Husrav Dehlavi

Amir Husrav Dehlavi
Amir Husrav poučuje svoja učenca; miniatura iz rokopisa Madžilis al-Ušak sultana Huseina Bajkarja
Osnovni podatki
Rojstno ime	Ab'ul Hasan Yamīn ud-Dīn K͟husrau
Rojstvo	1253({{padleft:1253|4|0}}) Patijali, Delhijski sultanat (zdaj Utar Pradeš, Indija)
Smrt	oktober 1325 (71–72  let) Delhi, Delhijski sultanat (zdaj Delhi, Indija)
Slogi	gazal, kavali, rubai, tarana
Poklic	sufi, pevec, pesnik, komponist, pisec, učenjak

Abul Hasan Jamin ud-Din Husrau (perzijsko ابوالحسن یمین‌الدین خسرو, urdujsko ابوالحسن یمین‌الدین خسرو, hindijsko अबुल हसन यमीनुददीन ख़ुसरो), bolj znan kot Husrav Deklavi, je bil indo-perzijski sufijski pevec, glasbenik, dvorni pesnik in učenjak, ki je živel v obdobju Delhijskega sultanata, * 1253, † oktober 1325.

Je ikonična osebnost v kulturni zgodovini Indijske podceline. Bil je mistik in duhovni učenec Nizamudina Avlije iz Delhija. Pisal je poezijo, predvsem v perzijščini, pa tudi v hindavščini in pandžabščini. Pogosto mu pripisujejo avtorstvo besedila Ḳhāliq Bārī, napisanega v verzih, ki vsebuje arabske, perzijske in hindavske izraze. Hozrova včasih imenujejo "glas Indije" ali "indijska papiga" (Tuti-e-Hind).

Husrav velja za očeta kavalija, pobožne oblike petja sufijev na Indijski podcelini, in tega, da je v Indijo uvedel gazalski slog pesmi. Oboje je še vedno zelo razširjeno v Indiji in Pakistanu. Husrav je bil strokovnjak za številne sloge perzijske poezije, ki so se razvili v srednjeveški Perziji, od Hakanijevih kasid do Nizamijeve hamse. Uporablja 11 metričnih shem s 35 različnimi delitvami. Pisal je v številnih oblikah verzov, vključno z gazalom (gazela), masavijem, kato, rubajem, do-baitijem in tarkib-bandom. Pomembno je prispeval zlasti k razvoju gazala.

Družinsko ozadje

Husrav je bil rojen leta 1253 v Patijaliju v današnjem Utar Pradešu v Indiji, v takratnem Delhijskem sultanatu. Bil je sin Amira Saifa ud-Dina Mahmuda, moža turškega porekla, in Bibi Daulat Naz, ki je bila Indijka. Oče je bil sunitski musliman. Odraščal je v Kešu, majhnem mestu blizu Samarkanda v današnjem Uzbekistanu. V njegovi mladosti je Džingiskanova invazija na Srednjo Azijo opustošila regijo. Velik del prebivalstva je pobegnil v druge države, tudi v Indijo. Skupina družin, vključno z družino njegovega očeta, je zapustila Keš in odpotovala v Balh v današnjem severnem Afganistanu, ki je bil relativno varen. Od tam so poslali predstavnike k sultanu oddaljenega Delhija, da bi jim dal zatočišče. Slednje jim je bilo odobreno in skupina je odpotovala v Delhi. Sultan Šams ud-Din Iltutmiš, vladar Delhija, je bil prav tako turškega porekla. Odraščal je celo v isti regiji Srednje Azije in je v preteklosti doživel nekaj podobnega.To je bil tudi razlog, zakaj se je skupina sploh obrnila nanj. Iltutmiš ni le sprejel beguncev na svojem dvoru, temveč je nekaterim od njih podelil tudi visoke položaje in zemljiška posestva. Leta 1230 je Amir Saif ud-Din dobil fevd v okrožju Patijali. Poročil se je z Bibi Daulat Naz, hčerko Ravata Arza, indijskega plemiča in ministra Gijasa ud-Din Balbana, devetega sultana Delhija.

