Hallov pojav

Hallov pojav je nastanek potencialne razlike električne napetosti med stenama tokovodnika, ki poteka prečno na električni tok v električnem prevodniku (polprevodniku, Hallovemu elementu), in na uporabljeno magnetno polje, pravokotno na tok. Če teče električni tok po vodniku v magnetnem polju, se nabiti delci gibljejo in nanje deluje magnetna sila. Zaradi te sile se nabiti delci kopičijo na eni strani vodnika, primanjkljaj teh nabitih delcev na nasprotni strani (razlika električne napetosti) pa povzroči da se tam zberejo delci nasprotnega naboja in zato nastane električno polje v vodniku. Takšna potencialna razlika je znana kot Hallova napetost. Lahko se meri in na podlagi jakosti Hallove napetosti se lahko izračuna gostoto magnetnega polja v kateri poteka poskus.

Pojav je odkril ameriški fizik Edwin Hall (1855–1938) leta 1879 z raziskovanjem elektromagnetne teorije Jamesa Clerka Maxwella (1831–1879) in tako postal kritična potrditev te teorije. Hallova napetost $U\!\,$ je enaka:

$U=kB\!\,,$

kjer sta:

• $k\!\,$ – koeficient sonde Hallovega merilnika,
• $B\!\,$ – gostota magnetnega polja

Glej tudi

• Hallov senzor (Hallovo zaznavalo, Hallova sonda)
• kvantni Hallov pojav
• spinski Hallow pojav
• kvantni spinski Hallov pojav
• elektromagnetna indukcija
• Nernstov pojav (prvi Nernst-Ettingshausnov pojav)
• Ettingshausnov pojav (drugi Nernst-Ettingshausnov pojav)
• toplotni Hallov pojav (Righi-Leducov pojav, (fononski Hallov pojav, Maggi-Righi-Leducov pojav))