Pojdi na vsebino

Isan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Severovzhodna regija

ภาคตะวันออกเฉียงเหนือ
Regija
Most tajsko-laoškega prijateljstva
Narodni park Phu Kradueng
Narodni park Khao Yai
Zgodovinski park Phanom Rung
Festival sveč Ubon Ratchathani
Od zgornjega levega proti spodnjemu desnemu kotu: Prvi most tajsko-laoškega prijateljstva, Phu Kradueng, Khao Yai, Zgodovinski park Phanom Rung in Festival sveč
Severovzhodna regija na Tajskem
Severovzhodna regija na Tajskem
16°N 103°E / 16°N 103°E / 16; 103
Največje mestoNakhon Ratchasima
Province20 provinc
Površina
 • Skupno167.718 km2
Prebivalstvo
 (2019)[2]
 • Skupno22.017.248
 • Gostota130 preb./km2
DemonimKhon Isan
GDP
 • SkupajUS$51,5 mrd (2019)
Časovni pasUTC+7 (ICT)
jezikIsan • drugi

Severovzhodna Tajska ali Isan (isan/tajsko อีสาน, izgovorjeno [ʔīː.sǎːn] m; laoško ອີສານ, latinizirano: Īsān; napisano tudi Isaan, Isarn, Issarn, Issan, Esan, or Esarn; iz pali 𑀇𑀲𑀸𑀦 isāna ali sanskrit ईशान्य īśānya 'severovzhod')[4] je sestavljena iz 20 provinc na severovzhodu Tajske. Isan je na planoti Khorat na Tajskem. Meji na reko Mekong (ob meji z Laosom) in gorovje Sankamphaeng južno od Nakhon Ratchasime. Na zahodu ga od severne in osrednje Tajske ločuje gorovje Phetchabun. Obsega 167.718 km2, kar je približno polovica velikosti Nemčije in približno toliko kot Anglija in Wales. Skupna površina gozdov znaša 25.203 km2 ali 15 odstotkov površine Isana.

Od začetka 20. stoletja je severovzhodna Tajska splošno znana kot Isan, medtem ko se v uradnih kontekstih lahko uporablja izraz phak tawan-ok-chiang-nuea (ภาคตะวันออกเฉียงเหนือ; "severovzhodna regija"). Večina prebivalstva regije Isan je etnično Lao, vendar se ne razlikujejo le od Laošanov iz Laosa, temveč tudi od osrednjih Tajcev, saj se imenujejo Khon Isan ali Thai Isan na splošno. Vendar se nekateri imenujejo preprosto Lao, akademiki pa jih v zadnjem času imenujejo Lao Isan[5] ali Thai Lao.

Prebivalci Lao Isan se zavedajo svojega laoškega etničnega izvora, vendar je bil Isan kot ozemlje vključen v sodobno tajsko državo skozi več kot 100 let upravnih in birokratskih reform, izobraževalne politike in vladnih medijev. Kljub temu se je po izvolitvi Thaksina Shinawatre za predsednika vlade na tajskih splošnih volitvah leta 2001 identiteta Lao Isanov ponovno pojavila in Lao Isani so zdaj glavna etnolingvistična skupina, vključena v pro-Thaksinovo »gibanje rdečih srajc« Združene fronte za demokracijo proti diktaturi.[6] Iz te regije je prišlo več tajskih premierjev.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Črn keramični vrč, kultura Ban Chiang, Tajska, 1200–800 pr. n. št.
Zemljevid iz 19. stoletja, ki prikazuje regijo Isan med Tajsko, Laosom in Kambodžo

Isan ima številna pomembna najdišča iz bronaste dobe s prazgodovinsko umetnostjo v obliki skalnih poslikav, artefaktov in zgodnjih dokazov o gojenju riža. Železno in bronasto orodje, kot je tisto, najdeno v Ban Chiangu, je morda predhodnica podobnim orodjem iz Mezopotamije.

Regija je kasneje prišla pod vpliv kulture Dvaravati, ki ji je sledil Kmerski imperij. Slednji je po vsem Isanu zgradil na desetine prasat (svetišč). Najpomembnejša sta v zgodovinskem parku Phimai in zgodovinskem parku Phanom Rung. Preah Vihear je veljal tudi za del Isana, dokler Mednarodno sodišče leta 1962 ni razsodilo, da pripada Kambodži.

