Izaija (svetopisemska knjiga)

Knjiga preroka Izaije (hebrejsko יְשַׁעְיָהוּ, Yəšaʿyāhū; grško Ἠσαΐας, Ēsaḯas; latinsko Liber Isaiae) je prva in najobsežnejša med preroškimi knjigami Stare zaveze. V judovskem kanonu sodi med poznejše preroke (skupaj z Jeremijo, Ezekielom in Dvanajsterimi), v krščanskem kanonu pa odpira skupino velikih prerokov. Ime preroka pomeni »GOSPOD rešuje« oziroma »GOSPODOVO rešenje«.

Michelangelo – prerok Izaija na stropu Sikstinske kapele (freska, 1509)

Knjiga obsega 66 poglavij in se v nadpisu predstavi kot »videnje Izaija, Amócovega sina, ki ga je videl o Judu in Jeruzalemu v dneh Uzíja, Jotáma, Aháza in Ezekíja, Judovih kraljev«. Zgodovinski prerok Izaija je deloval v Jeruzalemu v drugi polovici 8. stoletja pr. n. št., v času asirske ekspanzije. Knjiga pa v kanonični obliki sega od sodbe nad Judom in Izraelom prek tolažbe izgnancev do vizije novega neba in nove zemlje.

Zaradi mesijanskih preroštev, pesmi o Gospodovem služabniku in vpliva na Novo zavezo jo je krščansko izročilo imenovalo tudi »peti evangelij«.

Naslov in mesto v kanonu

Hebrejsko ime knjige je enako imenu preroka (Yəšaʿyāhū, krajše Yəšaʿyâ). V hebrejski Bibliji je Izaija prva knjiga poznejših prerokov (hebr. neviʾim ʾaḥaronim). V Septuaginti in v zahodnem krščanskem kanonu, ki ga je utrdila Vulgata, stoji na čelu velikih prerokov pred Jeremijo, Ezekielom in Danielom. V nekaterih starodavnih grških rokopisih so mali preroki postavljeni pred Izaijo, vendar se je v zahodnem izročilu uveljavil vrstni red velikih prerokov na začetku preroškega korpusa.

Knjiga je imela izjemen položaj že v judovstvu drugega templja. Med zvitki z Mrtvega morja so našli ostanke enaindvajsetih izvodov Izaija in edini popolnoma ohranjeni biblični svitek iz Kumrana je t. i. Veliki Izaijev svitek (1QIsa^a) iz 2. oziroma 1. stoletja pr. n. št. V Novi zavezi je Izaija za Psalmi najpogosteje navedena starozavezna knjiga (okoli petdeset neposrednih navedkov in več kot štirideset parafraz).

Struktura

Knjiga ima 66 poglavij in se v literarni in zgodovinski analizi običajno deli na dva velika sklopa, ki ju povezuje zgodovinski most o kralju Ezekíju: sodbo in rešitev Siona pred Asirijo (Iz 1–39) ter tolažbo in obnovo Siona po babilonski katastrofi (Iz 40–66). Drugi sklop se pogosto razdeli še na Iz 40–55 in Iz 56–66. Delitev ne pomeni nujno treh ločenih knjig, temveč opisuje premik perspektive od asirske grožnje 8. stoletja k babilonskemu izgnanstvu in poizgnanski obnovi.

Uvod: sodba in upanje za Jeruzalem (Iz 1–12)

Nadpis (Iz 1,1) umesti videnje v vladavine štirih judovskih kraljev. Prvo poglavje je programski uvod: tožba nad upornimi »sinovi«, zavrnitev hinavskega kulta, vabilo k spreobrnjenju (»če bodo vaši grehi kakor šarlat, bodo postali beli kakor sneg«) in obljuba, da bo Sion spet zvesto mesto.

Videnje o gori Gospodove hiše (Iz 2,2–4) napoveduje, da bodo poslednje dni vsi narodi romali v Jeruzalem, da bi se učili Gospodove poti, in da bodo meče prekovali v lemeže. Pesem o vinogradu (Iz 5,1–7) predstavi Izrael kot Gospodov vinograd, ki je namesto grozdja obrodil divje jagode. Sledi šest »gorja« nad družbeno krivico, pijančevanje, laž in prevzetnost.

