kanonu stoji za Izaijem. Ime preroka se običajno razlaga kot »GOSPOD obnavlja« oziroma »GOSPOD je ustanovil«.[1][2][3]
Knjiga obsega 52 poglavij in se v nadpisu predstavi kot »besede Jeremija, Hilkijájevega sina, enega izmed duhovnikov, ki so bili v Anatótu v Benjaminovi deželi«.[4] Zgodovinski prerok je deloval v Jeruzalemu od trinajstega leta kralja Jošija (ok. 627/626 pr. n. št.) do po padcu mesta leta 587 pr. n. št. Knjiga združuje pesniške izreke, templjske govore, osebne izpovedi, znamenja in obširno pripoved o prerokovem trpljenju. Osrednje teološko jedro je obljuba nove zaveze, zapisane v srce (Jer 31,31–34).[2][1]
Naslov in mesto v kanonu
[uredi | uredi kodo]Hebrejsko ime knjige je enako imenu preroka (Yirməyāhū, krajše Yirməyâ). V hebrejski Bibliji je Jeremija druga knjiga poznejših prerokov. V Septuaginti in v zahodnem krščanskem kanonu, ki ga je utrdila Vulgata, stoji med Izaijem in Ezekielom kot drugi veliki prerok; Daniel v judovskem kanonu ne sodi med preroke.[2][1]
V zgodnjekrščanskih seznamih so z Jeremijevo knjigo včasih povezovali tudi Žalostinke in Baruha, saj izročilo oba spisa veže na preroka in njegovega pisarja Baruha, Neriájevega sina.[2] V Novi zavezi je Jeremija naveden zlasti zaradi nove zaveze (Heb 8,8–12; 10,16–17), Ráhelinega joka (Mt 2,17–18; Jer 31,15) in templjskega govora (prim. Mt 21,13). Med zvitki z Mrtvega morja so ohranjeni hebrejski odlomki, ki potrjujejo obstoj dveh recenzij knjige že pred prevodom Septuaginte.[2][3]
Struktura
[uredi | uredi kodo]Masoretsko besedilo, se pravi hebrejsko besedilo, ki so ga v 8.–9. stoletju po Kristusu pripravili judovski učenjaki tako, da so določili pisavo in vokalizacijo, ima 52 poglavij. Septuaginta je približno za osmino krajša (okoli 2700 besed manj) in napovedi zoper narode umešča za Jer 25, medtem ko jih masoretsko besedilo postavlja na konec (Jer 46–51). Kumranski rokopisi kažejo, da sta obe hebrejski obliki krožili že v predkrščanskem času; daljša masoretska recenzija, ki jo je Hieronim prevzel v Vulgate, je v katoliškem izročilu normativna.[2][3]
Knjiga ni strogo kronološka. Prva polovica (Jer 1–25) je pretežno pesniška in redkeje datirana; druga (Jer 26–51) je pretežno prozna, z natančnejšimi okoliščinami, in se izteče v prerokbe zoper narode. Uvod (Jer 1) in epilog (Jer 52) oklepata celoto s temo sodbe in s pridihom upanja.[2][3]
Uvod: poklic in program (Jer 1)
[uredi | uredi kodo]Nadpis (Jer 1,1–3) umesti besedo v dneve Jošija, Jojakíma in Sedekíja, »do izgona Jeruzalemčanov v petem mesecu«.[4] Poklicni dialog (Jer 1,4–10) preroka predstavi kot mladega duhovnika iz Anatóta. Gospod pravi: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.«[5] Poslanstvo je izraženo s šestimi glagoli: izruvati, podirati, uničevati, rušiti, zidati in saditi – štiri za sodbo, dva za obnovo.[2][3]
Dve videnji določata program knjige. Palica mandljevca (hebr. šāqēd) je igra besed z »bedenjem« (šōqēd): Gospod bdi nad svojo besedo, da jo izpolni. Vreli lonec s severa napoveduje vdore, ki bodo po rodovitnem polmesecu prišli na Judo z vzhoda, a z vojaške poti s severa.[2][1]
Prerokbe zoper Juda in Jeruzalem (Jer 2–25)
