Japonski hrošč

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Japonski hrošč
Popillia japonica.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Coleoptera (hrošči)
Družina: Scarabaeidae (skarabeji)
Rod: Popillia
Vrsta: P. japonica
Znanstveno ime
Popillia japonica
Newman, 1841

Japonski hrošč (znanstveno ime Popillia japonica) je vrsta hroščev, ki velja za škodljivca kulturnih rastlin, izvira pa z Japonske.

Opis[uredi | uredi kodo]

V dolžino doseže do 15 mm, v širino pa do 10 mm. Samice so običajno nekoliko večje kot samci, od njih pa se rahlo razlikujejo tudi po obliki goleni in stopalca sprednjega para nog. Elitre so iridescentne z bakrenim odbleskom. Oprsje in glava sta zelene barve. Trebušna stran telesa je prekrita s kratkimi sivimi dlačicami, po bočnih straneh zadka pa je razporejenih po pet šopov belkastih dlačic. Dva šopa enakih belkastih dlačic se nahajata tudi na zadnjem delu zadka. Japonski hrošč je zelo podoben vrtnemu hrošču (Phyllopertha horticola), od katerega se na prvi pogled loči po tem, da vrtni hrošč nima prej opisanih belkastih šopov dlačic. Ličinke imajo mehko, belkasto ali umazano belo telo, ki je na koncu odebeljeno in potemnelo ter čvrsto rjavo glavo z močnimi čeljustmi. Vsaka ličinka ima tri pare oprsnih nog, glavni liniji dlačic pa sta oblikovani v obliki črke V, kar je značilno le za ogrce japonskega hrošča.[1] V Severni Ameriki velja za velikega škodljivca na več kot 200 vrstah kulturnih rastlin. Na japonskem zaradi velikega števila naravnih sovražnikov ne povzroča večje škode v kmetijstvu.

Japonski hrošč je neroden letalec, ki se pogosto zaletava v ovire, kar se s pridom uporablja pri pasteh. Te so sestavljene iz posodic, napolnjenih s tekočino in feromoni ali rastlinskimi vonjavami ter pregradami na vrhu. Študije, ki so jih izvedli strokovnjaki Univerze v Kentuckyju in Vzhodni Illinois pa so pokazale, da uporaba teh pasti predstavlja še večjo grožnjo okoliškim rastlinam, saj le-te privabijo hrošče, ki se nato zadržijo na okoliških rastlinah.[2][3]

Večino škode delajo hroščki, ki objedajo listje, tako da ostanejo le listne žile. Ličinke se hranijo z objedanjem korenin gostiteljskih rastlin. Hrošček razvije en rod na leto.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Hrošček je bil v ZDA prvič opažen leta 1916 v Rivertonu, New Jersey.[5] Predvidevajo, da so tja prišle larve v pošiljki čebulic irisov pred letom 1912. Takrat so namreč začeli organizirano preverjati vse pošiljke, ki so prispele v ZDA. V Kanadi so hroščka prvič našli leta 1939 pri pregledu avtomobila, na trajektu, ki je prihajal iz ameriške zvezne države Maine. Istega leta so v Yarmouthu nato našli še tri odrasle hrošče, dodatne tri pa v mestu Lacolle v južnem Quebecu."[6]

V sedemdesetih letih 20. stoletja so hrošča našli tudi na Azorih.[7] Leta 2014 so v bližini Milana v Italji našli prvo populacijo hrošča v Evropi.[8][9]

Življenjski krog[uredi | uredi kodo]

V ZDA in Evropi hrošč razvije en rod na leto, v hladnejšem podnebju (tudi v domači Japonski) in na višjih nadmorskih višinah pa se ličinka razvija dve leti.

Nadzor škodljivca[uredi | uredi kodo]

Zemljevid, ki prikazuje razširjenost hrošča v ZDA novembra 2006. Do julija 2012 se je pojavil še na več drugih krajih ZDA

Ličinke japonskega hrošča živijo v zemlji na zatravljenih površinah, kjer se hranijo s koreninami trav. V tem stadiju jih ogroža okužba z bakterijo Paenibacillus popilliae, na podlagi katere so v ameriškem Ministrstvu za kmetijstvo izdelali sredstvo za zatiranje ličink, ki je že v prosti prodaji. Gre za sredsvto v obliki prahu, ki se ga raztrosi po traviščih in vsebuje bakterije, ki uničujejo ličinke japonskega hrošča. Za maksimalen učinek je potrebno zemljišča tretirati od enega do pet let, odvisno od klimatskih pogojev.