Kariera

Aleksander obišče Platona, hamsa Amirja Husrava

Aleksander, spuščen v morje, hamsa Amirja Husrava

Po smrti svojega starega očeta se je Husrav pridružil vojski Malika Čadždžuja, nečaka vladajočega sultana Gijasa ud-Dina Balbana. Njegova poezija je pritegnila pozornost kraljevega dvora, zlasti Nasirja ud-Din Bugra Kana, drugega sina vladajočega kana, ki je leta 1276 postal Husravov mecen. Leta 1277 je bil Nasir ud-Din imenovan za guvernerja Bengalije in Husrav ga je leta 1279 obiskal. V tem času je pisal svoje drugo delo z naslovom Vast ul-Hajat (Sredina življenja). Po obisku se je vrnil v Delhi. Balbanov najstarejši sin, Kan Mohamed, je po prihodu v Delhi povabil Husrava na svoj dvor, Husrav pa ga je nato leta 1281 spremljal v Multan. Multan je bil takrat vrata v Indijo in središče znanja in učenosti. Karavane učenjakov, trgovcev in odposlancev so iz Bagdada, Arabije in Perzije na poti v Delhi šle slozi Multan. Kusrav je o tem zapisal:

"Okoli pasu sem si zavezal pas služenja in si nadel kapo tovarištva za nadaljnjih pet let. S svojim oceanom duhovitosti in prijetnosti sem vlil lesk vodi Multana."

9. marca 1285 je bil kan Mohamed ubit v bitki proti Mongolom, ki so vdrli v sultanat. Husrav je v žalovanju za njim napisal dve žalostinki. Leta 1287 je s svojim drugim mecenom, Amirjem Alijem Hatimom, odpotoval v Avad in tam ostal dve leti. Leta 1288 je dokončal svojo prvo pesnitev Qiran us-Sa'dain (Srečanje dveh ugodnih zvezd), ki govori o srečanju Bugra Kana z njegovim sinom Muizom ud-Dinom Kejkubadom, ki se je zgodilo po dolgem sovraštvu. Ko je Kejkubad leta 1290 doživel možgansko kap, so plemiči za sultana imenovali njegovega triletnega sina Šamsa ud-Dina Kajumarsa. Turko-afganec po imenu Džalal ud-Din Firuz Haldži je nato Kejkubada ubil in se razglasil za sultana, s čimer se je končala mameluška dinastija Delhijskega sultanata in se začela dinastija Haldžidov.

Haldži je cenil poezijo in na svoj dvor povabil številne pesnike. Husrav je bil na njegovem dvoru zelo spoštovan in cenjen in zato dobil naziv Amir. Dodeljena mu je bila služba mušafdarja. Dvorno življenje je Husrava usmerilo k pisanju poezije. Njegove gazele so se tudi uglasbile in jih je vsako noč pred sultanom pela pevka.

Leta 1290 je Husrav dokončal svojo drugo masnavi z naslovom Miftah ul-Futuh (Ključ do zmag), posvečeno sultanovim zmagam. Leta 1294 je dokončal svoj tretji divan, Gurat ul-Kamal (Vrhunec popolnosti), sestavljen iz pesmi, napisanih med 34. in 41. letom njegove starosti.

Džalala ud-Dina Firuza je leta 1296 na delhijskem prestolu nasledil Ala ud-Din Haldži. Husrav je njemu v čast napisal pesnitev Haza'in ul-Futuh (Zakladi zmage), v kateri je opisal Ala ud-Dinova gradbena dela, vojne in upravne dosežke. Nato je leta 1298 dokončal hamso (kvintet) s petimi masnaviji, znano kot Hamsa-e-Husrav (Husravova hamsa). Njegova hamsa je posnemala hamso perzijskega pesnika Nizamija Gandževija. Prva masnavi v hamsi, Matla ul-Anvar (Vzhajajoče mesto luči), je obsegala 3310 verzov. Druga masnavi, Husrav-Širin, je obsegala 4000 verzov. Tretja masnavi, Laila-Medžnun, je bila romanca. Četrta obsežna masnavi je bila Ajina-i Iskandari, ki je v 4500 verzih pripovedovala o junaških dejanjih Aleksandra Velikega. Peta masnavi je bila Hašt-Bihišt, ki je temeljila na legendah o Bahramu V., petnajstem šahu Sasanidskega cesarstva. Vsa ta dela so Husrava naredila za vodilnega zvezdnika v svetu poezije. Ala ud-Din Haldži je bil z njegovim delom zelo zadovoljen in ga je bogato nagradil. Ko se je rodil Ala ud-Dinov sin in bodoči naslednik Kutb ud-Din Mubarak Šah Haldži, je Husrav pripravil horoskop, vključen v masnavi Sakiana.

