Heinrich Parler

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Heinrich Parler Starejši
Heinrich iz Gemünda Starejši
Gmuend Muenster von Suedwest.jpg
Cerkev svetega Križa, Schwäbisch Gmünd, mojstrovina Heinricha Parlerja.
Rojstvoc. 1310–1320
Köln
Smrtc. 1370
Schwäbisch Gmünd  *
NarodnostNemec
DržavljanstvoNemčija
Poklicarhitekt, kipar

Heinrich Parler Starejši (tudi Heinrich iz Gmünda, nemško: Heinrich von Gemünd der Ältere; okoli 1310 - okoli 1370), je bil nemški arhitekt (stavbenik) in kipar. Njegova mojstrovina je Cerkev svetega Križa, Schwäbisch Gmünd, vpliven mejnik poznogotske arhitekture v mestu Schwäbisch Gmünd, zvezna dežela Baden-Württemberg, Nemčija. Je tudi ustanovitelj družine mojstrskih graditeljev Parler, njegovi potomci pa so delali v različnih delih srednje Evrope, zlasti na Češkem. Njegov sin Peter Parler je postal eden večjih stavbenikov srednjega veka. Družinsko ime izhaja iz besede Parlier, ki pomeni 'delovodja'.[1]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ladja cerkve sv. Križa
Kor cerkve sv. Križa, kaže 'Parlerjanski slog' kiparskih detajlov opisanih v Stari zavezi

Heinrich Parler se je verjetno rodil v Kölnu med letoma 1300 in 1310, kjer je bilo njegovo najstarejše znano delo nadzorovanje gradnje Kölnske stolnice [2]. Pozneje je živel in delal v Schwäbisch Gmündu, svobodnem cesarskem mestu (nemško: Reichsstädte) Svetega rimskega cesarstva [3].

Okoli leta 1333 je bil Parler povabljen, da postane gradbeni vodja cerkve sv. Križa (nemško: Heilig-Kreuz-Münster) v Schwäbisch Gmündu[4]. Gradnja se je začela že leta 1315, da bi obstoječo romansko cerkev nadomestili z gotsko baziliko. Spremenil je načrt te nove zgradbe in dogradil ladjo kot dvoransko cerkev (nemško: Hallenkirche), prvo te vrste v južni Nemčiji[5]. Okrogli stebri s kapiteli z venčnimi listi, podolgovata okna svetlobnega nadstropja in zapleteni barvni oboki so prvi oprijemljivi dokazi njegovega novega sloga, ki se je še bolj izrazil s polaganjem temeljnega kamna kora leta 1351. Njegov sin Peter Parler (1333– 1399) je začel sodelovati z njim na koru, zasnovanem kot ambulatorij s kapelicami, ki ležijo ravno med oporniki. Število potrebnih notranjih podpornih stebrov se je zato zmanjšalo in stranske ladje so bile zgrajene tako visoko kot glavna ladja, kar je ustvarilo razširjen občutek prostora[6]. Heinrich Parler je bil odgovoren tudi za eksperimentalne, bolj resnične skulpture, kot so jih doslej ustvarjali v starejših cerkvah. Sveti križ zato pomeni pomemben mejnik pozne gotske arhitekture in kiparstva. Oče in sin nista živela, da bi videla posvetitev cerkve, ki se je zgodila leta 1410. Delo se je nadaljevalo tudi še v 16. stoletju.[7]

Kot je bilo v navadi, je bil Heinrich Parler Starejši poleg Schwäbisch Gmünda odgovoren tudi za druga gradbišča. Čeprav ni dokumentov, je najverjetneje zasnoval [[Marijina cerkev, Nürnberg|Frauenkirche]] v Nürnbergu, kjer je sodeloval s sinom Petrom. Razmerje med zasnovo cerkve je presenetljivo blizu prototipu Svetega križa. Ta primerjava velja tudi za kor Augsburške stolnice, ki se je začel leta 1356[8]. Mogoče je imel tudi roko pri oblikovanju Ulmskega Minstra, ki se je začel graditi leta 1366 in je danes najvišja cerkev na svetu[9], čeprav so njegovi družinski člani bolj jasno dokumentirani kot izvajalci.[10]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Arhitekturni slog in sodobne kiparske zasnove Heinricha Parlerja so prevzeli številni drugi stavbeniki in ga nadalje razvijali, kar ga uvršča med najvplivnejšega obrtnika 14. stoletja[11]. Kar je bilo znano kot 'Parlerjanski slog' ali 'Parlerjanska arhitektura', se je razširilo po srednji Evropi in ga je mogoče videti v cerkvi svetega Martina v Landshutu, Sv. Lovrenca, Nürnberg, Svetega Jurija, Dinkelsbühl, stolnici sv. Štefana na Dunaju in številnih primerih po Hanzeatski zvezo od Nizozemske do Poljske. Primere lahko najdemo tudi v Skandinaviji, na primer v Sv. Marija, Helsingør, Danska[12].

