Huntingtonova bolezen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Huntingtonova bolezen
SopomenkeHuntingtonova horea[1]
Several neurons colored yellow and having a large central core with up to two dozen tendrils branching out of them, the core of the neuron in the foreground contains an orange blob about a quarter of its diameter
Obdelana mikroskopska slika nevronov (rumeno obarvani) v striatumu možganov z vidnimi inkluzijskimi telesci (oranžno), ki se pojavljajo ob napredovanju bolezni (širina slike: 360 µm)
Specialnostnevrologija
Simptomimotorične težave, vključno s skoordinacijo in hojo; razpoloženjske in duševne motnje[2][3]
Zapletipljučnica, bolezni srca, poškodbe zaradi padcev, samomorilnost[4]
Običajni začetek30 – 50 let[5]
Trajanjedolgotrajna bolezen[5]
Vzrokigenetski (podedovana bolezen ali pojav nove mutacije)[5]
Diagnostični postopkigenetsko testiranje[6]
Diferencialne diagnozeSydenhamova horea, benigna dedna horea, lupus, paraneoplastični sindrom, Wilsonova bolezen[7]
Zdravljenjepodporno zdravljenje[3]
Zdravilatetrabenazin[4]
Prognoza15 – 20 years from onset of symptoms[5]
Pogostost4 – 15 in 100,000 (European descent)[2]

Huntingtonova bolezen ali Huntingtonova horea[1] je nevrodegenerativna bolezen, ki je v večini primerov podedovana.[8] Zgodnji simptomi so pogosto blagi in se kažejo kot razpoloženjske in duševne motnje.[2] Kasneje praviloma nastopijo težave s koordinacijo in hojo.[3] Prizadeti so tudi bazalni gangliji, kar povzroča sunkovite nekoordinirane zgibke, imenovane horea.[9][10] Ob napredovanju bolezni postanejo nehotni, nekoordinirani telesni zgibki izrazitejši.[2] Telesne sposobnosti se poslabšujejo in naposled postanejo koordinirani gibi povsem oteženi, oseba izgubi tudi sposobnost govora.[2][3] Mentalne sposobnosti prav tako upadajo in vodijo v demenco.[4] Specifični simptomi se sicer med posamezniki razlikujejo.[2] Bolezen običajno nastopijo med 30. in 50. letom starosti, vendar pa se lahko simptomi pojavijo kadarkoli v življenju.[5][4] Za bolezen je značilna tudi anticipacija – v vsakem naslednjem rodu so prizadeti posamezniki nagnjeni k zgodnejšem nastopu bolezni.[2] Pri okoli 8 % bolnikov bolezen nastopi pred 20. letom – govorimo o juvenilni Huntingtonovi bolezni; običajno se pojavijo simptomi s počasnimi gibi, ki so sicer bolj značilni za parkinsonizem.[4]

Bolezen se povečini podeduje po staršu, ki je nosilec mutacije na genu za huntingtin (gen HTT).[5] Pri okoli 10 % bolnikov je bolezen posledica novo nastale mutacije.[2] Gen za huntingtin nosi zapis za beljakovino huntingtin (Htt).[2] Pri bolnikih s Huntingtonovo boleznijo je v genu HTT prevečkrat ponovljeno zaporedje trinukleotidov CAG. Pri zdravih ljudeh se zaporedje ponovi 11- do 34-krat, pri bolnikih s Huntingtonovo boleznijo pa je teh ponovitev običajno med 37 in 86.[11] Okvarjena beljakovina Htt postopoma uničuje možganske celice.[8][12] Diagnoza temelji na genetskem testiranju, ki se lahko opravi kadarkoli, ne glede na prisotnost simptomov.[6] Ob tem se porajajo etična vprašanja, kot so, ob kateri starosti je posameznik dovolj zrel, da se lahko odloči za testiranje, ali imajo starši pravico do testiranja svojih otrok ter kako ravnati z zaupnostjo izvidov.[3]

Za Huntingtonovo bolezen ni poznanega zdravila. Pri napredovali bolezni je potrebna stalna oskrba.[3] Nekateri simptomi se lahko lajšajo s simptomatskim zdravljenjem. Z ustreznim zdravljenjem je mogoče pri nekaterih bolnikih izboljšati kakovost življenja.[4] Največ dokazov o učinkovitosti je za zdravilo tetrabenazin.[4] Med evropsko populacijo bolezen prizadene okoli 4 do 15 posameznikov na 100.000 prebivalcev.[2][4] Na primer na Japonskem je bolezen redka, za Afriko pa ni podatkov.[4] Pojavnost med spoloma se ne razlikuje.[4] Pričakovano življenjsko dobo skrajšujejo zapleti, kot so pljučnica, bolezni srca in poškodbe zaradi padcev.[4] Samomor je vzrok smrti pri okoli 9 % bolnikov.[4] Smrt nastopi povprečno 15 do 20 let po diagnozi.[5]