[uredi | uredi kodo]Zgodnji izreki (Jer 2–6), večinoma iz Jošijevega časa, Juda in Izraela predstavi kot nezvesto nevesto. Ljudstvo je storilo »dvojno zlo«: zapustilo je Gospoda, »izvir žive vode«, in si izkopalo »razpokane kapníce, ki ne držijo vode«.[2][3] Grožnja pride »s severa«. Sredi sodbe se oglasi obljuba novega eksodusa, v katerem se bosta Judova in Izraelova hiša vrnili in skrinje zaveze ne bodo več pogrešali, ker bo Jeruzalem Gospodov prestol (Jer 3,16–18).[2]
Tempeljski govor (Jer 7; vzporednica v Jer 26) ruši zaupanje v geslo »Gospodov tempelj«. Sama navzočnost templja ne ščiti pred sodbo, če ljudstvo ne posluša Božjih zapovedi, zatira šibke in daruje svoje otroke v dolini Ben Hinóm; Bog zato opozarja na Šilo in napoveduje, da bo z jeruzalemskim templjem ravnal kakor s Šilom.[2][1] ledijo satira zoper malike (Jer 10), govor o prelomljeni zavezi (Jer 11), znamenji gnilega pasu in vrčev (Jer 13), suša in prepoved priprošnje (Jer 14–15), ukaz, naj Jeremija ne vzame žene in nima otrok (Jer 16), ter obisk pri lončarju in razbitje vrča pri vratih Črepinj (Jer 18–19). V nadaljevanju Jeremija doživi preganjanje, pretepanje in vklenitev (Jer 20,1–6); v petih znamenitih »spovedih« oziroma osebnih tožbah (Jer 11,18–12,6; 15,10–21; 17,14–18; 18,18–23; 20,7–18) izraža svojo stisko, osamljenost in spor z lastnim poslanstvom, pri čemer vztraja pri preroški službi. V Jer 20,14–18 celo preklinja dan svojega rojstva.[3][2]
Zaključek prvega dela (Jer 21–25) zbira sodbe nad kralji, lažnimi preroki, ljudstvom in narodi. Ob tem stoji obljuba »pravične mladike« Davidu (Jer 23,5–6) in napoved sedemdesetih let babilonske prevlade (Jer 25,11). Kelih jeze morajo piti tudi poganski narodi, nazadnje Babilon sam.[2][1]
Pripovedi, Knjiga tolažbe in mučeništvo (Jer 26–45)
[uredi | uredi kodo]Drugi del začenja z drugim templjskim govorom pod Jojakímom (Jer 26): duhovniki in preroki zahtevajo smrt, a Šafánov sin Ahikám preroka reši. Pod Sedekíjem Jeremija nosi jarem in oznanja, da so vsi narodi izročeni Nebukadnezarju; Hananja jarem zlomi in kmalu umre (Jer 27–28). Pismo izgnancem leta 597 (Jer 29) jim veleva, naj se naselijo v Babilonu: izgnanstvo bo trajalo »sedemdeset let«, potem jih bo Gospod obiskal.[2][3]
T. i. Knjiga tolažbe (Jer 30–33) je poetski in teološki vrh. Gospod ozdravi rane Jakoba, konča Ráhelin jok in sklene novo zavezo: postavo položi v notranjost in jo zapiše v srce; vsi bodo poznali Gospoda, krivda bo odpuščena.[6][2] Med obleganjem Jeremija odkupi polje v Anatótu kot znamenje, da se bodo spet kupovali hiše in njive (Jer 32). Znamenje zaveze z Davidom in Levijem zagotavlja, da ne bo zmanjkalo niti kralja niti daritvenega duhovnika (Jer 33,14–26).[1][2]
Sledijo Sedekíjeva usoda, prelomljena obljuba o izpustitvi sužnjev, zgled Rekabitov in sežig zvítka leta 605/604: kralj Jojakím odreže stolpec za stolpcem in ga meče v žerjavico; Jeremija z Baruhom napiše nov, razširjen zvítek (Jer 34–36).[2][3]
Poglavja 37–44 so Baruhova »pasijon« preroka med zadnjim obleganjem: ječa, cisterna, rešitev po Etiopcu Ebed-Melehu, padec mesta, imenovanje Gedaljája v Micpi, atentat, beg v Egipt proti prerokovi besedi in zadnji izreki zoper judovske begunce, ki v Egiptu častijo »kraljico nebes«.[2][1] Kratke besede tolažbe Baruhu (Jer 45) sklenejo pripovedni blok.