Poklicno videnje (Iz 6) je postavljeno v leto smrti kralja Uzíja. Prerok vidi Gospoda na visokem prestolu; serafi kličejo: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami.« Žerjavica z oltarja očisti Izaijeve »nečiste ustnice«, on pa se javi: »Tukaj sem, pošlji mene!« Poslanstvo je paradoksno: oznanjati, dokler ljudstvo ne ogluší in oslepi, vendar ostane »sveto seme« kot panj po poseku.

T. i. Emanuelova knjiga (Iz 7–12) povezuje otroke-znamenja s sirsko-efraimsko vojno (ok. 735–732 pr. n. št.). Izaija pozove kralja Aháza, naj zaupa Gospodu in ne Asiriji. Ko kralj noče znamenja, prerok oznani: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« Sinova Sear-Jašúb (»ostanek se vrne«) in Maher-Šalal-Haš-Baz (»hiter plen, hitra kočija«) sta živa znamenja sodbe in upanja. Sledita kraljevski preroštvi o detetu z imeni »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Oče na veke, Knez miru« (Iz 9,5) in o mladiki iz Jesejeve korenike, na kateri počiva Gospodov duh (Iz 11,1–9). Enota se sklene z zahvalnima pesmima (Iz 12).

Osrednji del Prvega Izaija: narodi, »apokalipsa« in asirska kriza (Iz 13–39)

Izreki zoper narode (Iz 13–23) se začnejo z Babilonom, čeprav je v 8. stoletju glavna sila Asirija; vključenih je dvanajst prizadetih dežel in mest, med njimi Asirija, Filisteja, Moab, Damask, Egipt, Edom, Arabija, Jeruzalem (»dolina videnja«) in Tir. Sledi t. i. Izaijeva apokalipsa (Iz 24–27): sodba nad vso zemljo, slovesna gostija narodov na Sionu, odstranitev smrti in obnovljeni vinograd, ki napolni svet s sadom.

Poglavja 28–35 se vračajo k neposredni asirski grožnji. Prerok graja opite voditelje Efraima in Jeruzalema, svari pred zanašanjem na Egipt in obljublja, da se bo skriti »Učitelj« razodel (Iz 30,19–21). Iz 33–35 slavi obnovo Siona: slepi bodo videli, gluhi slišali, v puščavi bo »sveta pot«.

Zgodovinski sklop Iz 36–39 je vzporednica k 2 Kr 18–20. Sanherib oblega Jeruzalem (701 pr. n. št.); Ezekíja moli, Izaija oznani rešitev, Gospodov angel udari asirsko vojsko. Sledi Ezekíjeva bolezen, ozdravitev in nespametno pokazanje zakladov babilonskim odposlancem. Izaija tedaj napove, da bodo Ezekíjevi potomci odpeljani v Babilon (Iz 39,5–7). Tako se prvi del knjige sklene z mostom k babilonski temi drugega dela.

Tolažba Siona: Drugi Izaija (Iz 40–55)

Drugi del se začne z ukazom: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Glas v puščavi kliče, naj pripravijo pot Gospodu (Iz 40,3). Prevladujejo tolažba, oster monoteizem, posmeh malikom, oznanilo novega eksodusa iz Babilona in štiri klasične pesmi o Gospodovem služabniku (Iz 42,1–4; 49,1–6; 50,4–9; 52,13–53,12). Gospod je prvi in zadnji, razen njega ni boga; maliki so »veter in nič«.

Perzijski kralj Kir je imenovan Gospodov pastir in maziljenec, ki bo dal pozidati Jeruzalem in postaviti tempelj (Iz 44,28–45,1). Četrta pesem o služabniku opisuje preziranega, ki »je nosil naše trpljenje« in je »bil ranjen zaradi naših grehov«; po njegovih ranah je zdravilo za mnoge. Enota se sklene z vabilom k večni zavezi, utemeljeni v Gospodovi zvestobi Davidu (Iz 55).