Na poljih buč se za zaščito pred hroščem uporabljajo posebna prekrivala, kar pa pomeni, da je potrebno cvetove opraševati ročno. Za zaščito dreves se uporablja metoda obrizganja dreves z glinenim razpršilom.

Zaradi zadnjih raziskav se počasi opušče lovljenje hroščev s feromonskimi pastmi, saj so izsledki raziskav pokazali, da te pasti v nasade, kjer se uporabljajo privabijo več hroščev kot jih ujamejo.[10][11] Pasti so najbolj uporabne kadar so postavljene po širokem območju ter v smeri vetra, ki feromone raznaša v nasprotno smer od nasadov. Od naravnih repelentov se najpogosteje uporabljajo mačja meta, drobnjak, česen in navadni vratič,[12] pa tudi mrtvi ostanki hroščev. Tovrstno odvračanje ima omejene učinke.[13] Kjer je populacija hrošča majhna je možno hrošče loviti ročno. Običajno se jih lovi s škropljenjem milnice ter s potresanjem dreves v jutranjem času, pri čemer hrošči padejo na tla.[11] Hrošče je potrebno odstranjevati redno, saj njihova prisotnost privablja druge hrošče.[13]

V ZDA so v zadnjem času za biološki nadzor populacije japonskega hrošča uvozili tudi naravne plenilce in parazite. Med njimi sta najbolj pomembna Istocheta aldrichi in Tiphia vernalis.

Gostiteljske rastline[uredi | uredi kodo]

Japonski hrošč v ZDA napada naslednje rastline:[6] Fižol, jagode, paradižnik, papriko, vinsko trto, hmelj, vrtnice, češnje, slive, hruške, breskve, maline, robide, koruzo, grah, breze, lipe, borovnice in rastline iz naslednjih rodov:

V Evropi so od gojenih rastlin potencialni gostitelji jablana, različno koščičasto sadno drevje, robida in vinska trta. Ostali gostitelji so javor, divji kostanj, bukev, pravi kostanj, oreh, platana, vrba, topol, brest ter številne druge rastline.[4]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Japonski hrošč – je že prisoten na vaših travnikih?" (PDF). Maj 2016. Pridobljeno dne 17. januarja 2017. 
  2. "Japanese Beetles in the Urban Landscape". University of Kentucky. Pridobljeno dne 28 September 2015. 
  3. Paul V. Switzer; Patrick C. Enstrom; Carissa A. Schoenick (2009). "Behavioral Explanations Underlying the Lack of Trap Effectiveness for Small-Scale Management of Japanese Beetles.". Journal of Economic Entomology 102 (3): 934–940. doi:10.1603/029.102.0311. 
  4. 4,0 4,1 "SEZNAM I.A.II (status A2)". Pridobljeno dne 17. januarja 2017. 
  5. "Japanese Beetle Ravages". Reading Eagle (p. 26). 22. julij 1923. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  6. 6,0 6,1 "Popillia Japonica (Japanese Beetle) - Fact Sheet". Canadian Food Inspection Agency. 19. februar 2014. Pridobljeno dne 28. september 2015. 
  7. Virgílio Vieira (2008). "The Japanese beetle Popillia japonica Newman, 1838 (Coleoptera: Scarabaeidae) in the Azores islands" (PDF). Boletín Sociedad Entomológica Aragonesa 43: 450. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  8. "First report of Popillia japonica in Italy". EPPO. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  9. "Popillia japonica Newman, 1841" (PDF) (italijanščina). Assessorato Agricoltura, Caccia e Pesca, Regione Piemonte. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  10. "Managing the Japanese Beetle: A Homeowner's Handbook". U.S. Department of Agriculture, Animal and Plant Health Inspection Service. Maj 2015. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  11. 11,0 11,1 "Japanese beetle control methods". Landscape America. Ohio City Productions, Inc. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  12. "Tips on how to get rid of pests". selfsufficientish.com. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 
  13. 13,0 13,1 Jeff Gillman (18. marec 2010). "Disney and Japanese Beetles". Washington State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2012. Pridobljeno dne 28. septembra 2015. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]