Prerokbe zoper narode in epilog (Jer 46–52)
[uredi | uredi kodo]Zbirka prerokb zoper narode (Jer 46–51) se v masoretskem vrstnem redu začenja z Egiptom in se izteče v obsežen izrek zoper Babilon. Sodba nad narodi hkrati odpira perspektivo obnove Izraela; pri Moabu, Amonu in Elamu je ob koncu prerokb izrecno napovedana tudi povrnitev njihove usode. Epilog (Jer 52) povzema pripoved o padcu Jeruzalema, vzporedno z 2 Kr 24–25, in se konča s pomilostitvijo Jojahína na babilonskem dvoru. Jojahín je v Jer 24 povezan s podobo »dobrih smokv«, zato njegov povzdig na koncu knjige ustvarja pomemben literarni znak upanja na prihodnjo obnovo.[2][1][3]
Teološka sporočila
[uredi | uredi kodo]Jeremija razume zavezo kot zakonsko zvestobo, ne kot magično varovalo institucij. Tempelj, obrezovanje, daritve in geslo »mir, mir« so prazni, če srce ostane neobrezano in malikovanje (tudi v obliki »kraljice nebes«) ostane javno. Sodba ni samovolja, temveč uresničitev zaveznih prekletstev Devteronomija. Hkrati Gospod noče smrti grešnika: poklic je »rušiti in saditi«.[2][3][1]
Nova zaveza (Jer 31,31–34) je edini starozavezni izraz, ki dobesedno govori o »novi zavezi«. Ni zgolj obnova sinajske plošče, temveč notranja preobrazba: postava v srcu, splošno poznanje Boga in odpuščanje krivde. Novozavezni pisci to obljubo berejo kot izpolnjeno v Kristusovi krvi (Lk 22,20; 1 Kor 11,25; 2 Kor 3,6; Heb 8–10).[1][2] Vzporedno teče novi eksodus, ki bo zasenčil spomin na Egipt, in obljuba »pravične mladike« Davidu, čigar ime bo »Gospod naša pravičnost« (Jer 23,5–6; 33,15–16).[1]
Prerokova osebnost je sama teološki znak. Celibat, prepoved žalovanja in veselja, jarem, razbiti vrč in odkupljeni njivi so dejanja, ki »uveljavljajo« to, kar pomenijo. »Spovedi« razkrivajo preroka, ki se prereka z Bogom in vendar ostane njegova usta. S tem knjiga postane tudi teologija trpečega pričevalca: resnični prerok stoji sam zoper kralja, duhovnike in »preroke miru«.[3][2]
Tema ostanka in »dobrih smokev« (Jer 24) obrača pričakovanja: prva deportacija leta 597 ni izključitev, temveč seme obnove; tisti, ki ostanejo v mestu in se zanašajo na Egipt, so »gnile smokve«. Sedemdeset let (Jer 25,11; 29,10) postane v poznejšem izročilu merilo izgnanstva in okvir za Daniela.[2][1]
Avtorstvo, nastanek in zgodovinskost
[uredi | uredi kodo]Judovsko in krščansko izročilo knjigo pripisuje preroku Jeremiju, duhovniškemu sinu iz Anatóta, in njegovemu pisarju Baruhu. Samo besedilo poroča, da je leta 605 (četrto leto Jojakíma, leto bitke pri Karkémišu) prerok narekoval Baruhu vse dosedanje besede zoper Izraela, Juda in narode; ko je kralj zvítek sežgal, sta ga napisala znova »in dodana so bila še mnoga podobna slova« (Jer 36).[2][1][3] To je znotraj kanona izrecno pričevanje o rasti zbirke že za prerokovega življenja.
