Jakob Friedrich Fries

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jakob Friedrich Fries
Portret
Rojstvo 23. avgust 1773({{padleft:1773|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][…]
Barby[d][4]
Smrt 10. avgust 1843({{padleft:1843|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2][…] (69 let)
Jena[d][4]
Državljanstvo Nemčija
Poklic filozof, univerzitetni profesor

Jakob Friedrich Fries (23. avgust 1773 – 10. avgust 1843) je bil nemški filozof, ki je deloval v času post-Kantovega idealizma. Za razliko od Kantovih najbližjih privržencev, se Fries ni omejeval samo na Kantove trditve, svojega sistema pa tudi ni ustvaril, kot so to ponavadi počeli nemški idealisti. Sprva se Fries opredeli kot mislec, ki skuša predstaviti idejo o intuiciji v Kantovi filozofiji, brez spreminjanja njegovega ključnega značaja. Za Friesa, Ahndung (slutnja), je zmožnost našega uma zaznavanje božanskosti v naravi in človeškem duhu, preko kapacitete našega osebnega razloga. Fries meni, da te posebne sposobnosti tvorijo ključno povezavo med znanjem in vero. Povezava bi igrala pomembno vlogo v razvoju moderne filozofije, pri kateri religija skuša preseči omejitve racionalizma brez, da bi ga zamenjale nadnaravne razlage.

ŽIVLJENJE[uredi | uredi kodo]

Fries je študiral teologijo na akademiji Moravian Brethren v Niesku in filozofijo na univerzi v Leipzigu in Jeni. Po potovanju leta 1806 je postal profesor filozofije in matematike na univerzi Heidelberg.

Tokom razvijanja njegovih psiholoških mišljenj je opustil pozitivno teologijo Moravianov, ohranil pa je njen duhovni in simbolični pomen. Njegov filizofski položaj je bil v primerjavi z njegovimi sodobniki utrjen že z njegovim kritičnim delom Reinhold, Fichte und Schelling (1803) in bolj sistematskimi razpravami System der Philosophie als evidente Wissenschaft (1804) in Wissen, Glaube und Achnung ( 1805).

Friesova najpomembnejša razprava, Neue oder antropologische Kritik der Vernunft (druga izdaja, 1828-1831) je bila poskus uveljavitve njegove psihološke analize kritične filozofije Immanuela Kanta. Leta 1811 je objavil System der Logik (izdaja 1819 in 1837), leta 1814 pa Julius und Evagoras, filozofsko romanco. Bil je tudi del političnih polemik, in leta 1816 je napisal Ueber die Gefaehrdung des Wohlstandes und des Charakters der Deutschen durch die Juden (On the Danger Post by the Jews to German Well-Being and Character),v kateri poleg drugih stvari zagovarja različen znak na oblekah judov, da bi jih razlikovali od ostalih prebivalcev, ter spodbuja preseljevanje le-teh iz Nemških dežel. Krivil je jude posedovanja prevelikih količin denarja v njihovi družbi in uničenja nemške blaginje.

Leta 1816 je bil povabljen v Jeno, da bi poučeval tam teoretično filozofijo, matematiko, fiziko in se pridružil kampanji proti takrat prevladujoči romantiki. V politiki je bil močan liberalist in unionist, naredil pa je tudi veliko, da bi navdihnil organizacijo Burschenschaft. Objavil je tudi brošuro, ki poziva k izključitvi judov iz javnega življenja v Nemčiji. Leta 1816 je objavil njegove poglede v brošuri, Von deutschem Bund und deutscher Staatsverfassung, posvečen mladini Nemčije. Njegov vpliv je dal močan zagon agitaciji, ki je vodila leta 1819 k problemu uredb v Carlsbadu.

Friesovo pismo Karlu Sandu (eden od Friesovih privržencev), v katerem ga Fries odvrača od udeleževanja skrivnih skupščin, je bilo uporabljeno kot dokaz Friesovi zaroti. Mainz-ova komisija ga je obsodila; glavni vojvoda Weimarja je bil prisiljen mu odvzeti naziv profesorja in mu prepovedal poučevanje filozofije. Vojvoda mu je vseeno še vedno izplačeval njegov honorar in leta je bil Fries zopet pozvan k poučevanju matematike in fizike v Jeni. Prav tako je dobil dovoljenje za poučevanje filozofije, vendar le v njegovih prostorih določenemu krogu študentov. Leta 1838 pa so njegovo prepoved poučevanja uradno preklicali.

