Hildebrandtov škorec
| Hildebrandtov škorec | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Odrasel škorec v Tanzaniji
| ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Lamprotornis hildebrandti (Cabanis, 1878) |
Hildebrandtov škorec (znanstveno ime Lamprotornis hildebrandti) je vrsta škorcev iz družine Sturnidae. Sestavlja supervrsto in je bila prej vključena v isto vrsto kot Shelleyjev škorec, selitvena vrsta, ki sega od Etiopije in Somalije do Kenije. Obe vrsti sta bili združeni tudi v nadvrsto s škorcem lamprotornis pulcher iz Zahodne Afrike. Prvotno je bil uvrščen v zdaj nedelujoči rod Notauges.[2] Vrsta je poimenovana po Johannu Marii Hildebrandtu, nemškem zbiratelju, ki je kot prvi Evropejec pridobil primerke.[3]
Razširjenost in habitat[uredi | uredi kodo]
Hildebrandtovega škorca najdemo v Keniji in Tanzaniji, kjer zaseda odprto območje med 500 in 2200 m. Njegov habitat so odprti gozdovi in odprta trnova dežela. Vrsta je pogosto zabeležena kot neobičajna, vendar se razlikuje od precej pogoste do precej neobičajne. IUCN ga ne šteje za ogroženega in je naveden kot najmanj zaskrbljujoč. Njegov življenjski prostor ni ogrožen in se pojavlja na številnih zavarovanih območjih.
Opis[uredi | uredi kodo]
Hildebrandtov škorec je dolg 18 cm in tehta od 50 do 69 g. Odrasli osebek ima svetlo mavrično perje na zgornjem delu telesa in zgornjih površinah. Tako kot pri njegovih sorodnikih je tudi ta iridescenca posledica interference odbite svetlobe iz urejenih mikroskopskih strukturah perja in ne pigmentov. Glava je modra, tako kot večina zgornjih delov, krila so bronasto zelena z modrimi primarnimi, grlo in zgornji del prsi sta bleščeče vijolična, rep pa sijajno modro zelen. Srednje prsi in zgornji trebuh sta oranžno rjava, spodnji trebuh pa rdečkast. Šarenica je oranžno rdeča, kljun in noge pa črni. Odrasli samci in samice so po zunanjem videzu enaki. Lahko se ga zamenja z krasnim škorcem. Mladiči so precej različni, z ogljeno sivim zgornjim delom in kostanjevo rjavim spodnjim delom [4]
Vrsta izvaja številne klice in pesmi. Njegova pesem je počasi nizka "ch-rak ch-rak chee-chee-wee chee-wee rak rak rak". Ima tudi alarmni klic, "chu-ee" in ima kontaktni klic, "chule".
Vedenje[uredi | uredi kodo]
Prehrana Hildebrandtovega škorca je kombinacija žuželk in sadja, pri čemer so žuželke očitno pomembnejša sestavina. Opazili so, kako se prehranjuje s hrošči in kobilicami, pa tudi lovi leteče termite. Semena iz sadja so tudi našli v želodcih nekaterih ptic, vključno s tistimi iz Carissa edulis, Euclea, Rhus in Apodytes dimidiata. Običajno se prehranjuje na tleh, v parih in majhnih jatah ter z lahkoto sledi velikim sesalcem in lovi plen, ki ga naplavi njihovo gibanje. Pridružuje se tudi mešanim jatam drugih škorcev.
Hildebrandtov škorec je sezonski gnezdilec, ptice pa gnezdijo od marca do maja in od oktobra do decembra, čeprav je v nekaterih delih Kenije sezona od maja do julija. Običajno gnezdi v parih, vendar so občasno zabeležili tudi zadružno vzrejo. Je votlinski gnezdilec, ki običajno gradi gnezdo iz rastlinskih vlaken v zapuščenem gnezdu žolne na drevesu. Kjer to ni mogoče, je zabeleženo gnezdenje v luknji v stebru ograje, svetilniku ali telegrafskem drogu. Za gnezdišča tekmuje z velikimm modrouhim škorcem (Lamprotornis chalybaeus). O njegovem gnezdenju je malo znanega, čeprav je znano, da je znese tri do štiri jajca. Pri hranjenju mladičev sodelujeta oba starša. Gnezda te vrste parazitira čopasta kukavica (Clamator glandarius).
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ BirdLife International (2016). »Lamprotornis hildebrandti«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22710779A94260192. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22710779A94260192.en. Pridobljeno 13. novembra 2021.
- ↑ Cabanis, Jean (1878). »On a new Species of Notauges (N. hildebrandti, Cab.)«. Proceedings of the Zoological Society of London. 46 (1): 721. doi:10.1111/j.1469-7998.1878.tb08011.x.
- ↑ Beentje, H.J. (1998). »J. M. Hildebrandt (1847 - 1881): Notes on His Travels and Plant Collections«. Kew Bulletin. 53 (4): 835–856. doi:10.2307/4118872. JSTOR 4118872.
- ↑ Craig, Adrian; Feare, Chris (2009). »Family Sturnidae (Starlings)«. V del Hoyo, Josep; Elliott, Andrew; Christie, David (ur.). Handbook of the Birds of the World. Volume 14: Bush-shrikes to Old World Sparrows. Barcelona: Lynx Edicions. str. 745. ISBN 978-84-96553-50-7.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Lamprotornis hildebrandti v Wikimedijini zbirki