Ko je Kmerski imperij v 13. stoletju začel nazadovati, je Isanu prevladovalo laoško kraljestvo Lan Xang, ki ga je ustanovil Fa Ngum. Zaradi pomanjkanja informacij iz obdobij, znanih kot obdobje po Angkorju, se zdi, da je bila planota večinoma izpraznjena. Razmejitvenih črt je bilo malo, če sploh, saj je regija do uvedbe sodobnega kartiranja v 19. stoletju spadala pod tisto, kar so znanstveniki 20. stoletja imenovali sistem mandal. Zato je leta 1718 uradnik v službi kralja Nokasada iz kraljestva Champasak v okrožju Suwannaphum (v današnji provinci Roi Et) ustanovil prvi Lao mueang v dolini reke Chi – in pravzaprav kjer koli v notranjosti planote Khorat.[7]

Tajska diskriminacija

[uredi | uredi kodo]

Regijo so vse bolj naseljevali tako laoški kot tajski izseljenci. Tajska je imela oblast od 17. stoletja in je v 18. in 19. stoletju izvajala prisilne premestitve prebivalstva z bolj gosto poseljenega levega (vzhodnega) brega Mekonga na desni breg. To se je še zaostrilo po laoškem uporu (1826–1828), med katerim se je Anouvong, zadnji kralj Vientianea, uprl siamski suvereniteti in izgubil vojno, ki je trajala dve leti. Khorat je bil nato ponovno naseljen s prisilno migracijo Laov iz doline Mekonga,[8] z močnim pritokom prostovoljnih kitajskih migrantov. Po francosko-siamski krizi leta 1893 sta nastali pogodbi s Francijo in anglo-siamski pogodbi iz leta 1909 planoto spremenili v obmejno območje med Tajsko in Laosom francoske Indokine. Roi Et je bil ustanovljen v začetku 20. stoletja za nadaljnji siamski nadzor in nadaljnjo asimilacijo prebivalstva v kraljestvo.

Isan pod francoskim vplivnim območjem

Sredi 20. stoletja je državno podprta asimilacijska politika, imenovana tajska politika, spodbujala etnično integracijo Isana v sodobno pojmovanje tajske narodnosti in zmanjšala pomen uporabe etničnih oznak za etnične Laošane in Kmere, saj je veljala za necivilizirano in za preprečevanje etnične diskriminacije med Tajci.

Phanom Rung v Buriramu

Ta politika se je razširila tudi na uporabo samega imena »Isan«: ime izhaja iz palijske besede īsāna, ki pomeni »severovzhod«, in nato iz imena Iśāna (sanskrt: ईशान), manifestacije Šive kot božanstva severovzhoda. Ime torej krepi identiteto območja kot severovzhodne Tajske in ne kot dela laoškega kraljestva, ki ga je pred kratkim ustvaril francoski kolonialni diskurz, saj je bila »rasa takrat pomembno ideološko orodje za francoske kolonialiste pri poskusu, da bi si prisvojili 'laoški' in 'kamboški' del Siama.«[9]

Preden je centralna vlada v regionalnih šolah uvedla tajsko abecedo in jezik, so prebivalci Isana pisali v pisavi Tai Noi, ki je zelo podobna tisti, ki jo je sprejela Tajska. Mnogi ljudje govorijo isanščino, različico laoščine, kot svoj prvi jezik. Pomembna manjšina na jugu govori tudi severno kmerščino.

Ljudstvo Kuy, avstroazijsko ljudstvo, skoncentrirano okoli jedra nekoč imenovanega »Chenla« in znanega kot kmerski Boran (»starodavni kmerski«), je povezava s predtajsko zgodovino regije.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Planota Khorat.
Satelitska slika Isana: meje z Laosom in Kambodžo so vidne zaradi večjega krčenja gozdov znotraj Isana

Isan približno sovpada s planoto Khorat, ki se rahlo nagiba od svojega severozahodnega vogala, kjer je približno 213 m nadmorske višine, proti jugovzhodu, kjer je nadmorska višina le približno 62 metrov. Razen nekaj hribov v severovzhodnem vogalu je regija pretežno rahlo valovita, večina pa se nagiba od 90 do 180 m, nagibajoč se od gorovja Phetchabun na zahodu do reke Mekong.[10]Predloga:RP Planota je sestavljena iz dveh delov: južno planoto Khorat odmakata reki Mun in Chi, severno planoto Sakon Nakhon pa reki Loei in Songkhram. Dela ločuje gorovje Phu Phan. Tla so večinoma peščena, z znatnimi nahajališči soli.