Prvi znani zapis o bolezni je iz leta 1841, ko je bolezen opisal ameriški zdravnik Charles Oscar Waters.[13] Natančneje jo je opisal ameriški zdravnik George Huntington leta 1872.[13] Genetsko ozadje bolezni so v mednarodnem projektu odkrili leta 1993.[14][15] Raziskovalne organizacije in društva za podporo bolnikom so se začela osnovati v 60-ih letih prejšnjega stoletja.[16][15] Raziskave so usmerjene v preučevanje natančnih mehanizmov bolezni, iskanje izboljšanih živalskih modelov za pomoč pri preučevanju, preskušanje zdravil za lajšanje simptomov in upočasnitev napredovanja bolezni ter preučevanje novih pristopov, kot je zdravljenje z matičnimi celicami, z namenom nadomeščanja poškodovanih oziroma odmrlih nevronov.[14]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Znaki in simptomi Huntingtonove bolezni se najpogosteje izrazijo med 30. in 50. letom starosti, vendar pa je možno, da se pojavijo kadarkoli tekom življenja.[5] Značilen je trias motoričnih, kognitivnih in psihiatričnih znakov.[17] Pri polovici bolnikov se najprej pojavijo psihiatrični simptomi.[17] Glede na napredovalost bolezni običajno ločimo prodromsko fazo, ki ji sledijo zgodnja, srednja in pozna faza.[3] V zgodnji fazi bolezni so prisotne blage osebnostne spremembe, kognitivne težave, težave s telesnimi spretnostmi, razdražljivost in menjavanje razpoloženja; vsi ti znaki lahko ostanejo neprepoznani.[18][19] Tem prvim blagim znakom običajno sledijo motorične težave.[20] Domala vsi bolniki tekom poteka bolezni doživijo podobne telesne simptome, vendar se pa razlikuje čas pojava, napredovanje in pa obseg kognitivnih in vedenjskih simptomov, ki se lahko med bolniki močno razlikujejo.[21][22]

Najznačilnejši zgodnejši telesni simptomi so sunkoviti, naključni in nenadzorovani gibi, ki se imenujejo horea.[9] Številni bolniki se teh nehotenih gibov sploh ne zavedajo, nekatere pa ovirajo.[2] Horea se lahko sprva kaže kot splošna nemirnost, majhni nehoteno sproženi ali nedokončani gibi, težave s koordinacijo ali upočasnjeni sakadni premiki oči.[23] Blažjim motoričnim težavam praviloma sledijo po treh letih ali kasneje očitnejši znaki motorične disfunkcije.[21] Ob napredovanju bolezni se pojavijo jasni znaki motorične prizadetosti, kot so okorelost in distonija (zvijanje udov in telesa).[23] Omenjeni znaki kažejo na prizadetost sistemov v osrednjem živčevju, ki so odgovorni za gibanje.[24] Psihomotorične funkcije (gibi, ki se porajajo iz psihičnega dogajanja) postajajo čedalje bolj prizadete in naposled bolezen vpliva na vsako dejanje, ki zahteva mišični nadzor. Pogoste posledice so telesna nestabilnost, nenormalni izrazi na obrazu, težave z žvečenjem, požiranjem in govorom.[23] Pojavijo se lahko tudi motnje spanca in izguba telesne teže.[25] Izguba teže je običajno posledica težav s hranjenjem, ki lahko vodi tudi v nedohranjenost.[26][27] Juvenilna Huntingtonova bolezen (ki se simptomatsko izrazi že pri otrocih) na splošno hitreje napredujec, s pospešenim kognitivnim upadom, horea pa je izražena le kratko obdobje ali pa sploh ne. Zanjo so bolj značilni hipokinezija (zmanjšana in upočasnjena gibljivost telesa), okorelost, tremor (tresavica) ter krči.[23][25]

Kognitivne sposobnosti pri bolnikih s Huntingtoinovo boleznijo napredujoče upadajo, kar načeloma vodi do demence.[4] Posebej izrazito so prizadete izvršitvene funkcije, ki zajemajo načrtovanje, kognitivno prilagodljivost, abstraktno mišljenje, usvajanje pravil in izvrševanje smotrnih ter inhibicijo izvrševanja nesmotrnih delovanj.[24] Ob napredovanju bolezni se lahko pojavijo težave s spominom, od težav s kratkoročnim spominom do izgubljanja dolgoročnega spomina, vključno z epizodnim, refleksivnim in delovnim spominom.[24]

