Horezmijsko cesarstvo

Horezmijsko cesarstvo
Pezijščina خوارزمشاهیان
*Khwārazmshāhiyān*
Horezmijsko cesarstvo Pezijščina خوارزمشاهیان; Khwārazmshāhiyān
ok. 1077–1231
	Ozemlje Horezmijskega cesarstva na predvečer mongolskih osvajanj, ok. 1215
Status	Imperij
Glavno mesto	Gurganj (1077–1212); Samarkand (1212–1220); Gazni (1220–1221); Tabriz (1225–1231};
Največje mesto	Shahr-e Ray
Skupni jeziki	Perzijščina (uradni jezik); Arabščina; Kumanski jezik; Oguški jeziki;
Religija	Sunitizem
Vlada	Absolutna monarhija
Khwarazmshah
• 1077–1096/7	Anushtegin Gharchai
• 1220–1231	Jalal al-Din Mangburni
Zgodovinska doba	Srednji vek
• ustanovitev	ok. 1077
• Mongolska osvojitev Horezmijskega cesarstva	1219–1221
• Bitka pri Yassıçemenu	1230
• ukinitev	1231
Površina
1210 est. or	2.300.000 km2
1218 est.	3.600.000 km2
Prebivalstvo
• 1220	5.000.000
Valuta	Dirham
Predhodnice	Naslednice
	Seldžuško cesarstvo
	Guridi
	Karakitajski kanat
	Kara-Kanidski kanat
	Eldiguzidi
	Ahmadilci
	dinastija Bavand
	Gaznavidi
Mongolsko cesarstvo

Horezmijsko cesarstvo (perzijsko خوارزمشاهیان, latinizirano: Khwārezmshāhīān) je ime za iransko državo, ki se je od 11. stoletja do 13. stoletja raztezala čez Iransko planoto in Srednjo Azijo, torej čez ozemlja sodobnega Irana, Azerbajdžana, Afganistana, Pakistana, Turkmenistana, Uzbekistana, Tadžikistana in Kirgizistana. Središče cesarstva je bilo v regiji Horezm, glavno mesto pa je bil Gurganj, katerega ruševine se nahajajo v sodobnem Turkmenistanu. Dinastija Horezm je bila turškega mameluškega izvora, večina prebivalstva njihove države pa je bila iranskega ljudstva, uradni jezik pa je bila perzijščina. Za ustanovitelja cesarstva velja Anuš Tigin Garča, ki je razširil meje iz Horezma proti zatonjajoči državi Seldžukov na jugozahodu, njegovi nasledniki pa so vladali še stoletje in pol, tj. dokler njihove države ni opustošilo Mongolsko cesarstvo pod vodstvom Džingiskana.

Literatura

Babayan, K. (2003). Mystics, monarchs, and messiahs: cultural landscapes of early modern Iran. Harvard Center for Middle Eastern Studies.
Predloga:EI2
Bosworth, Clifford Edmund (1984). »Āl-e Maʾmūn«. Encyclopaedia Iranica, Vol. I, Fasc. 7. str. 762–764.
Katouzian, Homa (2007). Iranian History and Politics: The Dialectic of State and Society. Routledge. ISBN 978-0415297547.
Kuznetsov, Andrew; Fedorov, Michael (2013). »Late Drachms of the Khwārazmshāh Azkājvār and Imitations of such Drachms«. Iran: Journal of the British Institute of Persian Studies. Taylor & Francis. 51 (1): 145–149.

↑ Babayan 2003, str. 14.
↑ Katouzian 2007, str. 128.
↑ Kuznetsov & Fedorov 2013, str. 145.
↑ Gafurov, B. G. Central Asia:Pre-Historic to Pre-Modern Times, Vol. 2, (Shipra Publications, 1989), p. 359.
↑ Vasilyeva, G. P. "Ethnic processes in origins of Turkmen people." Soviet Ethnography. Publishing house: Nauka, 1969. pp. 81–98.
↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 222. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 12. septembra 2016.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ Taagepera, Rein (september 1997). »Expansion and Contraction Patterns of Large Polities: Context for Russia«. International Studies Quarterly. 41 (3): 497. doi:10.1111/0020-8833.00053. JSTOR 2600793.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)