Mesta, gore in reke Isana

Mekong tvori večino meje med Tajsko in Laosom severno in vzhodno od Isana, medtem ko jug regije meji na Kambodžo. Glavni tajski pritok Mekonga je reka Mun, ki izvira v narodnem parku Khao Yai blizu province Nakhon Ratchasima in teče proti vzhodu, kjer se v provinci Ubon Ratchathani združi z Mekongom. Druga glavna reka Isana je Chi, ki teče skozi osrednji Isan, preden se obrne proti jugu in se v provinci Sisaket sreča z Munom. Manjši reki Loei in Songkhram sta prav tako pritoka Mekonga, prva teče proti severu skozi provinco Loei, druga pa proti vzhodu skozi province Udon Thani, Sakon Nakhon, Nakhon Phanom in Nong Khai.

Povprečno temperaturno območje je od 30,2 do 19,6 °C. Najvišja zabeležena temperatura je bila 43,9 °C v Udon Thaniju, najnižja pa −1,4 °C na kmetijski postaji Sakhon Nakhon.

Padavine so nepredvidljive, vendar so skoncentrirane v deževnem obdobju od maja do oktobra. Povprečna letna količina padavin se giblje od 2000 mm na nekaterih območjih do 1270 mm v jugozahodnih provincah Nakhon Ratchasima, Buriram, Maha Sarakham, Khon Kaen in Chaiyaphum. Deževno obdobje se začne z občasnimi kratkimi, a močnimi nalivi, ki sčasoma močno dežujejo dlje časa skoraj vsak dan, običajno pozno popoldne ali ponoči, dokler se nenadoma ne konča z nastopom hladnega obdobja.

Hladno obdobje traja od oktobra do februarja, vroče obdobje pa od februarja do maja, z vrhuncem visokih temperatur v aprilu.

Narodni parki

[uredi | uredi kodo]

Isan ima približno 26 narodnih parkov. Provinca Khon Kaen ima štiri narodne parke, od katerih je narodni park Phu Pha Man znan po velikem dnevnem izseljevanju netopirjev ob mraku, ki tvorijo formacijo, dolgo približno 10 kilometrov. Polja siamskih tulipanov so v narodnih parkih Sai Thong in Pa Hin Ngam, oba v provinci Chaiyaphum. Narodni park Phu Phan v provinci Sakon Nakhon vključuje osem metrov dolg naravni kamniti most Tang Pee Parn. Med najbolj znanimi tajskimi narodnimi parki sta narodni park Khao Yai v provinci Nakhon Ratchasima in narodni park Phu Kradueng v provinci Loei.

Biotska raznovrstnost

[uredi | uredi kodo]

Isan ima visoko biotsko raznovrstnost in veliko endemičnih vrst. Tako divje kot rastlinske vrste se izkoriščajo nezakonito. Dragocene vrste trdega lesa, zlasti siamski palisander, se pridobivajo za prodajo, zlasti na kitajskem trgu pohištva. Ta drevesa so tako dragocena, da so krivolovci, ki prihajajo čez mejo iz Kambodže, močno oboroženi, zaradi njih pa so bili ubiti tako gozdni čuvaji kot krivolovci. V narodnih parkih, kot je Ta Phraya, gozdne čuvaje od leta 2015 usposablja elitna gozdna enota Hasadin za vojaške ukrepe proti krivolovu.[11]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

Skupno v Isanu živi leta 2025 22 milijonov. Štirideset odstotkov prebivalstva je skoncentriranega v provincah Khorat, Ubon Ratchathani, Udon Thani in Khon Kaen, znanih kot »velika četverica Isana«. Te province obkrožajo štiri večja mesta z istimi imeni. Leta 2025 je njihovo prebivalstvo znašalo: Khorat 126.391; Udon Thani 130.531; Khon Kaen 114.459; in Ubon Ratchathani 122.070. Leta 2025 je 50 odstotkov prebivalstva regije živelo v občinskih območjih. Kalasin je bila najbolj urbanizirana provinca (skoraj 100 odstotkov v občinskih območjih), Roi Et pa najmanj (2,8 odstotka). Tako je prebivalstvo še vedno večinoma podeželsko, vendar skoncentrirano okoli urbanih središč.

