Isajas Afverki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Isajas Afverki
ኢሳይያስ ኣፍወርቂ
Eritrean President Isaias Afwerki in the Eritrean city of Massawa (cropped).JPG
Predsednik Eritreje
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
24. maj 1993
Predhodnikfunkcija ustanovljena
Predsednik parlamenta Eritreje
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
24. maj 1993
Predhodnikfunkcija ustanovljena
Chairman of the People's Front for Democracy and Justice
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
16. februar 1994
Predhodnikfunkcija ustanovljena
Generalni sekretar začasne vlade
Na položaju
27. april1991 – 24. maj 1993
Predhodnikfunkcija ustanovljena
Naslednikfunkcija ukinjena
Osebni podatki
Rojstvo (1946-02-02) 2. februar 1946 (76 let)
Asmara
Politična strankaPFDJ
ZakonciArsema Mehari
Otroci
  • Abraham
  • Elsa
  • Berhane
Poklicpolitik, diktator
PodpisIsaias Afwerki's Signature.svg

Isaias Afwerki (tigrajsko ኢሳይያስ ኣፍወርቂ), eritrejski politik; * 2. februar 1946, Asmara.[1]

Je eritrejski politični voditelj in partizan. Maja 1991 je popeljal Eritrejsko ljudsko osvobodilno fronto (EPLF) do zmage in s tem končal 30-letno vojno za neodvisnost od Etiopije. Od takrat je tudi predsednik Eritreje.[2] Isaias je tudi predsednik edine zakonite politične stranke v Eritreji, Ljudske fronte za demokracijo in pravičnost (PFDJ).

Obtožen je bil totalitarizma in prisilnega naborništva, Združeni narodi in Amnesty International pa so ga obravnavali zaradi kršitev človekovih pravic.[3][4] Leta 2021 so Novinarji brez meja uvrstili Eritrejo pod vlado Isaiasa na zadnje mesto med 180 državami v svojem Indeksu svobode tiska.[5]

Mladost in osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Isaias Afwerki se je rodil v okrožju Aba Shi'Aul v Asmari v Eritreji.[6] Obiskoval je srednjo šolo Prince Makonnen (PMSS). V zgodnjih šestdesetih letih se je pridružil nacionalističnemu eritrejskemu študentskemu gibanju.[7] Leta 1965 je začel študij na Visoki šoli za inženiring na univerzi Haile Selassie I (danes Univerza v Adis Abebi) v Adis Abebi v Etiopiji.[7] Je član Eritrejske pravoslavne cerkve, ene od štirih zakonitih cerkva v Eritreji.[8][9]

Svojo ženo, nekdanjo borko EPLF Sabo Haile, je spoznal v vasi Nakfa poleti 1981. Imata tri otroke: Abrahama, Elzo in Berhaneja.[8][10][11]

Malo preden je Eritreja razglasila neodvisnost, je Isaias zbolel za cerebralno malarijo, zato so ga z letalom odpeljali na zdravljenje v Izrael.[12] Pripeljali so ga v stanju kome, zdravili so ga v medicinskem centru Sheba, kjer so mu rešili življenje.[13]

Njegov vzdevek "Isu" je bil pogosto uporabljen v pogovorih, tudi za sklicevanje na Isaiasa v njegovi politični vlogi, pojavil pa se je tudi v novičarskih člankih.[14][15]

Gibanje za neodvisnost Eritreje[uredi | uredi kodo]

Septembra 1966 je Isaias zapustil univerzo, kjer je študiral, in preko Asmare odpotoval v Kassalo v Sudanu, da bi se pridružil Eritrejski osvobodilni fronti (ELF). Leta 1967 je kitajska vlada donirala lahko orožje in majhno vsoto gotovine za kritje stroškov prevoza in zagotovila usposabljanje borcev ELF. Isaias je bil med prvimi skupinami, ki so leta 1967 odšle na Kitajsko, kjer je bil deležen intenzivnega vojaškega usposabljanja. Po vrnitvi je bil imenovan za političnega komisarja ELF cone 5 v regiji Hamasen.[16]