Obnova, novi tempelj in nova stvaritev: Tretji Izaija (Iz 56–66)

Zadnji sklop ohranja tolažbo, vendar loči zveste »služabnike« od odpadnikov in odpira vrata tujcem ter evnuhom, ki se držijo zaveze (Iz 56,1–8). Sion je nevesta, ki dobi novo ime; narodi prinašajo bogastvo k oltarju. V Iz 61,1 govori maziljeni oznanjevalec: »Duh Gospoda Boga je nad menoj … da oznanim veselo vest ubogim.« Knjiga se izteče v obljubo: »ustvaril bom novo nebo in novo zemljo« (Iz 65,17), v romanje vsega mesa na sveto goro in v oster zaključek o črvih in ognju, ki ne ugasneta (Iz 66,24).

Teološka sporočila i prerokbe

Osrednji naslov Boga v knjigi je »Sveti Izraelov«. Svetost pomeni hkrati nedostopno veličino (Iz 6) in zvestobo zavezi: Gospod sodi hinavski kult in družbeno krivico, vendar ne opusti Siona. Jeruzalem/Sion je teološko središče: mesto je nevesta, sveta gora, mikrokozmos prihodnje stvaritve in cilj romanja narodov.

Veliki Izaijev svitek (1QIsa^a) iz Kumrana, 2./1. stoletje pr. n. št., danes v Izraelskem muzeju

Izaija vsebuje več odlomkov, ki jih Nova zaveza in poznejše krščansko izročilo razlagata kot napovedi Jezusa kot Mesija. Med najpogosteje navajanimi so:

• Izaija 7,14 – mlada žena (almah) bo spočela in rodila sina, ki mu bo ime Emanuel, »Bog z nami«. Evangelij po Mateju 1,23 ta odlomek povezuje z deviškim rojstvom.
• Izaija 9,1–7 – otrok, rojen iz Davidovega rodu, ki bo imenovan »Čudoviti svetovalec, Mogočni Bog, Večni Oče in Knez miru« ter bo prinesel luč Galileji; odlomek je uporabljen v Mateju 4,15–16.
• Izaija 11,1–10 – poganjek iz Jesejeve korenine, na katerem bo počival Gospodov Duh.
• Izaija 40,3 – »glas vpijočega v puščavi«, ki pripravlja pot Gospodu; vsi štirje evangeliji ga povezujejo z Janezom Krstnikom.
• Izaija 42,1–4 – Služabnik, ki ne bo vpil niti povzdigoval glasu, vendar bo narodom prinesel pravico; odlomek je citiran v Mateju 12,18–21.
• Še posebej pomembna je četrta pesem o Služabniku v Izaiju 52,13–53,12 – zaničevani, molčeči in prebodeni trpeči Služabnik, ki nosi grehe mnogih in je pozneje poveličan. Ta odlomek se obsežno uporablja za razlago Jezusovega trpljenja, smrti in odrešilnega dela (Matej 8,17; Luka 22,37; Apostolska dela 8,32–35; 1 Peter 2,22–25).

Izaija vzporedno opisuje novo Božjo rešitev: tako kot je Bog nekoč rešil Izraelce iz Egipta, jih bo znova zbral iz Asirije, Babilona in drugih krajev ter jih pripeljal na Sion po »sveti poti«. Ob tem bo Bog obnovil svet, prinesel mir in vzpostavil svoje kraljestvo (eshatologija). V to novo skupnost bodo vključeni tudi tujci in evnuhi (Iz 56 i 66), zato Božje ljudstvo ne bo več omejeno samo na Izraelce.

Iz 11,2–3 v septuagintski obliki je v katoliškem izročilu vir nauka o sedmih darovih Svetega Duha (modrost, um, svet, moč, vedenje, pobožnost, strah Božji).

Avtorstvo, nastanek in zgodovinskost

Judovsko in krščansko izročilo pripisuje vso knjigo preroku Izaiju, Amozovemu sinu. Kroniška knjiga se sklicuje na »videnje preroka Izaija, Amozovega sina« glede Ezekíjevih dejanj (2 Krn 32,32). Sirah (Sir 48,22–25) Izaiju pripisuje tako podaljšanje kraljevega življenja kakor tolažbo žalostnim na Sionu in razodetje »skritih reči, preden so se zgodile« – torej tudi drugi del knjige. Jožef Flavij poroča, da naj bi Kir Izaijevo prerokbo o sebi prebral in zato dovolil vrnitev Judov.

