Ibn Miskavajh
| Ibn Miskavajh مُسکویه | |
|---|---|
 Začetek Ibn Miskavajhovega dela al-Fawz al-Asghar iz začetka 14. stoletja | |
| Rojstvo | 932 Parandak, Zijaridski Iran |
| Smrt | 1030 Raj, Kakujidski Iran[1] |
| Narodnost | perzijska |
| Državljanstvo | Bujidska dinastija |
| Poklic | filozof, pesnik, zgodovinar, politik, alkimist, farmakolog |
| Poznan po | zgodovina, teologija, medicina, etika in filozofija |
| Pomembnejša dela | Kitab al hayawan (Knjiga življenja živali) تهذيب الأخلاق (Etična navodila) Al-Fawz al-Asghar Tajarib al-umam (Izkušnje narodov) |
Verska opredelitev | Islam |
Ibn Miskavajh (perzijsko: مُسْکُـوْيَه, Muskūyah, arabsko: مِسْكَوَيْه, أبو علي محمد بن أحمد بن يعقوب مسكويه الرازي, Abū ʿAlī Aḥmad ibn Muḥammad ibn Yaʿqūb Miskawayh al-Rāzī)[2] je bil perzijski dvorni uradnik[3] filozof in zgodovinar iz Parandaka v Iranu, * 932, † 1030.
Njegov vpliv na islamsko filozofijo je opazen predvsem na področju etike. Bil je avtor prvega večjega islamskega dela o filozofski etiki z naslovom Izpopolnjevanje značaja (تهذيب الأخلاق, Tahdhīb al-Akhlāq), ki se osredotoča na praktično etiko, ravnanje in izpopolnjevanje značaja. Osebno etiko je ločil od javne sfere in osvobajajočo naravo razuma postavil v nasprotje z zavajanjem in skušnjavo narave. Miskavajh je bil pomembna osebnost v intelektualnem in kulturnem življenju svojega časa.[3]
Življenje
[uredi | uredi kodo]Miskavajh je bil rojen v Parandaku, ki je bil takrat pod oblastjo Zijaridov. Bil je morda zaratustrski spreobrnjenec v islam, vendar se zdi bolj verjetno, da se je v islam spreobrnil eden od njegovih prednikov.[3][4] V zgodnji karieri je živel v Bagdadu, kjer je bil tajnik Muhalabija, vezirja bujidskega emirja Muiza al-Davla. Tekoče je govoril srednjeperzijsko in iz tega jezika v arabščino prevedel nekaj predislamskih besedil. Po dolgem služenju iraškim Buidom se je Miskavajh preselil na dvor Rukn al-Davla, kjer je sedem let sodeloval z bujidskim vezirjem Abul-Fadlom ibn al-Amidom. Leta 966 je se skupina gazijev namenila napasti knjižnico v Raju, vendar jo je Miskavajhu uspelo rešiti.[3] Po smrti Abul-Fadla ibn al-Amida leta 970 je Miskavajh služil njegovemu sinu Abul-Fathu. Leta 975 se je skupaj z njim odpravil v Bagdad.
Kasneje je delal kot tajnik in knjižničar za vrsto vezirjev, vključno z Adudom al-Davlom. Nekateri sodobni viri so ga povezovali z Brati čistosti in trdili, da so bili nekateri njegovi spisi uporabljeni pri sestavljanju Enciklopedije Bratov čistosti.[5]
Miskavajh je umrl leta 1030 v Raju,[1] takrat pod oblastjo Kakujidov.
Dela
[uredi | uredi kodo]
- Al-Fawz al-Akbar (الفوز الأكبر) – Največja zmaga vsebuje neoplatonski opis evolucije duše. Delo navaja, da se stvarjenje začne z Bogom, pri čemer je intelekt prvi obstoj, ki izhaja iz njega. Vrsta emanacij iz intelekta povzroči verigo bivanja, ki se začne z minerali in nadaljuje skozi zelenje, živali in ljudi, kar povzroči ciklično duhovno evolucijo nazaj k viru človekovega stvarjenja: Bogu.[6] Indijski islamski učenjak Mohamed Hamidulah je primerjal Miskavajhove poglede z darvinistično evolucijsko mislijo.
- Tajārib al-Umam (كتاب تجارب الأمم) – Izkušnje narodov je ena prvih kronik sodobnih dogodkov, ki jih je napisal kakšen muslimanski zgodovinar. Miskavajh je imel kot uradnik vezirja Bujida al-Muhalabija dostop do notranjega dogajanja na dvoru. Kronika je univerzalna zgodovina od začetka islama, vendar se proti koncu vladavine Adud al-Davla prekine.
- Tahdhib al'Akhlaq wa Tathir al'Araq (تهذيب الأخلاق و تطهير الأعراق) - Prečiščevanje morale in očiščenje etike je njegovo glavno delo na področju filozofije in obravnava predvsem filozofijo etike. Napisano je bilo za študente.
- Kitab al-Hikma al-Khalida (كتاب الحكمة الخالدة) - Knjiga večne modrosti je arabski prevod perzijskega dela Večna modrost (perzijsko: جاویدان خرد).[3] Eden od rokopisov je naslovljen Knjiga književnosti Arabcev in Perzijcev (كتاب آداب العرب والفرس).[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Britannica, The Editors of Encyclopaedia. "Ibn Miskawayh". Encyclopedia Britannica, 1 Jan. 2023, https://www.britannica.com/biography/Ibn-Miskawayh. Pridobljeno 12. maja 2023.
- ↑ Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P.; in sod., ur. (1993). Encyclopaedia of Islam, Vol. 7: Mif-Naz (2nd izd.). Leiden: E. J. Brill. str. 143–144. ISBN 9004094199. Pridobljeno 19. avgusta 2015.
- 1 2 3 4 5 6 meskavayh-abu-ali-ahmad
- ↑ Arkoun, M. (1993). »Miskawayh«. V H. A. R. Gibb (ur.). The Encyclopaedia of Islam. Vol. 7 (New izd.). Leiden—New York: E.J. Brill. str. 143a–144b. ISBN 978-90-04-15610-4.
- ↑ Nasr, Hossein (1993). An Introduction to Islamic Cosmological Doctrines. SUNY Press. ISBN 978-1-4384-1419-5., page = 26
- ↑ Mohamed, Yasein (2000). »The Cosmology of Ikhwan al-Safa', Miskawayh and al-Isfahâni«. Islamic Studies. 39 (4): 10–15. JSTOR 23076118.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bosworth, C. E. (2002). »Meskawayh, Abu' Ali Aḥmad«. Encyclopædia Iranica, online edition. New York.
{{navedi enciklopedijo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava) - Emami Abu'l-Qassem, Umar Suheyl. Abū ʿAlī Miskawayh. Encyclopaedia Islamica, 2008.
- Ibn Miskawayh, Aḥmad ibn Muḥammad (1329). Kitāb Tahdhīb al-akhlāq wa-taṭhīr al-aʻrāq (v arabščini). Cairo: al-Maṭbaʻah al-Ḥusaynīyah.
- Ibn Miskawaih, Ahmad ibn Muhammad (1917) [1909]. Leone Caetani, Leone (ur.). The Tajârib al-umam; or, History of Ibn Miskawayh (v arabščini). Vol. 5&6. London: Luzac.