Sigmund Mowinckel (1914) je razločil štiri vire: pesniške izreke (A), biografske pripovedi (B, pogosto Baruh), »devteronomistične« prozne govore (C) in prerokbe zveličanja ter zoper narode (D). Sodobna kritika priznava visok delež avtentičnih pesniških izrekov v Jer 1–25; prerokbe obnove (zlasti jedro Jer 30–31) in del izrekov zoper narode imajo jeremijevsko jedro, medtem ko je dolg izrek zoper Babilon (Jer 50–51) v veliki meri izgnanski.[3] Pripovedi v Jer 26–45 ohranjajo zgodovinske podrobnosti, ki jih je težko razložiti kot pozno fikcijo; Couturier z Brightom, Weippertovo in Holladayem zagovarja, da imajo prozni govori trdno jeremijevsko jedro in da »devteronomistični« slog deloma odraža judovsko prozo poznega 7. in zgodnjega 6. stoletja, ne nujno poznejše predelave v Babilonu.[3] Nasprotne teze (Thiel, Carroll) pripisujejo veliko proze izgnanskim krogom, ki so prerokovo besedo priredili za razlago katastrofe leta 587.[3][2]
Katoliška literatura poudarja, da je za vero in liturgijo normativna končna kanonična oblika. Narek Baruhu, ponovni zapis po sežigu in prisotnost dveh hebrejskih recenzij (krajša, bližja LXX, in daljša MT) kažejo na rast znotraj same jeremijevske šole, ne na izključitev zgodovinskega preroka.[2][1]
Zgodovinski okvir se ujema z asirskim zatonoma in vzponom Novobabilonskega kraljestva: Jošijeva reforma po najdbi knjige Postave (622/621), smrt pri Megídu (609), egipčanski Jojakím, Karkémiš (605), prva deportacija (597), Sedekíjev upor in požig templja (587). Jeremija je svetoval predajo Babilonu in nasprotoval egipčanski stranki; po umoru Gedaljája so ga begunci odpeljali v Egipt, kjer izročilo (pozneje tudi 4 Baruh / Paralipomena Jeremiae in krščanski pisci) ve za kamenjanje v Tafnisu. Druga Makabejska knjiga mu pripisuje skrivanje skrinje zaveze na gori Nebo (2 Mkb 2,4–8).[1][2]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Scott Hahn, Catholic Bible Dictionary (New York: Image, 2009), gesli »Jeremiah« in »Jeremiah, Book of«.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 John Bergsma in Brant Pitre, A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament (San Francisco: Ignatius Press, 2018), pogl. 31.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Guy P. Couturier, »Jeremiah«, v Raymond E. Brown, Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.), The New Jerome Biblical Commentary (Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990), str. 265–297.
- 1 2 Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja (Ljubljana: Družina, 2024), Jer 1,1.
- ↑ Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja (2024), Jer 1,5.
- ↑ Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja (2024), Jer 31,31–34.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bergsma, John in Brant Pitre. A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament. San Francisco: Ignatius Press, 2018 (pogl. 31: Jeremiah).
- Brown, Raymond E., Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.). The New Jerome Biblical Commentary. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990 (Couturier, Guy P., »Jeremiah«, str. 265–297).
- Hahn, Scott. Catholic Bible Dictionary. New York: Image, 2009 (gesli »Jeremiah« in »Jeremiah, Book of«).
- Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja. Ljubljana: Družina / Slovenska škofovska konferenca, 2024 (Jeremija, z opombami). Spletna izdaja: https://bozjabeseda.si/30.