Nevropsihiatrični znaki so tesnoba, depresija, zmanjšano izkazovanje čustev, egocentričnost, agresija in kompulzivno vedenje; slednje lahko vodi v odvisnosti, na primer od alkohola, iger na srečo in spolnosti.[28]

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Huntingtonova bolezen je v večini primerov podedovana.[8] Deduje se avtosomno dominantno;[29] če ima bolezen eden od staršev, je pri otroku 50-odstotno tveganje, da bo podedoval bolezen.[11] Za bolezen zadolžena mutacija v genu za protein huntingtin (HTT), ki se nahaja na kromosomskem lokusu 4p16.3.[29] Pri bolnikih s Huntingtonovo boleznijo je v genu HTT prevečkrat ponovljeno zaporedje trinukleotidov CAG. Pri zdravih ljudeh se zaporedje ponovi 11- do 34-krat, pri bolnikih s Huntingtonovo boleznijo pa je teh ponovitev običajno med 37 in 86.[11][8][12] Mutiran HTT (mHTT) tvori inkluzijska telesa v nevronih v predelu možganov, imenovanem striatum, in povzroča okvare teh nevronov.[29]

Pri okoli 10 % bolnikov je bolezen posledica novo nastale mutacije.[2]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Za Huntingtonovo bolezen ni poznanega zdravila.[3] Nekateri simptomi se lahko lajšajo s simptomatskim zdravljenjem. Uporabljajo se antipsihotiki, antidepresivi in tetrabenazin, slednji je namenjen zdravljenju horee.[29] Z ustreznim zdravljenjem je mogoče pri nekaterih bolnikih izboljšati kakovost življenja.[4] Največ dokazov o učinkovitosti je za zdravilo tetrabenazin.[4] Pri napredovali bolezni je potrebna stalna oskrba.[3] Potreba po premestitvi v zavod se običajno izkaže, ko postane bolnik zelo slabo pokreten ali celo nepokreten. Oskrba v negovalni ustanovi je načeloma potrebna preostalo življenje in traja običajno dlje časa, lahko tudi več let.[30]