Isaias je igral ključno vlogo v množičnem gibanju, ki je hitro pridobilo zagon in povzročilo propad conskih oddelkov osvobodilne vojske. Poleg tega je imel ključno vlogo v Tripartitni uniji, ki je izpodbijala vodstvo ELF, vrhovni svet (Kairo) in revolucionarno poveljstvo (Kassala). Kmalu po začetku sektaškega nasilja v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja nad člani reformnega gibanja so se tisti, ki so bili v osrednjem višavju, vključno z Isaiasom, umaknili v izoliran kraj Ala v severovzhodnem AkkeleGuzayu blizu Dekemhareja. Tu so se pridružili Abrahamu Tewoldeju, nekdanjemu poveljniku propadle cone 5. Po njegovi smrti v bitki je vodja postal Isaias.

Eritrejska ljudska osvobodilna fronta[uredi | uredi kodo]

Avgusta 1971 je imela skupina mlajših članov ELF srečanje v Tekliju (severno Rdeče morje) in ustanovila Selfi Natsinet, splošno znano kot Peoples Liberation Force (PLF). Skupina je izvolila pet voditeljev, vključno z Isaiasom. Manj kot dva meseca pozneje, oktobra 1971, je skupina ustanovila odbor za pripravo in izdajo zelo polemičnega dokumenta Nihnan Elamanan (»Mi in naši cilji«), v katerem so podrobno razložili razloge za svojo odločitev, da ustanovijo ločeno politične organizacije namesto delovanja v okviru ELF.[16]

Leta 1977 je imela EPLF svoj prvi kongres, na katerem je bil Isaias izvoljen za generalnega podsekretarja. Med drugim kongresom EPLF leta 1987 je bil povišan v status generalnega sekretarja organizacije in maja 1991 je postal generalni sekretar začasne vlade Eritreje. Aprila 1993 ga je narodna skupščina po državnem referendumu izvolila za predsednika države. Februarja 1994 je imela EPLF svoj tretji kongres in Isaias je bil z veliko večino glasov izvoljen za generalnega sekretarja Ljudske fronte za demokracijo in pravičnost (PFDJ). 

Po osamosvojitvi[uredi | uredi kodo]

Afwerki med praznovanjem neodvisnosti leta 1997

Aprila 1993 je bil pod nadzorom Organizacije združenih narodov izveden referendum o neodvisnosti, naslednji mesec pa je Eritreja dosegla de jure neodvisnost. Isaias je bil razglašen za prvega voditelja države, na položaju pa je bil vse od konca vojne za neodvisnost.

EPLF se je 16. februarja 1994 kot del prehoda v politično stranko preimenovala v Ljudsko fronto za demokracijo in pravičnost (PFDJ).  Pozdravili so ga kot nov tip afriškega predsednika. Takratni ameriški predsednik Bill Clinton ga je označil za "renesančnega afriškega voditelja".

Predsednik Afwerki z ameriškim obrambnim ministrom Donaldom Rumsfeldom, december 2002

V tem smislu odločno zagovarja potrebo po razvoju domačih političnih in gospodarskih institucij, hkrati pa trdi, da mora Eritreja slediti razvojni strategiji, ki ustreza njenim notranjim razmeram in razpoložljivim virom.[17] Ključni element takšne politike vključuje ambiciozne kampanje za razvoj infrastrukture tako v smislu energije, transporta in telekomunikacij kot tudi z osnovnimi zdravstvenimi in izobraževalnimi zmogljivostmi.[18]