V južnih provincah Buriram, Surin in Sisaket živi precejšnja kmerska manjšina, nekaj vietnamskih beguncev pa je tudi v Mukdahanu in Nakhon Phanomu. Kmersko govoreča manjšina in ljudstvo Kuy (Soui), ki živijo na jugu Isana, govorijo avstroazijske jezike in sledijo običajem, ki so bolj podobni tistim v Kambodži kot običajem Tajcev in Laosa, ki so tajski ljudstvi.[12]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

V Isanu živi tretjina od 67 milijonov prebivalcev Tajske, vendar prispeva le deset odstotkov k nacionalnemu BDP.[13]

Glede regionalne dodane vrednosti na prebivalca je Isan najrevnejša regija Tajske. Bangkok je najbogatejša, sledijo mu osrednja Tajska, južna Tajska in nato severna Tajska. Ta vrstni red se že desetletja ni spremenil. Visoko centraliziran fiskalni sistem Tajske krepi status quo. Primer te politike, osredotočene na Bangkok, je razporeditev proračunov: Bangkok predstavlja približno 17 odstotkov prebivalstva in 25,8 odstotka BDP, vendar ima koristi od približno 72,2 odstotka celotnih izdatkov. Isan predstavlja približno 34 odstotkov prebivalstva in 11,5 odstotka BDP, vendar prejme le 5,8 odstotka izdatkov.

Kmetijstvo je največji sektor gospodarstva, ki ustvari približno 22 odstotkov bruto regionalnega proizvoda (v primerjavi z 8,5 odstotka za celotno Tajsko). Lepljivi riž, osnovno živilo regije, je glavni kmetijski pridelek (predstavlja približno 60 odstotkov obdelanih zemljišč). Uspeva na slabo odcednih riževih poljih in tam, kjer lahko polja poplavljajo bližnji potoki, reke in ribniki. Pogosto sta možni dve žetvi na leto. Kmetje se vse bolj usmerjajo v gojenje tržnih pridelkov, kot sta sladkorni trs in kasava, ki se gojita v velikem obsegu, in v manjši meri kavčuk. Proizvodnja svile je pomembna domača industrija in pomembno prispeva k gospodarstvu.

Provinca Nong Khai, ki se razteza vzdolž reke Mekong, je znana po pridelavi ananasa, tobaka (ki ga družine posušijo, ozdravijo in zmeljejo, preden ga poberejo proizvajalci cigaret) in paradižnika, ki ga gojijo v industrijskem obsegu, zlasti v okrožju Si Chiang Mai.

Kljub prevladi v gospodarstvu je kmetijstvo v regiji problematično. Podnebje je nagnjeno k suši, medtem ko ravni teren planote v deževnem obdobju pogosto poplavlja. Zaradi nagnjenosti k poplavam je velik del zemljišč neprimeren za obdelovanje. Poleg tega so tla zaradi prekomerne rabe zelo kisla, slana in neplodna. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja kmetijstvo upada po pomenu, saj se trgovina in storitveni sektor povečujeta.

Zelo malo kmetov še vedno uporablja vodne bivole namesto traktorjev. Dandanes vodne bivole redijo skoraj vse podeželske družine kot statusne simbole. Glavni del kmetijske opreme, ki se danes uporablja, je rot tai na (tajsko: รถไถนา, dobesedno "vozilo za polje"), pogovorno imenovan kwai lek (tajsko: ควายเหล็ก ali "železni/jekleni bivol"), ali bolj splošno po proizvajalčevem imenu Kubota, mini traktor, sestavljen iz majhnega dizelskega motorja, nameščenega na dveh kolesih z dolgimi lesenimi ali kovinskimi ročaji za krmiljenje. Običajno je pritrjen na prikolico ali plug. Bivoli se danes uporabljajo predvsem za pašo na strniščih na riževem polju, ki jih nato gnojijo s svojim gnojem. Glavne živali, ki se gojijo za hrano, so govedo, prašiči, kokoši, race in ribe.

Večina revnih prebivalcev Tajske na podeželju živi v Isanu. Revščina v regiji se odraža v njeni infrastrukturi: osem od desetih provinc na Tajskem z najmanj zdravniki na prebivalca je v Isanu. Provinca Sisaket jih ima najmanj, leta 2001 enega zdravnika na 14.661 oseb, nacionalno povprečje pa je bilo 3.289. Ima tudi osem od desetih provinc z najmanj bolnišničnimi posteljami na prebivalca. Provinca Chaiyaphum jih ima najmanj, leta 2001 enega na 1131 oseb (nacionalno povprečje je bilo 453). Kljub temu imajo, tako kot v preostalem delu Tajske, vsa okrožja (amphoe) bolnišnico, vsa podokrožja (tambon) pa klinike, ki zagotavljajo primarno zdravstveno oskrbo. Uvedba zdravstvene kartice "30 bahtov" je dramatično spremenila število tistih, ki obiskujejo bolnišnice zaradi zdravljenja, saj je to pomenilo, da je polna zdravstvena oskrba na voljo vsem, ki se prijavijo za samo 30 bahtov na obisk. Redki, ki si to lahko privoščijo, potujejo v sodobne zasebne bolnišnice in klinike v velikih mestih na nenujne specialistične posvete in oskrbo.

