Pojdi na vsebino

Ibisi (družina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ibisi
Časovni razpon: zgodnji eocen–sedanjost
Threskiornis spinicollis
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Pelecaniformes (močvirniki)
Podred: Ardei
Družina: Threskiornithidae (ibisi)
Poche, 1904[1]
Subfamilies
Sinonimi
  • Plataleidae
  • Eudocimidae

Ibisi (znanstveno ime Threskiornithidae) so družina ptičev močvirnikov, v katero uvrščamo 37 vrst, razširjenih po skoraj vsem svetu.[2] Po obliki kljuna in z njim povezanem načinu prehranjevanja ločimo dve poddružini: ibise v ožjem pomenu besede (Threskiornithinae) in žličarke (Plataleinae).[3]

Kraljeva žličarka

So srednje veliki do veliki ptiči z dolgimi, širokimi perutmi in dolgim kljunom, ki je pri ibisih koničast in zakrivljen navzdol, pri žličarkah pa raven in žličasto razširjen na konici. Vsaj obrazni del, pri nekaterih skupinah pa tudi grlo in vrat, so goli. Ibisi imajo običajno bleščeče črno, rjavo ali belo operjenost, pogosto z iridescenčnim leskom, medtem ko so skoraj vse žličarke bele. Letijo z iztegnjenim vratom.[3] Noge so dolge, z delno plavalno kožico med sprednjimi prsti. Zadnji prst je delno zakrnel in izrašča višje.[4]

So monogamni ptiči, ki gradijo gnezda v obliki širokih ploščadi iz vejic, običajno na drevesih ali v grmovju v bližini vode. Samice izležejo 1–7 jajc, nato pa pri skrbi za zarod sodelujeta oba starša.[3]

Ekologija

[uredi | uredi kodo]

Habitat večine vrst so odprta mokrišča, po katerih brodijo in iščejo hrano – raznolike manjše živali od nevretenčarjev, kot so mehkužci, raki, žuželke in razni črvi, do vretenčarskega plena (dvoživke, plazilci, glodavci in ribe). Plen zaznajo z občutljivimi čutnicami za tip v konici kljuna, oblika kljuna pa je prilagojena na način iskanja hrane: ibisi ga zabadajo s konico v blato in iščejo zakopane živali, žličarke pa s priprtim kljunom zamahujejo levo in desno med brodenjem po plitvi vodi ter ga bliskovito zaprejo, ko začutijo plen. Nekatere bolj specializirane vrste namesto odprtih mokrišč iščejo hrano v savanah ali poplavnih gozdovih.[3]

Plevica med prehranjevanjem

Razširjeni so po vsem svetu, zlasti v tropskih in subtropskih območjih južne poloble, nekatere vrste pa tudi severneje, v območjih z zmernim podnebjem. Slednje se pozimi običajno odselijo južneje.[4]

Približno tretjina vrst je ogroženih v manjši ali večji meri, večina zato, ker jih ljudje motijo med gnezditvijo, druge pa zaradi izsuševanja mokrišč ali onesnaževanja.[3] Med njimi sta klavžar, katerega populacijo ocenjujejo na zgolj nekaj sto odraslih[5] in pritlikavi ibis Bostrychia boc­agei, endemit afriškega otoka Sveti Tomaž.[6] Po drugi strani se afriški sveti ibis v zadnjih desetletjih invazivno širi po Evropi, kjer so osebki ušli iz ujetništva ali bili namerno izpuščeni in se začeli uspešno razmnoževati v divjini. Zdaj povzroča skrbi zaradi plenjenja avtohtonih vrst ptic v mokriščih.[7][8]

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Znotraj reda močvirnikov so njihovi najbližji sorodniki čaplje.[3] Tradicionalno delitev na ibise v ožjem pomenu besede in žličarke postavlja pod vprašaj sodobna molekularna študija, po kateri so žličarke bolj sorodne ibisom Starega sveta, od katerih se je ob razpadu nadceline Gondvane odcepil klad, zdaj razširjen v Ameriki. Če to drži, je poddružina Threskiornithinae parafiletska in s tem po sodobni filogenetski taksonomiji neveljavna skupina.[9]

Črnoglavi ibis
Klavžar
Bostrychia olivacea
Theristicus caudatus
Mesembrinibis cayennensis
Rožnata žličarka

Prepoznanih je 37 vrst, ki jih združujemo v 13 rodov:[2]

Družina Threskiornitidae

V Sloveniji se redneje pojavljata plevica in žličarka, obe na selitvi.[10][11] Sveti ibis je bil prvič opažen leta 2014 v Sečoveljskih solinah, ta zaenkrat najbližje gnezdi na zahodu Italije.[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Commission of the International Code of Zoological Nomenclature (ICZN) (1992). »Opinion 1674. Threskiornithidae Poche, 1904 (Aves, Ciconiiformes): given precedence over Plataleidae Bonaparte, 1838 and Eudocimidae Bonaparte, 1854«. Bulletin of Zoological Nomenclature. 49 (1): 97–99.
  2. 2,0 2,1 Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (20. februar 2025). »Ibis, spoonbills, herons, Hamerkop, Shoebill, pelicans«. IOC World Bird List. 15.1. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 14. marca 2025.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Winkler, David W.; Billerman, Shawn M.; Lovette, Irby L. (2015). Bird Families of the World. Lynx Editions. str. 182–183. ISBN 978-84-941892-0-3.
  4. 4,0 4,1 »Ciconiiform«. Britannica Online. Pridobljeno 15. marca 2025.
  5. BirdLife International (2018). »Geronticus eremita«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T22697488A130895601. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22697488A130895601.en. Pridobljeno 15. marca 2025.
  6. BirdLife International (2018). »Bostrychia bocagei«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T22697478A177028688. doi:10.2305/IUCN.UK.2021-3.RLTS.T22697478A177028688.en. Pridobljeno 15. marca 2025.
  7. »Prvo opazovanje svetega ibisa v NR Škocjanski zatok«. Naravni rezervat Škocjanski zatok. 7. april 2021. Pridobljeno 15. marca 2025.
  8. 8,0 8,1 Sveti ibis (Threskiornis aethiopicus). Ministrstvo za naravne vire in prostor RS. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Narava/Invazivne-vrste/Sveti_ibis.pdf. Pridobljeno 2025-03-15. 
  9. Ramirez, J.L.; Miyaki, C.Y.; Del Lama, S.N. (2013). »Molecular phylogeny of Threskiornithidae (Aves: Pelecaniformes) based on nuclear and mitochondrial DNA« (PDF). Genetics and Molecular Research. 12 (3): 2740–2750. doi:10.4238/2013.July.30.11. PMID 23979898. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. septembra 2024. Pridobljeno 15. marca 2025.
  10. »Ibisi«. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pridobljeno 15. marca 2025.
  11. »Žličarke«. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pridobljeno 15. marca 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]