Isaias je leta 2018 nadzoroval nepričakovano preoblikovanje odnosov Eritreje z Etiopijo. Junija 2018 se je novoizvoljeni etiopski premier Abij Ahmed pogajal o koncu mejne vojne med državama, vključno z vzajemnimi obiski Isaiasa in Abiyja julija 2018. Diplomatske in trgovinske vezi med Etiopijo in Eritrejo so bile ponovno vzpostavljene in 9. julija 2018, ko sta voditelja podpisala skupno izjavo o miru in prijateljstvu, ki je končala vojno stanje med državama,[19] in razglasila okvir dvostranskega sodelovanja na političnem, kulturnem, gospodarskem in varnostnem področju. To so na splošno potrdili številni svetovni voditelji z vlado Združenih arabskih emiratov, ki je Isaiasu Afwerkiju podelila red Zayeda (prvi razred) kot priznanje za njegova prizadevanja za končanje konflikta.[20] Kot del tesnejšega povezovanja med državama sta etiopska in eritrejska obveščevalna agencija po juliju 2018 začeli tesno sodelovati, kar je zaskrbelo eritrejske begunce v Adis Abebi, od katerih so bili nekateri med tigrajsko vojno tri tedne začasno pridržani, etiopska sodišča so jih oprostila, in izpuščeni šele dva tedna po oprostitvi.

Tigrajska vojna[uredi | uredi kodo]

Peter Clottey iz Voice of America intervjuva Afewerkija v New Yorku, 2011

Med Tigrajsko vojno, ki se je začela 4. novembra 2020 s preventivnim napadom na severni poveljniški center Etiopskih nacionalnih obrambnih sil (ENDF) s strani sil, povezanih s TPLF, je bilo splošno priznano tesno sodelovanje med ENDF in Eritrejskimi obrambnimi silami (EDF).[21] Vojna se je začela, ko je TPLF, tigrajska vladajoča stranka, napadla taborišča ENDF v Tigrayu in jih potisnila v Eritrejo. Eritrejske sile so se združile z ENDF in domnevno s pomočjo oboroženih brezpilotnih letal ZAE izvedle protinapad na sile TPLF. V regiji Tigray je prišlo do domnevnega ropa, vključno s sistematičnim, obsežnim plenjenjem v Aksumu po pokolu v Aksumu konec novembra 2020.[22]

Po večtedenskem zanikanju etiopske vlade o prisotnosti eritrejskih vojakov v Etiopiji je etiopski premier prisotnost priznal in pristal na umik. Pod mednarodnim pritiskom je bilo 26. marca 2021 po srečanju med etiopskim premierjem Abijem Ahmedom in Isaiasom sporočeno, da se bodo eritrejske enote umaknile iz regije Tigray. Do 30. junija 2021 se sicer še niso umaknile.[23][24]

Kritike[uredi | uredi kodo]

Etiopski premier Abij Ahmed z eritrejskim predsednikom Isaiasom Afwerkijem marca 2019

Junija 2015 je komisija Združenih narodov Isaiasa obtožila vodenja totalitarne vlade, ki je odgovorna za sistematične kršitve človekovih pravic v Eritreji, kar bi lahko pomenilo zločine proti človečnosti.[3] Amnesty International meni, da je vlada predsednika Isaiasa Afwerkija zaprla najmanj 10.000 političnih zapornikov. Amnesty tudi trdi, da je mučenje – za kaznovanje, zasliševanje in prisilo – pod njim zelo razširjeno.[4][25]

Vlada Eritreje zanika obtožbe in Amnesty International obtožuje, da podpira politično agendo "spremembe režima".[26]