Sin Heinricha Parlerja, Peter Parler, je postal eden največjih stavbenikov gotske dobe[13]. Heinrichov najstarejši sin, Johann Parler Starejši, je delal kot graditelj v Zwettlu in nato v stolnici v Baslu. Heinrich bi lahko imel brata, delovodjo Petra von Reutlingena, ki je domnevno zgradil Marienkirche in Nikolaikirche v Reutlingenu v Nemčiji.[14]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Campbell, p 31.
  2. Kleiner, p 408.
  3. Harvey, p. 112.
  4. Klemm, p. 177.
  5. McLachlan, p. 264
  6. Kleiner, p 408.
  7. Schock-Werner, p. 70.
  8. Schurr, Mark Carel (2006). Die Erneuerung des Augsburger Domes im 14. Jahrhundert und die Parler. In: Kaufhold, Martin (ed): Der Augsburger Dom im Mittelalter, Augsburg, pp. 49–59;
  9. Oggins, p 82.
  10. Schock-Werner, p. 70.
  11. Schock-Werner, p. 71.
  12. Yarwood, p. 92.
  13. Bork, p. 201.
  14. Klemm, p. 178

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Campbell, Gordon (2009). The Grove encyclopedia of northern Renaissance art. 3. New York: Oxford University Press. ISBN 9780195334661.
  • Kleiner, Fred (2017). Gardner's Art Through the Ages: the Western Perspective. 1. Boston: Cengage Learning. ISBN 9781305633940.
  • Harvey, John (1969). The Gothic World, 1100–1600: A Survey of Architecture and Art. London: B. T. Batsford.
  • Oggins, Robin (1996). Cathedrals. New York, NY: MetroBooks. ISBN 9781567993462.
  • Klemm, Alfred (1887), "Parler", Allgemeine Deutsche Biographie (ADB) (in German), 25, Leipzig: Duncker & Humblot, pp. 177–182
  • McLachlan, Gordon (2004). The rough guide to Germany. New York: Rough Guides. ISBN 9781843532934.
  • Pinkus, Assaf (2014). Sculpting simulacra in medieval Germany, 1250–1380. Burlington, VT: Ashgate Publishing Company. ISBN 9781472422651.
  • Schock-Werner, Barbara (2001), "Parler, Heinrich", Neue Deutsche Biographie (NDB) (in German), 20, Berlin: Duncker & Humblot, pp. 70–71; (full text online)
  • Yarwood, Doreen (2010). A chronology of Western Architecture. Mineola, N.Y: Dover Publications. ISBN 9780486476483.

Druga literatura[uredi | uredi kodo]

  • Bork, Robert (2011). The Geometry of Creation : Architectural Drawing and the Dynamics of Gothic Design. Farnham: Ashgate. ISBN 9780754660620.
  • Lange, Joseph (1980). "Die Quirinusskulptur von Heinrich Parler am Petersportal des Kölner Domes." Neusser Jahrbuch für Kunst, Kulturgeschichte und Heimatkunde (in German). 1980, pp. 31–36.
  • Hlobil, Ivo (1997). "Heinrich IV. Parler und der Parlier Henrich. Die Rechnungsbücher des Veitsdoms in Prag beziehen sich auf den Parlier Heinrich, nicht auf Heinrich Parler." Umení. (in German), 45 1997, pp. 141–152.
  • Nussbaum, Norbert (2000). German Gothic Church Architecture. New Haven: Yale University Press. ISBN 9780300083217.
  • Pinkus, Assaf (2008). "The Parler School of Southwestern Germany. A reconsideration of fourteenth-century workshops and mass-sculpture." Zeitschrift des Deutschen Vereins für Kunstwissenschaft (in German). 61 (2008), pp. 49–80.
  • Schurr, Marc Carel. (2004). Parlerbauten – Architektur, Skulptur, Restaurierung: Internationales Parler-Symposium, Schwäbisch Gmünd, 17.-19. Juli 2001 (in German). Stuttgart: Theiss. pp. 29–38. ISBN 9783806218824.
  • Schmidt, Gerhard (1970). "Peter Parler und Heinrich IV. Parler als Bildhauer." Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte (in German). 23(1). pp. 108–153. ISSN (Online) 2307–2962, ISSN (Print) 0083-9981, doi:10.7767/wjk.1970.23.1.108.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]