Benjamin West – Izaijeve ustnice maziljene z ognjem (ok. 1784), prizor poklicnega videnja iz Iz 6

Sodobna kritična eksegeza od 18. stoletja in zlasti od Bernarda Duhma (1892) knjigo večinoma deli na tri korpuse: Prvi Izaija (1–39) iz 8. stoletja pr. n. št.; Drugi oziroma Deutero-Izaija (40–55), anonimni prerok ob koncu babilonskega izgnanstva (sredina 6. stoletja); Tretji oziroma Trito-Izaija (56–66) iz poizgnanskega Jeruzalema. Argumenti so premik iz Asirije na Babilon, sprememba tona od sodbe k tolažbi in izrecno imenovanje Kira. Jensen in Irwin v New Jerome Biblical Commentary Iz 1–39 povezujeta z delovanjem zgodovinskega preroka od poklica leta 742 pr. n. št. (smrt Uzíja) do Senaheribovega pohoda 701 pr. n. št., z dodatki in uredniškimi plastmi. Stuhlmueller Drugega in Tretjega Izaija umešča v izgnansko oziroma poizgnansko okolje ter v njiju vidi teološki razvoj tem, ki so nakazane že v prvem delu.

Katoliška literatura (Bergsma–Pitre, Hahn) poudarja, da delitev na tri avtorje ni edina možna razlaga. Babilon je omenjen že v Iz 13–14, 21 in 39; slovar in motivi (Sveti Izraelov, Sion, ostanek, slepota/gluhost, novi eksodus) se ponavljajo skozi vso knjigo; sam Drugi Izaija utemeljuje verodostojnost Gospoda prav s tem, da napove reči, »preden vzkalijo«. Če se prizna možnost pravega prerokovanja, ni nujno, da omenjanje Kira izključuje 8. stoletje. Hkrati velja, da je za vero in liturgijo normativna končna kanonična oblika knjige, ne rekonstruirane predstopnje.

Zgodovinsko jedro Prvega Izaija se ujema z asirskim 8. stoletjem: sirsko-efraimska vojna, padec Damaska (732) in Samarije (722), Ezekíjeva reforma in Senaheribov pohod 701 pr. n. št. Senaheribova prizma potrjuje obleganje Judeje in »ptičje kletke« okoli Ezekíja, ne pa angela, ki bi pobil vojsko; biblično in asirsko poročilo se dopolnjujeta, če se upoštevata propagandni slog obeh strani. Tradicija o Izaijevi mučeniški smrti pod Manasejem (žaganje na pol, ok. 668 pr. n. št.) je ohranjena v apokrifnem Mučeništvu Izaija in v poznejšem judovskem izročilu, v kanoničnem besedilu pa ni neposredno povedana.

Glej tudi

• Izaija
• Jeremija
• Ezekiel
• Ezekija
• Ahaz
• Kir Veliki
• Babilonsko suženjstvo
• Kumranski rokopisi
• Mesija
• Sion
• Druga knjiga kraljev

Viri

• Bergsma, John in Brant Pitre. A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament. San Francisco: Ignatius Press, 2018 (pogl. 30: Isaiah).
• Brown, Raymond E., Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.). The New Jerome Biblical Commentary. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990 (Jensen, Joseph in William H. Irwin, »Isaiah 1–39«, str. 229–248; Stuhlmueller, Carroll, »Deutero-Isaiah and Trito-Isaiah«, str. 329–348).
• Hahn, Scott. Catholic Bible Dictionary. New York: Image, 2009 (gesli »Isaiah« in »Isaiah, Book of«).
• Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja. Ljubljana: Družina, 2024 (Izaija, z opombami).

Zunanje povezave

• Sveto pismo. Jeruzalemska izdaja – Izaija
• Slovenski standardni prevod (SSP) – Izaija