Inkovski most

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Inkovski mostovi)
Jump to navigation Jump to search
Inkovski viseči mostovi
IRBSideViewClip.jpg
Vsako leto obnovljeni Q'iswa Chaka ("most iz vrvi") v okrožju Quehue je zadnji te vrste.
Namembapešci, živali
LokacijaInkovsko cestno omrežje
Tip mostuenostaven viseči most iz vrvi
Skupna dolžinam
Širinam

Inkovski mostovi so preprosti viseči mostovi nad kanjoni in soteskami in rekami (pongos), ki so jih zgradili v Inkovskem imperiju. Mostovi so bili sestavni del inkovskega cestnega sistema in ponazarjali inovacije Inkov v inženirstvu. Takšni mostovi so bili koristni, ker Inki niso poznali prevoza na kolesih - promet je bil omejen na pešce in živali - pogosto pa so jih uporabljali tudi tekači chasqui, ki so nosili sporočila po cesarstvu. [1]

Konstrukcija in vzdrževanje[uredi | uredi kodo]

Mostove so zgradili z uporabo trave ichu (Jarava ichu),[2] ki je bila stkana v velike in zelo močne snope.

Del moči in zanesljivosti mostu je izhajal iz dejstva, da so vsako leto lokalni prebivalci zamenjali vsak kabel[3] kot del njihovih javnih del ali obveznosti. V nekaterih primerih so imeli ti lokalni prebivalci edino nalogo da so popravljali te mostove, da bi lahko inkovske ceste oziroma cestni sistem še naprej deloval. Popravljanje teh mostov je bilo nevarno, saj so tisti, ki so opravljali popravila, pogosto omahnili v smrt. Neki Inka je pohvalil španske zidane mostove, saj ni bilo potrebe po popravljanju vrvi.[4]

Znani primeri[uredi | uredi kodo]

Največji tovrstni mostovi so bili zgrajeni čez kanjon reke Apurímac vzdolž glavne ceste severno od Cusca,[5] slavni primer je bil dolg 148 metrov[6] in naj bi bil navdih za roman Most San Luis Rey (The Bridge of San Luis Rey) Thorntona Wilderja iz leta 1927, za katerega je avtor leta 1928 prejel Pulitzerjevo nagrado.

Q'iswa Chaka (v kečuanščini »vrvni most«), narejen je iz trave, je zadnji preostali inkovski most, ki se razteza čez reko Apurimac v bližini Huinchirija, v provinci Canas, okrožje Quehue, Peru. Čeprav je v bližini sodoben most, prebivalci te regije ohranjajo staro tradicijo in spretnosti z obnovo mostu junija vsako leto. Več družinskih skupin pripravi več vrvi, ki jih oblikujejo v kable na lokaciji, drugi pripravljajo preproge za pohodno površino, rekonstrukcija pa je skupno delo. Graditelji so nakazali, da se prizadevanja izvajajo v čast njihovim prednikom in Pachamami (materi Zemlje). [7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Brown, Dale (1992). Incas: Lords of Gold and Glory. New York: Time-Life Books. str. 98. ISBN 0-8094-9870-7. 
  2. Atlas Obscura (June 10, 2013). "The Last Incan Suspension Bridge Is Made Entirely of Grass and Woven by Hand". Slate. Pridobljeno dne April 10, 2018. 
  3. E. G. Squier (1877). Peru: Incidents of Travel and Exploration in the Land of the Incas. New York: Harper Bros. str. 545. Each bridge is usually kept up by the municipality of the nearest village; and as it requires renewal every two or three years..." 
  4. Brown, Dale (1992). Incas: Lords of Gold and Glory. New York: Time-Life Books. str. 68. ISBN 0-8094-9870-7. 
  5. Leonard, Jonathan Norton (1968). 'Ancient America', Great Ages of Man Series. Time/Life Books. str. 185. 
  6. E. G. Squier (1877). "The Great Hanging Bridge Over the Apurimac". Peru: Incidents of Travel and Exploration in the Land of the Incas (New York: Harper Bros.). 
  7. Foer, Joshua (February 22, 2011). "The Last Incan Grass Bridge". Slate. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Chmielinski, Piotr (1987). "Kayaking the Amazon". National Geographic Magazine 171 (4): 460–473. 
  • Finch, Ric (2002). Keshwa Chaca: Straw Bridge of the Incas. South American Explorer (Ithaca, NY). str. 6–13. 
  • Gade, D. W. (1972). "Bridge types in the central Andes". Annals of the Association of American Geographers 62 (1): 94–109. doi:10.1111/j.1467-8306.1972.tb00846.x.  Showed the bridge at Huinchiri and predicted the art of building it would be lost within another generation, which proved untrue.
  • Hurtado, Ursula (publication date unknown). "Q'eshwachaka: El Puente Dorado". Credibank (Peru)). str. 22–23.  Describes the documentary film directed by Jorge Carmona.
  • Malaga Miglio, Patricia, & Gutierrez, Alberto (publication date unknown). "Qishwachaca". Rumbos (Peru). str. 30–34. 
  • Loren McIntyre (1973). "The Lost Empire of the Incas". National Geographic Magazine 144 (6). str. 729–787. 
  • McIntyre, Loren (1975). The Incredible Incas and Their Timeless Land. Washington D.C.: National Geographic Society. 
  • Roca Basadre, David & Coaguila, Jorge, eds. (2001). Cañon delApurimac, La Ruta Sagrada del Dios Hablador. Lima: Empresa Editora ElComercio. str. 78. 
  • "Secrets of Lost Empires: Inca". Nova (Public Broadcasting Service). 1995. 
  • Von Hagen, Victor (1955). Highway of the Sun. New York: Duell, Sloan and Pearce. str. 120. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

14°22′53″S 71°29′04″W / 14.381427°S 71.484331°W / -14.381427; -71.484331Koordinati: 14°22′53″S 71°29′04″W / 14.381427°S 71.484331°W / -14.381427; -71.484331