Huntingtonova bolezen je za razliko od drugih nevrodegenerativnih bolezni monogenska bolezen, zato se v zadnjih letih kot nova možnost zdravljenja obeta gensko zdravljenje.[29]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5508484/bolezen?query=bolezen&SearchIn=All Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 17. 6. 2021.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 Dayalu P, Albin RL (February 2015). "Huntington disease: pathogenesis and treatment". Neurologic Clinics. 33 (1): 101–14. doi:10.1016/j.ncl.2014.09.003. PMID 25432725.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Caron NS, Wright GE, Hayden MR (2020). Adam MP, Ardinger HH, Pagon RA, Wallace SE, Bean LJ, Stephens K, Amemiya A (ur.). "Huntington Disease". GeneReviews. PMID 20301482.
  4. 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 4,10 4,11 4,12 4,13 4,14 Frank S (January 2014). "Treatment of Huntington's disease". Neurotherapeutics. 11 (1): 153–60. doi:10.1007/s13311-013-0244-z. PMC 3899480. PMID 24366610.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 "Huntington's Disease Information Page | National Institute of Neurological Disorders and Stroke". www.ninds.nih.gov. Pridobljeno dne 14. 12. 2020.
  6. 6,0 6,1 Durr A, Gargiulo M, Feingold J (November 2012). "The presymptomatic phase of Huntington disease". Revue Neurologique. 168 (11): 806–8. doi:10.1016/j.neurol.2012.07.003. PMID 22902173.
  7. Ferri, Fred F. (2010). Ferri's differential diagnosis : a practical guide to the differential diagnosis of symptoms, signs, and clinical disorders (2. izd.). Philadelphia, PA: Elsevier/Mosby. str. Chapter H. ISBN 978-0323076999.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 "Molecular Pathogenesis in Huntington's Disease". protein.bio.msu.ru. Pridobljeno dne 8. 11. 2020.
  9. 9,0 9,1 Kumar, Abbas A, Aster J (2018). Robbins basic pathology (Tenth izd.). Philadelphia, Pennsylvania: Elsevier. str. 879. ISBN 9780323353175.
  10. Purves, Dale (2012). Neuroscience (5th izd.). Sunderland, Mass. str. 415. ISBN 9780878936953.
  11. 11,0 11,1 11,2 Batta M. s sod. Psihiatrični vidiki Huntingtonove bolezni – prikaz primerov.ZDRAV VESTN 2004; 73: 239–242.
  12. 12,0 12,1 Bates GP, Dorsey R, Gusella JF, Hayden MR, Kay C, Leavitt BR, Nance M, Ross CA, Scahill RI, Wetzel R, Wild EJ, Tabrizi SJ (april 2015). "Huntington disease". Nature Reviews Disease Primers. 1: 15005. doi:10.1038/nrdp.2015.5. PMID 27188817.
  13. 13,0 13,1 Vale TC, Cardoso F (2015). "Chorea: A Journey through History". Tremor and Other Hyperkinetic Movements. 5. doi:10.7916/D8WM1C98. PMC 4454991. PMID 26056609.
  14. 14,0 14,1 "About Huntington's Disease". Genome.gov (angleščina). Pridobljeno dne 13. 1. 2021.
  15. 15,0 15,1 "History of the HDF". Hereditary Disease Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. 11. 2015. Pridobljeno dne 18. 11. 2015.
  16. "History and Genetics of Huntington's Disease | Huntington's Disease Society of America". Pridobljeno dne 14. 12. 2020.
  17. 17,0 17,1 Jensen RN, Bolwig T, Sørensen SA (marec 2018). "[Psychiatric symptoms in patients with Huntington's disease]". Ugeskr Laeger (danščina). 180 (13). PMID 29587954.
  18. "Huntington's disease" (angleščina). www.nhsinform.scot. Pridobljeno dne 12. 7. 2020.
  19. "Huntington Disease". genereviews bookshelf. University of Washington. junij 2020. Pridobljeno dne 22. 11. 2020.
  20. Diagnostic and statistical manual of mental disorders : DSM-5 (5. izd.). Arlington, VA: American Psychiatric Association. 2013. str. 639. ISBN 9780890425541.
  21. 21,0 21,1 Kremer B (2002). "Clinical neurology of Huntington's disease". V Bates G, Harper P, Jones L (ur.). Huntington's Disease – Third Edition. Oxford: Oxford University Press. str. 28–53. ISBN 978-0-19-851060-4.
  22. Wagle AC, Wagle SA, Marková IS, Berrios GE (2000). "Psychiatric Morbidity in Huntington's disease". Neurology, Psychiatry and Brain Research (8): 5–16.
  23. 23,0 23,1 23,2 23,3 Walker FO (januar 2007). "Huntington's disease". Lancet. 369 (9557): 218–228. doi:10.1016/S0140-6736(07)60111-1. PMID 17240289.
  24. 24,0 24,1 24,2 Montoya A, Price BH, Menear M, Lepage M (januar 2006). "Brain imaging and cognitive dysfunctions in Huntington's disease" (PDF). Journal of Psychiatry & Neuroscience. 31 (1): 21–29. PMC 1325063. PMID 16496032. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. 3. 2016. Pridobljeno dne 17. 9. 2008.
  25. 25,0 25,1 Dickey AS, La Spada AR (april 2018). "Therapy development in Huntington disease: From current strategies to emerging opportunities". American Journal of Medical Genetics. Part A. 176 (4): 842–861. doi:10.1002/ajmg.a.38494. PMC 5975251. PMID 29218782.
  26. Aziz NA, van der Marck MA, Pijl H, Olde Rikkert MG, Bloem BR, Roos RA (december 2008). "Weight loss in neurodegenerative disorders". Journal of Neurology. 255 (12): 1872–1880. doi:10.1007/s00415-009-0062-8. PMID 19165531.
  27. "Booklet by the Huntington Society of Canada" (PDF). Caregiver's Handbook for Advanced-Stage Huntington Disease. HD Society of Canada. 11. 4. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. 6. 2008. Pridobljeno dne 10 August 2008.
  28. van Duijn E, Kingma EM, van der Mast RC (2007). "Psychopathology in verified Huntington's disease gene carriers". The Journal of Neuropsychiatry and Clinical Neurosciences. 19 (4): 441–448. doi:10.1176/appi.neuropsych.19.4.441. PMID 18070848.
  29. 29,0 29,1 29,2 29,3 29,4 Avsec, Damjan, Flegar, Ines (2016). Gensko zdravljenje Huntingtonove bolezni. Farmacevtski vestnik, letnik 67, številka 6, str. 374-379.
  30. Kobal, Jan. "Paliativna oskrba bolnikov s Huntingtonovo boleznijo" (PDF). UKC Ljubljana. Pridobljeno dne 17. 6. 2021.