Regija zaostaja na področju nove tehnologije: leta 2002 je bila na 75 gospodinjstev le ena internetna povezava (nacionalno povprečje: ena na 22 gospodinjstev), vendar je imelo do leta 2006 vsako okrožno mesto (amphoe) vsaj eno javno dostopno internetno povezavo, bodisi v lokalni računalniški trgovini bodisi v okrožnem uradu.

Širitev stacionarnih telefonov na oddaljena območja, ki prej niso bila pokrita, je bila v veliki meri nadomeščena z uporabo mobilnih telefonov, predvsem formata GSM, ki zdaj pokrivajo celotno regijo, z izjemo nekaj redko poseljenih gorskih območij in velikih narodnih parkov. Mnogi ljudje, tudi najrevnejši in pogosto tudi otroci, imajo mobilne telefone, čeprav nimajo stacionarnega telefona. V tem smislu je Isan vodilni med razvitimi državami, kjer stacionarne storitve zdaj nadomešča mobilna tehnologija. Regija ima tudi najnižjo stopnjo pismenosti v državi.

Mnogi prebivalci Isana iščejo bolje plačano delo zunaj regije, zlasti v Bangkoku. Nekateri od teh ljudi so se stalno naselili v mestu, medtem ko se nekateri selijo sem in tja. Drugi so se izselili v iskanju boljših plač. Namesto da bi se preselili kot družina, pogosto pustijo svoje otroke v oskrbi sorodnikov, prijateljev ali sosedov.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ ตารางที่ 2 พี้นที่ป่าไม้ แยกรายจังหวัด พ.ศ.2562 [Table 2 Forest area Separate province year 2019]. Royal Forest Department (v tajščini). 2019. Pridobljeno 6. aprila 2021. Information, Forest statistics Year 2019, Thailand boundary from Department of Provincial Administration in 2013
  2. ↑ รายงานสถิติจำนวนประชากรและบ้านประจำปี พ.ส.2562 [Statistics, population and house statistics for the year 2019]. Registration Office Department of the Interior, Ministry of the Interior. stat.bora.dopa.go.th (v tajščini). 31. december 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2019. Pridobljeno 26. februarja 2020.
  3. ↑ »Gross Regional and Provincial Product, 2019 Edition«. <> (v angleščini). Office of the National Economic and Social Development Council (NESDC). Julij 2019. ISSN 1686-0799. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. novembra 2023. Pridobljeno 22. januarja 2020.
  4. ↑ Klaus Glashoff. »Spoken Sanskrit«. learnsanskrit.cc. Pridobljeno 18. septembra 2021.
  5. ↑ Premsrirat, Suwilai (2007), »Endangered languages of Thailand«, International Journal of the Sociology of Language (186): 76, doi:10.1515/ijsl.2007.043, ISSN 0165-2516, S2CID 144238668
  6. ↑ Keyes, Charles (2013), Finding Their Voice: Northeastern Villagers and the Thai State, Silkworm Books, ISBN 978-616-215-074-6
  7. ↑ Brow, James (1976). Population, land and structural change in Sri Lanka and Thailand. Brill Archive. ISBN 978-90-04-04529-3., page 47
  8. ↑ Chandler, David P.; Roff, William R.; Smail, John R.W.; Steinberg, David Joel; Taylor, Robert H.; Woodside, Alexander; Wyatt, David K. (1987) [1971]. »13 Siam, 1767–1868«. V David, Steinberg (ur.). In search of Southeast Asia (Revised izd.). Honolulu: University of Hawaii Press. str. 113–117. ISBN 978-0-8248-1110-5. OCLC 500095794.
  9. ↑ Søren Ivarsson, Creating Laos: Making of A Laos Space Between Indochina and Siam (2008), p.41
  10. ↑ Keyes, Charles F (Marec 1967). »Isan: Regionalism in Northeastern Thailand«. Cornell Thailand Project; Interim Reports Series, No. 10 (PDF). Ithaca: Department of Asian Studies, Cornell University. Pridobljeno 16. avgusta 2019.
  11. ↑ Stokes, Demelza. "Thailand's forest rangers step up training in violent 'blood wood' war", The Guardian, London, 5 January 2016. Retrieved on 11 February 2017.
  12. ↑ »Thailand: Northeast(Isan)-Britanica Online Encyclopedia«. Search.eb.com. Pridobljeno 2. maja 2010.
  13. ↑ Janssen, Peter (2. november 2016). »Thailand takes a long-term gamble on Isaan region«. Nikkei Asian Review. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2016. Pridobljeno 3. novembra 2016.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Isan&oldid=6520168«