Leta 1310 je Husrav postal učenec sufijskega svetnika Nizamudina Avlija iz čištijskega reda. Leta 1315 je dokončal romantični masnavi Duval Rani in Hizr Kan, ki opevata poroko princese Vagela Duval Rani s Hizr Kanom, enim od sinov Ala ud-Din Haldžija.

Po Ala ud-Din Haldžijevi smrti leta 1316 je na prestol Delhija prišel njegov sin Kutb ud-Din Mubarak Šah Haldži. Husrav je zanj napisal masnavo Nuh Sipir (Devet nebes), ki opisuje dogodke med vladavino Mubarak Šaha Haldžija. Svojo pesnitev je razdelil na devet poglavij, od katerih je vsako veljalo za nebo. V tretjem poglavju je živo poročal o Indiji in njenem okolju, letnih časih, flori in favni, kulturah, učenjakih in drugem. Med vladavino Mubarak Šaha Haldžia je napisal še knjigo z naslovom Idžaz-e-Husravi (Husravovi čudeži), ki je obsegala pet zvezkov. Leta 1317 je sestavil delo Bakija-Nakija (Ostanki čistosti). Leta 1319 je napisal še Afzal ul-Favaid (Največji blagoslov), prozno delo, ki je vsebovalo nauke Nizamudina Avlije.

Leta 1320 je Mubaraka Šaha Haldžija ubil Husro Kan in s tem končal dinastijo Haldžidov, sam pa je za kratek čas postal sultan Delhija. Istega leta ga je ujel in obglavil Gijat al-Din Tuglak in postal sultan in začetnik Tuglaške dinastije. Leta 1321 je Husrav začel pisati zgodovinsko masnavi z naslovom Tuglak Nama (Knjiga Tuglakov), ki opisuje vladavine Gijat al-Din Tuglaka in drugih tuglaških vladarjev.

Kusrav je umrl oktobra 1325, šest mesecev po Nizamudinu Avliji. Kusravova grobnica je poleg grobnice njegovega duhovnega učitelja v Nizamudinovem hramu v Delhiju. Njegov Nihajat ul-Kamal (Zenit popolnosti) je bil sestavljen verjetno nekaj tednov pred njegovo smrtjo.

Napis Šalimar bagh

Husravu se pripisujeta naslednja znana perzijska verza:

"Agar Firdaus bar ru-ye zamin ast,

Hamin ast o hamin ast o hamin ast",

Ki se v prevodu glasita: "Če je na zemlji raj, je to to, to je to, to je to". Domneva se, da je bil ta verz vklesan na več mogulskih zgradbah, tudi na zgradbi v vrtu Šalimar v Srinagarju v Kašmirju, zgrajeni med vladavino mogulskega cesarja Džahangirja.

Novejše raziskave verz izsledile v času, ki je veliko poznejši od Husrava, in na kraju, ki je precej oddaljen od Kašmirja. Zgodovinarka Rana Safvi je pregledala vse verjetne zgradbe v kašmirskem vrtu in ni našla nobenega napisa, ki bi ga lahko pripisali Husravu. Po njenem mnenju je verz zložil Sadulah Kan, vodilni plemič in učenjak na dvoru Džahangirjevega naslednika in sina Šaha Džahana. Tudi v ljudskem izročilu je bil Džahangir prvi, ki je izrekel ta stavek v hvalo Kašmirju.

Prispevki k hindujski glasbi

Kavali

Kavali je oblika sufijskega pobožnega petja, ki izvira iz Južne Azije. Husravu se pripisujejo zasluge za združitev perzijskih, arabskih, turških in indijskih pevskih tradicij v poznem 13. stoletju, s čimer se je izoblikovala sufijska pobožna pesem. Husravovi učenci, ki so se specializirali za kavalijsko petje, so bili kasneje razvrščeni v dve kategoriji: kavali so peli samo muslimanske pobožne pesmi, kalavani pa so peli posvetne pesmi v slogu kavalija. Slednji še danes spadajo med priljubljene glasbenike.

