Jean Anouilh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Jean Marie Lucien Pierre Anouilh [žan anuj], francoski dramatik * 23. julij 1910, Cérisole, Bordeaux, Francija, † 3. oktober 1987, Lausanne, Švica.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Jeanov oče je bil krojač, mati pa violinistka v potujočem orkestru. Vzgajan je bil protestantsko. Z osmimi leti je začel statirati pri opernih predstavah.

Študiral je pravo, a je po letu in pol študij opustil. Vse bolj se je zanimal za gledališče. Do leta 1931 piše dramske tekste, od katerih pa ni nobeden objavljen. Od 1929-1930 je bil zaposlen kot častnikar. Spoznal je Preverta, Aurenchea, Ernsta. Postal je tajnik gledališkega igralca in režiserja Louisa Jouveta, a je službo 1931 zapustil. Istega leta napiše dramo L' Hermine, ki jo prvič uprizorijo z velikim uspehom že naslednje leto v gledališču Theatre de l'Oeuvre. Anouilh se je odločil, da bo živel samo od gledališča in delno filma (napisal je nekaj scenarijev). Povod, da se je sam poskusil v pisanju dram, je bila uprizoritev Giraudouxove drame Siegfried, ki jo je leta 1928 videl v gledališču Théâtre des Champs-Élysées. Leta 1936 je napisal svojo prvo uspešnico Popotnik brez prtljage, osnovni motiv je povzel po Siegfriedu. Naslednje leto se spozna z režiserjem Andrejem Barsacqom, ki je za naslednjih deset let postal Anouilhov »osebni režiser«.

Anouilh leta 1948 prestopi iz t.i. avantgardnega gledališča (kot je bilo Le théâtre de l'Atelier), v gledališče, označeno kot meščansko. Leta 1952 napiše po naročilu Škrjančka, ki ga naslednje leto uprizorijo. Ko se za Anouilha ni več zanimala avantgarda , si je pridobil širši krog občinstva.

O Anouilhovem življenju vemo zelo malo in tudi sam je dejal: »Nimam biografije in tega sem zelo vesel.« Javnosti se razkriva le preko svojega dela. Na vprašanje, kaj je, odgovarja: »Obrtnik. Tako kot nekateri izdelujejo stole, izdelujem jaz drame.« Anouilh je pravi teatrski človek, »obrtnik, ki živi za gledališče in ga pozna do najmanjših podrobnosti; v svojih dramah nam to poznavanje gledališča in zakulisja, igralcev in gledaliških delavcev tudi nazorno predstavi.

Delo[uredi | uredi kodo]

Anoulihova dramatika, ki je izšla iz Giraudouxovega »romantičnega« gledališča, je s pomočjo moderniziranja antičnih mitov, pa tudi ob sodobnih snoveh, prikazovala predvsem nasprotje med odvratno stvarnostjo sodobne meščanske družbe, njene politike in morale, in pa čisto ljubeznijo in nedolžnostjo mladih, nepokvarjenih bitij: edini izhod iz razkola med obema vidi največkrat v smrti. V tehniki svojih dram uporablja enako spretno tradicionalna in modernejša odrska sredstva. Anouilh spada med enega pomembnejših francoskih dramatikov 20. stoletja, ne glede na to, da njegove drame nikakor ne spadajo med družbeno ali politično angažirane. Njegova primarna skrb je občečloveško metafizična; posvečal se je fenomenom zla, eksistence in ljubezni. Vse, kar je želel na odru pričarati, je bila absolutna iluzija življenja. Grozljivo ga je privlačila in odbijala kruta usodnost vojn, neskončnega trpljenja, izroditev »raja na zemlji«. Čista, nedolžna ljubezen je tema, okoli katere tvori Anouilh najbolj poetične in najmočnejše tekste. Anouilhove drame ne vsebujejo velikih, odrešujočih in osvobajajočih spoznanj, so pa človeško pretresljive, ostre, šokantne, včasih tudi grobe, krute in paradoksalne. Zato so pa na drugi strani polne humane toplote, humorja in včasih idealističnega optimizma. V Anouilhovih dramah zasledimo štiri osnovne motive, sprožilne elemente: ljubezen, denar, prijateljstvo in ponos. In katere so lahko Anouilhove junakinje?

 »To so tiste plemenite ženske, ki si jih z lahkoto predstavljamo mrtve, blede, s kroglo v glavi.«

Drame[uredi | uredi kodo]

Črne igre:

  • Hermelin, 1931
  • Divje dekle, 1934
  • Popotnik brez prtljage, 1936
  • Euridika, 1941

Nove črne igre:

  • Jezabel, 1932
  • Antigona, 1942
  • Romeo in Jeanette, 1945
  • Medeja, 1946

Rožnate igre:

  • Mutasti Humulus, 1929
  • Ples tatov, 1932
  • Zmenek v Senlisu, 1937
  • Leocadija, 1939

Briljantne igre:

  • Povabilo v grad, 1947
  • Colomba, 1951
  • Skušnja ali kaznovana ljubezen, 1950
  • Cecile ali šola za očete, 1954

Škripajoče ali grenke igre:

  • Ardele ali Marjetica, 1948
  • Valček teodorjev, 1952
  • Ornifile ali Sapica, 1955
  • Zmedena glava ali zaljubljeni reakcionar, 1959
  • Jama, 1961
  • Orkester, 1962
  • Rdeče ribe, 1971

Preoblečene igre:

  • Škrjanček, 1952
  • Becket ali božja čast, 1958

Baročne igre:

  • Dragi Antoin ali zavožena ljubezen, 1969
  • Ne budite gospe, 1970
  • Operni direktor, 1973