Fries je umrl 10. avgusta 1843. Njegova najpomembnejša dela, napisana v času njegovega poučevanja v Jeni, so Handbuch der praktischen Philosophie (1817-1832), Handbuch der psychischen Anthropologie (1820-1821), in Die mathematische Naturphilosophie (1822).

FILOZOFIJA[uredi | uredi kodo]

Brez pomislekov Friesovo najpomembnejše delo je Wissen, Glaube und Ahndung, ki vključuje pojem Ahndung (slutnja) in diskutira to idejo. Fries napeljuje bralca na njegova daljša dela, za katera meni, da s kančkom humorja predstavljajo njegovo ezoterično filozofijo, v kateri si vzame čas, da razloži stvari sistematično. Teorija Immanuela Kanta je, da lahko poznamo pojav, in ne stvari tako kot so, saj nam primankuje intelektualne intuicije ali kapacitete, da direktno zaznamo stvari onstran tega kar naši čuti nam sporočajo. To, poleg drugih stvari, onemogoča katerakoli prepričanja o bogu in posmrtnem življenju. Kant je poskušal rešiti to nemogočo situacijo z nakazovanjem tega v praksi, naš razlog zahteva od nas, da sprejmemo obstajanje teh subjektov, ki temeljijo na moralni podlagi. Kot mnogo drugih, je Fries zavrnil to Kantovo teorijo in jo imel za popolno iluzijo. Zanj, je gotovost vere in prepričanj najvišja oblika razumnosti. Resnica nam je na tem nivoju direktno podana. Znanje, ki ga je enačil z znanjem naravnega sveta temelječega na razumevanju, nikakor ne more iti preko razumevanja navadnih spletov med pojavi. Probati, kot je Kant, da racionalno deduciramo iz harmonije narave, to da je moral obstajati vsemogočni vzrok, za Friesa ni bilo smiselno. Rajši je trdil, da je obstajala tretja sposobnost, ki nam dovoli imeti slutnjo za višji red, ki je skrit za lepoto narave in človekove duše. Po eni strani, je verjel da skozi razumevanje, pri danem času in trudu, smo bili vsaj teoretično zmožni dojemanja vsakega dogodka v prihodnosti, odkar stvari se razkrivajo skozi zakone. Po drugi strani, je verjel, da smo imeli sposobnost omogočanja da sprejemamo nominalno realnost direktno. Obe strani sta bili nepovezani v njegovem umu.

VPLIV IN ZAPUŠČINA[uredi | uredi kodo]

Za razliko od Hegla ali Schopenhauera, Friesove ideje nikoli niso postale ekstremno vplivne v post-Kantovi filozofiji. Čeprav pa Friesovovo mišljenje je postalo najljubši kontakt s Kantovo teorijo – dovoljuje priznanje Kantove kritične filozofije z dodatkom intuitivnega elementa, ki ga je sam Kant zavrnil. Tako, okoli leta 1900, prenovljen interes v miselni sistem Friesa je vodil h kreaciji neo-Friesove šole v Nemčiji. To gibanje je vključevalo mislece, kot so Leonard Nelson in filozof Rudolf Otto. Fries je bil zelo občudovan iz strani slednjega, ki je izpeljav njegovo idejo o nadnaravnem iz Friesovega Ahndung-a. Ena od Ottovih prvih del je bila tudi naslovljena z The Philosophy of Religion based on Kant and Fries (1909). Paul Tillich tudi priznava Friesove prispevke k njegovi filozofiji o religiji. Fries je imel tudi vpliv na Karla Gustava Junga, Mircea Eliade, Sira Karla Popperja in Juliusa Krafta.

DELA[uredi | uredi kodo]

  • Fries, Jakob. Reinhod, Fichte und Schelling. 1803.
  • Fries, Jakob. System der Philosophie als evidente Wissenschaft. 1804.
  • Fries, Jakob. Wissen, Glaube und Ahndung. 1805.
  • Fries, Jakob. Neue oder Anthropologische Kritik der Vernunft. 1807.
  • Fries, Jakob. Handbuch der praktischen Philosophie. 1817-1832.
  • Fries, Jakob. Handbuch der psychischen Anthropologie. 1820-1821.
  • Fries, Jakob. Die matematische Naturphilosophie. 1822.
  • Fries, Jakob. System der Metaphysik. 1824.
  • Fries, Jakob. Die Geschichte der Philosophie. 1837-1840.

SKLICI[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. 4,0 4,1 Фриз Якоб Фридрих // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.

VIRI[uredi | uredi kodo]