Tarana in trivat

Tarana je vrsta skladbe v hindustanski klasični vokalni glasbi, v kateri določene besede temeljijo na perzijskih in arabskih fonemih. Zasluge tako za tarano kot za trivat se pripisujejo Husravu. Muzikolog in filozof Džaidev Sing njun izum v celoti pripisuje Husravu, vendar sta bili znani že pred njim. Husrav je v to obliko vokalne glasbe uvedel dve inovaciji: perzijske besede z mehkimi soglasniki in njihov razpored, da so imele nekaj smisla. Uvedel je tudi nekaj hindujskih besed, da bi dopolnil njihov pomen.

Sitar

Husravu se pripisuje izum sitarja, v katerem je združenih več starejših indijskih glasbil.

Zapuščina

Amir Husrav je bil plodovit klasični pesnik, povezan z dvori več kot sedmih vladarjev Delhijskega sultanata. Napisal je tudi številne igrive uganke, pesmi in legende, ki so postale del ljudske kulture v Južni Aziji. Njegove uganke so danes ena najbolj priljubljenih oblik hindujske poezije. Gre za žanr, ki vključuje dvojni pomen ali besedno igro. Nešteto pesnikovih ugank se je več kot sedem stoletjij prenašalo z ustnim izročilom. Husrav s svojim literarnim delom je bil eden prvih dokumentiranih osebnosti s pravo večkulturno ali pluralistično identiteto. Glasbeniki Husravu pripisujejo zasluge za ustvarjanje šestih glasbenih slogov: kaul, kalbana, nakš, gul, tarana in hijal, vendar za to ni dovolj dokazov.

Viri

• Bakshi, Shiri Ram; Mittra, Sangh (2002). Hazart Nizam-Ud-Din Auliya and Hazrat Khwaja Muinuddin Chisti. Criterion. ISBN 978-81-7938-022-2.
• Blake, Stephen P. (30. april 2002). Shahjahanabad: The Sovereign City in Mughal India 1639-1739. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-52299-1 – prek Google Books.
• Devy, G. N. (16. februar 2018). Indian Literary Criticism: Theory and Interpretation. Orient Blackswan. ISBN 978-81-250-2022-6 – prek Google Books.
• Dihlavī, Amīr Khusraw (1975). Amir Khusrau: memorial volume. Publications Division, Ministry of Information and Broadcasting, Govt. of India. OCLC 2523104.
• Dihlavī, Amīr Khusraw (2011). In the Bazaar of Love: The Selected Poetry of Amīr Khusrau. Prevod: Losensky, Paul Edward; Sharma, Sunil. Penguin Books India. ISBN 978-0-670-08236-0.
• Habib, Mohammad (16. februar 2018). »Hazrat Amir Khusrau of Delhi«. Islamic Book Service – prek Google Books.
• Latif, Syed Abdulla (1979) [1958]. An Outline of the Cultural History of India. Institute of Indo-Middle East Cultural Studies (reprinted by Munshiram Manoharlal Publishers). ISBN 81-7069-085-4.
• Mehta, Jaswant Lal (1980). Advanced Study in the History of Medieval India. Zv. 1. Sterling Publishers Pvt. Ltd. ISBN 978-81-207-0617-0.
• Misra, Susheela (1981). Great Masters of Hindustani Music. Hem Publishers.
• Niazi, Ghulam Sarwar Khan (1992). The life and works of Sultan Alauddin Khalji. New Delhi: Atlantic. ISBN 978-81-7156-362-3.
• Pickthall, Marmaduke William; Asad, Muhammad, ur. (1930). Islamic Culture. Islamic Culture Board.
• Powers, Harold S.; Qureshi, Regula Burckhardt (Oktober 1989). »Sufi Music of India and Pakistan. Sound, Context and Meaning in Qawwali«. Journal of the American Oriental Society. 109 (4). doi:10.2307/604123. JSTOR 604123.
• Sharma, Sunil (Maj 2005). Amir Khusraw: The Poet of Sultans and Sufis. Oneworld Publications. ISBN 978-1-85168-362-8.
• Sunil Sharma (2017). Amīr Khusraw Dihlavī.
• Singh, Thakur Jai Deva (1975). »Khusrau's Musical Compositions«. V Ansari, Zoe (ur.). Life, Times & Works of Amir Khusrau Dehlavi. New Delhi: National Amir Khusrau Society.