II. legija Italica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Legio II. Italica
She-wolf suckles Romulus and Remus.jpg
Volkulja z Romulom in Remom
Dejavna: 167 – 4. stoletje
Država: Rimsko cesarstvo
Tip: rimska legija
Velikost: različna, v principatu 5.000-6.000 mož
Vzdevek: Fidelis (193, Septimij Sever)
VI Pia VI Fidelis (3. stoletje, Galien)
VII Pia VII Fidelis (3. stoletje, Galien)
Maskota: volkulja z Romulom in Remom

II. italska legija (latinsko Legio secunda Italica) je bila rimska legija, ki jo leta 167, ko se je cesarstvo vojskovalo v Germaniji in Partiji, skupaj s I. italsko legijo ustanovil cesar Mark Avrelij. Nekaj zapisov kaže, da je bila na začetku 5. stoletja še aktivna in nameščena v Noriku. Simbol legije je bila volkulja z Romulom in Remom, ki sta v tistem času simbolizirala Marka Avrelija in njegovega sovladarja Lucija Vera.

Legija je operirala predvsem v rimski provinci Norik južno od Donave, kamor so pogosto vdirali Germani. Leta 180 je bila nameščena v Lauriacu, sedanjem Lorchu v Gornji Avstriji.

Galienov antoninijan z napisom GALLIENVS AVG:
na reverzu je napis LEG II ITAL VI P VI F

Leta 193 je s Septimijem Severjem v njegovi borbi za oblast vkorakala v Rim in bila zato nagrajena s šastnim naslovom Fidelis (Zvesta). Kasneje se je na Severjevi strani vojskovala proti upornima Pesceniju Nigru in Klodiju Albinu in v pohodih proti Partskemu cesarstvu.

V 3. stoletju je bila podpora legij ključnega pomena za kandidate za rimski prestol. Galien, ki se je tega še kako zavedal, je legiji kot prošnjo za njeno podporo podelil častni naslov VII Pia VII Fidelis (sedemkrat verna, sedemkrat zvesta).

Poveljniki[uredi | uredi kodo]

Od legatov II. italske legije, nekateri so bili hkrati tudi guvernerji Norika, so znani:

  • Kvint Antistij Advent (168)[1]
  • Kvint Herenij Silvij Maksim (169)
  • Publij Helvij Pertinaks, kasnejši cesar, in Tiberij Klavdij Pompejan, zet Marka Avrelija (od 170)
  • Junij Prisk Karin Kvintilijan (187-188)
  • Klavdij Memij Fid Julij Albin (190/91)[2]
  • Mark Juvencij Sur Prokul (201-205)[3]
  • Polijen Seben (205/206),[4]
  • Publij Katij Sabin (206-208)
  • Mark Munacij Sula (pred 215)[5]
  • Mark Licinij Rufinu (222-235)
  • Publij Kosinij Felika (pred 250)
  • Klavdij Makrinij Decijan (okoli 255),[6]
  • Elij Restut (zadnja tretjina 3. stoletja)
  • Mark Avrelij Marin (zadnja tretjina 3. stoletja)
  • Mark Avrelij Julij (okoli 276)

Vojni pohodi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. E. Ritterling, Legio (II Italica), RE, XII, 2.
  2. CIL 8, 12442.
  3. CIL 3, 5712, CIL 3, 5715, CIL 3, 5723.
  4. CIL 3, 5537.
  5. CIL 3, 11743.
  6. CIL 8, 2615.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • H. Petrovitsch (2006), Legio II Italica, Gesellschaft für Landeskunde in Oberösterreich, Linz, ISBN 3-902299-04-5.
  • E. Ritterling (1925), Legio (II Italica), Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE), XII, 2, Stuttgart, str. 1468–1476.
  • G. Winkler (1977), Noricum und Rom, Aufstieg und Niedergang der römischen Welt, 2. del: Principat, 6. zvezek: Politische Geschichte, de Gruyter, Berlin, str. 232–235, ISBN 3-11-006735-8.
  • G. Winkler (2003), Legio II Italica. Das "Hausregiment" von Lauriacum v J. Leskovar, C. Schwanzar, G. Winkler, Worauf wir stehen. Archäologie in Oberösterreich, Bibliothek der Provinz, Weitra, str. 131-136, ISBN 3-85252-525-X.