Čeprav je Isaias med vrhom Afriške enotnosti v Kairu leta 1993 kritiziral druge voditelje, ker so predolgo ostali na oblasti in zavračal kulte osebnosti, njegov nekdanji tovariš Andebrhan Welde Giorgis pravi, da je Isaias nadaljeval s personalizacijo moči in "ker je imel personalizirano moč, jo je zlorabil do maksimuma«.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "President: Isaias Afwerki". BBC News. The BBC. 1 May 2014. Pridobljeno dne 18 December 2018.
  2. Perlez, Jane (16 June 1991). "Eritreans, Fresh From Victory, Must Now Govern". The New York Times. Pridobljeno dne 26 March 2021.
  3. 3,0 3,1 "Torture and Other Rights Abuses Are Widespread in Eritrea, U.N. Panel Says". The New York Times. 8 June 2015. Pridobljeno dne 30 March 2019. has imposed a reign of fear through systematic and extreme abuses of the population that may amount to crimes against humanity Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani NYT_torture_widespread so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  4. 4,0 4,1 "Eritrea: Rampant repression 20 years after independence" (angleščina). Amnesty International. 9 May 2013. Pridobljeno dne 27 March 2022. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Amnesty_rampant_repression so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  5. "2021 World Press Freedom Index". RSF - Reporters without borders. 20 April 2020. Pridobljeno dne 21 April 2021.
  6. Historical Dictionary of Eritrea (2nd izd.). Scarecrow Press. 14 October 2010. str. 313. ISBN 978-0-810-87505-0.
  7. 7,0 7,1 Emmanuel Kwaku Akyeampong; Steven J. Niven (2 February 2012). Dictionary of African Biography. OUP, US. str. 160–161. ISBN 978-0-19-538207-5.
  8. 8,0 8,1 "Biography of Isaias Afwerki". Madote. 2010. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani :0 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  9. "Eritrea: A country with several restrictions to freedom of religion or belief". IPPFORB (angleščina). Pridobljeno dne 2022-06-10. The Eritrean government officially recognizes only four religions: the Eritrean Orthodox Church, Sunni Islam, the Roman Catholic Church and the Evangelical Church of Eritrea.
  10. Hillary Rodham Clinton (2003), Oxford Dictionary of African Biography. Simon & Schuster, ISBN 0743222253.
  11. Michela Wrong (2005), I Didn't Do it for You: How the World Betrayed a Small African Nation. Fourth Estate, ISBN 9780007150960.
  12. "Eritrea's 'ice bucket' bid to oust Isaias Afwerki". BBC News. 12 June 2019.
  13. Melman, Yossi (20 November 2020). "Israel, help us overthrow this autocratic regime]". Haaretz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 January 2021.
  14. "Isu-virus Demands the Eritrean Pro-Justice Movement to Forge Alliance With The Regional (YES-SEDS) Diaspora Communities". Assena. Pridobljeno dne 5 October 2021.
  15. "The war in Tigray: Abiy, Isaias, and the Amhara elite". The Africa Report. Pridobljeno dne 5 October 2021.
  16. 16,0 16,1 Akyeampong, Emmanuel Kwaku (2012). Dictionary of African Biography (angleščina). Oxford University Press, USA. ISBN 9780195382075. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Oxford so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  17. "FACTBOX - Key quotes from Eritrean president". 21 October 2009.
  18. "TimesInterview with Eritrea's Isaias Afewerki". Financial Times. Pridobljeno dne 7 December 2018.
  19. "Isaias Afwerki". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 7 December 2018.
  20. "UAE President awards Order of Zayed to Eritrean President, Ethiopian Prime Minister". 24 July 2018.
  21. "Tigray crisis: Eritrea's role in Ethiopian conflict", BBC News, 28 December 2020, pridobljeno dne 28 December 2020
  22. "The massacre in Axum". Amnesty International. 26 February 2021. Pridobljeno dne 27 February 2021.
  23. AP and AFP (26 March 2021). "Ethiopian PM: Eritrean troops to leave Tigray". Deutsche Welle. Pridobljeno dne 26 March 2021.
  24. "Ethiopia: Eritrean troops' massacre of hundreds of Axum civilians may amount to crime against humanity". Amnesty International. 26 February 2021. Pridobljeno dne 5 April 2021. On 19 November 2020, Ethiopian and Eritrean military forces took control of Axum in a large-scale offensive, killing and displacing civilians with indiscriminate shelling and shooting. In the nine days that followed, the Eritrean military engaged in widespread looting of civilian property and extrajudicial executions. Witnesses could easily identify the Eritrean forces. They drove vehicles with Eritrean license plates, wore distinctive camouflage and footwear used by the Eritrean army and spoke Arabic or a dialect of Tigrinya not spoken in Ethiopia. Some bore the ritual facial scars of the Ben Amir, an ethnic group absent from Ethiopia. Finally, some of the soldiers made no secret of their identity; they openly told residents they were Eritrean.
  25. "Eritreja - "proizvajalka" enega največjih eksodusov na svetu". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2022-08-10.
  26. "Tigray Conflict: Media Warfare to Protect the Villain". Eritrea Ministry Of Information (angleščina). Pridobljeno dne 2022-06-10.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]