Harka (naziv)
Harka ali horka, morda tudi karha (grško καρχας, karhas) je bil po pisanju bizantinskega cesarja Konstantina VII. v De administrando imperio tretji najvišji dostojanstvenik madžarske plemenske zveze pred ustanovitvijo države. Nad njim sta bila kende in gyula.[1][2]
Vloga
[uredi | uredi kodo]Bizantinski cesar je za ta položaj izvedel od madžarske delegacije, ki ga je obiskala okoli leta 948. Vodja delegacije je bil harka Bulcsú, eden od njenih članov pa knez Termecsü iz dinastije Árpád. Cesar omenja sodno funkcijo omenjenega dostojanstvenika.[3]
András Róna-Tas je med primerjavami sistemov oblasti zahodnih Turkov in Hazarov z madžarskim ugotovil, da bi harka kot tretji knežji rang lahko ustrezal eltebergu. Slednji je bil nadzornik in sodnik tujih ljudstev in je v tej vlogi opravljal tudi vojaške dolžnosti na čelu pomožnih enot.[1]
Imetniki naslova
[uredi | uredi kodo]Cesar Konstantin vodjo madžarske delegacije Bulcsúja imenuje harka. Harka naj bi bil tudi njegov oče Kál.[3] András Róna-Tas domneva, da je imel naziv harka sprva tudi knez Kursán.[1]
V zapisih madžarskega avtorja Anonima je Harka tudi osebno ime. Poznavalci menijo, da je do Anonimovega časa spomin na "poganska" dostojanstva iz obdobja osvajanj zbledel, zato je avtor pomešal osebno ime z nazivom dostojanstvenika.
László Makkai je v svoji knjigi Zgodovina Transilvanije na podlagi podrobne analize krajevnih imenih nakazal, da je bil prvi gyula v Transilvaniji knez Bogát (Bugat rex), ki je v Liudprandovi Antapodozi[4] leta 921 imenoval italijanskega kralja. Pri tem mu je pomagal Berengar I. Iz tega in Anonimovih zapisov je mogoče rekonstruirati zaporedje transilvanskih gyul. Prvi je bil Tétény harka. Njegov naslednik je bil njegov sin Bogát harka, ki je bil povzdignjen v dostojanstvo gyule, ko se je okoli leta 921 iz zahodne Panonske nižine preselil v zahodno Transilvanijo. Naslednji je bil njegov sin gyula Zsombor, prednik družine Zsombor.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 Róna-Tas 1997.
- ↑ Györffy 1983.
- 1 2 Györffy 2002.
- ↑ Liudprand 2020.
- ↑ Erdély története, str. 273.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Szádeczky–Kardoss Samu (1978). "Az avar történelem forrásai. I. Közép-Ázsiától az Al-Dunáig". Archaeologiai Értesítő 105 (1): 78–90.
- Szádeczky–Kardoss Samu (1979a). "Az avar történelem forrásai. II. Az avar honfoglalás előzményei, lefolyása és feltételezhető elismerése Bizánc részéről". Archaeologiai Értesítő 106 (1): 94–111.
- Szádeczky–Kardoss Samu (1979b): "Az avar történelem forrásai. III. Az avar bizánci kapcsolatok alakulása a honfoglalás lezáródásától Sirmium elfoglalásáig". Archaeologiai Értesítő 106 (1): 231–243.
- Szádeczky–Kardoss Samu, Olajos Teréz (1980). "Az avar történelem forrásai. IV. A balkáni és alpesi nagy avar–szláv előretörés első évtizede (582–592). 1. rész: Az 582–586/7 évek eseményei". Archaeologiai Értesítő 107 (1): 86–97.
- Köpeczi Béla, Makkai László, Mócsy András. Erdély története (három kötetben). Szász Zoltán (ur). Budapest: Akadémiai Kiadó. 1986. ISBN 963 05 4203 X.
- Liudprand. Antapodosis. magyarzenetortenet.hu (magyarul). Pridobljeno 13. oktobra 2020.