Pojdi na vsebino

Hadramavtsko kraljestvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hadramavt
𐩢𐩳𐩧𐩣𐩩
zgodnje 1. tisočletje pr. n. št.–ok. 290 n. št.
Hadramavt okoli leta 400 n. št.
Hadramavt okoli leta 400 n. št.
Glavno mestoŠabva
Šibam
Skupni jezikihadramavščina
Religija
kužnoarabsko mnogoboštvo
Demonim(i)Hadramit
Vladakraljestvo
Zgodovinska doba
• ustanovitev
zgodnje 1. tisočletje pr. n. št.
• ukinitev
ok. 290 n. št.
Predhodnice
Naslednice
Kataban
Himjar
Danes del

Hadramavt (Hadrami 𐩢𐩳𐩧𐩣𐩩, latinizirano: ḤḌRMT; sabajsko, minejsko, katabansko: 𐩢𐩳𐩧𐩣𐩥𐩩, latinizirano: ḤḌRMWT) je bilo starodavno južnosemitsko govoreče kraljestvo v južni Arabiji (Jemen, Oman), ki je obstajalo od začetka 1. tisočletja pred našim štetjem do poznega 3. stoletja našega štetja na območju, ki se danes imenuje po njem.

Hadramavtsko kraljestvo je bilo eno od šestih starodavnih južnoarabskih kraljestev na ozemlju Jemna. Druga kraljestva so bila Saba, Main, Kataban, Himjar in Avsan. O Hadramavtu je v primerjavi z drugimi zgodnjimi južnoarabskimi državami znanega bolj malo.[1][2]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Kraljestvo Hadramavt je bilo najvzhodnejše od starodavnih južnoarabskih kraljestev. Njegovo jedro je bilo okoli vadija Hadramaut in Vadija al-Masila, na vzhodu in jugu pa je mejilo na Indijski ocean. Njegovo glavno mesto je bilo mesto Šabva.[3][1]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejše človeške dejavnosti v regiji segajo v srednji paleolitik, ko je lokalno prebivalstvo že obvladovalo tehniko izdelave preprostega kamnitega ročnega orodja. Iz tega ali nekoliko kasnejšega obdobja je ohranjenih več megalitskih struktur, velikih kamnitih krogov in štirih dolmenom podobnih struktur, katerih notranje površine so bile okrašene s ponavljajočimi se vrstami vijugastega ali nazobčanega vzorca.

Kraljestvo

[uredi | uredi kodo]

Konec 7. stoletja pr. n. št. sta bila Hadramavt in bližnje kraljestvo Kataban sprva zaveznika kralja Karibila Vatarja iz sosednjega kraljestva Sabskega kraljestva,[4][5] potem pa sta do 6. stoletja pr. n. št. oba prišla pod sabsko oblast.[2] V začetku ali v poznem 5. stoletju pr. n. št. sta ponovno pridobila neodvisnost, ko so se Hadramiti, Katabanci in Minejci skupaj uprli Sabejcem in postali prevladujoče države v južnoarabski regiji.[4][5]

Imena vladarjev Hadramavta so prvič poimensko potrjena od 5. stoletja pr. n. št.[4] Za hadramitskega kralja Ilʿaza Jalita II., ki je vladal okoli leta 220 pr. n. št., je zapisano, da je organiziral kraljevi lov, na katerem so bili prisotni dva palmirska delegata, dva kaldejska in dva južnoazijska delegata.[6]

Kataban je kmalu začel in izpodbijal prevlado Sabejcev v Južni Arabiji.[2] V 1. stoletju pr. n. št. se je koaliciji, ki so jo proti Sabejcem oblikovali Kataban, Radman, Madaj in arabski nomadi pridružil tudi Hadramavt.[7]

Tako kot Saba je tudi Hadramavt pogosto vsiljeval svojo oblast arabskim plemenom, ki so živela severno od njega.[8] V tem obdobju je Hadramavt od 4. do 2. stoletja pr. n. št. doživel obdobje blaginje. Na njegovem ozemlju je bilo zgrajenih več utrdb ter posvetnih in verskih zgradb.[9] Kralj Jadʿil Bajan je obnovil glavno mesto države Šabvat.[6]

Z vzpostavitvijo neposrednih pomorskih trgovinskih povezav med Sredozemljem in Južno Azijo prek Rdečega morja v poznem helenističnem obdobju so začela na račun kraljestev Sajhada prevladovati plemena z južnoarabskega višavja. Da bi se vključil v nove trgovinske tokove je Hadramaut ustanovil dve morski pristanišči na Indijskem oceanu, prvo v Kaniju in drugo v Sumhuramu.[9]

V poznem 1. ali v 2. stoletju pr. n. št. sta Hadramavt in Himjar med seboj razdelila ozemlje Katabana.[4][10] Hadramavt sam je kmalu zatem prenehal obstajati kot neodvisno kraljestvo. Okoli leta 290 pr. n. št. ga je priključil himjarski kralj Šamar Juhariš, ki je v napisu iz leta 299 n. št. omenjen kot kralj Sabe, Du-Rajdana, Hadramavta in Jamanata.[5][10]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Hadramavt je v seznamu ljudstev v hebrejski Bibliji omenjen kot Hazarmavet (biblijsko hebrejsko חֲצַרְמָוֶת, latinizirano Ḥăṣarmāweṯ), eden od trinajstih sinov Jokatana, preko Eberja potomca Šema. [1]

Grško-rimski avtor Strabon omenja Hadramavt kot Hatramōtítis (Χατραμωτίτις).[1]

Družba in kultura

[uredi | uredi kodo]

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Tako kot druge sosednje države Katab, Saba, Main in Himjar je tudi kraljestvo Hadramavt pripadalo starodavni južnoarabski kulturi in se razvijalo kot del nje, vendar z nekaj manjšimi lastnimi značilnostmi.[1]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Hadramavta so govorili hadramavtski jezik, ki je spadal v starojužnoarabsko vejo semitskih jezikov. [1]

Družbena organizacija

[uredi | uredi kodo]

Hadramavt je bil monarhija. Med drugimi funkcionarji v kraljestvu je bil tudi kabir, dobesedno 'starešina'. Kabir je bil višji uradnik, ki je lahko vodil pleme ali specifično skupino prebivalcev, ali je bil monarhov pooblaščenec.[11]

Religija

[uredi | uredi kodo]

Hadramiti so prakticirali južnoarabsko mnogoboštvo. Glavni bog je bil 𐩲𐩻𐩩𐩧 (Atar), ki je imel v kozmologiji južnih Arabcev vrhovni položaj kot bog in vladar celega sveta. Na seznamih je bil vedno omenjen na prvem mestu in se manifestiral na več načinov.[12] Vladarji so Atarju v čast prirejali obredne bankete, plačane z desetino, ki so jo bogu darovali prebivalci.[13]

Zavetnik Hadramavta je bil bog Lune 𐪊𐪚𐩬 (Sajin), ki je veljal za ljudem bližjega v primerjavi z bolj vzvišenim Atarjem. Prebivalci Hadramavta so se zato imenovali 'otroci Sajina'.[1][12][4] Med drugimi znanimi hadramavtskimi božanstvi je bila boginja sonca 𐩦𐩣𐩪 (Šams).[6][14]

V versko prakso prebivalcev Hadramavta so spadale poklicne svečenice, ki so bile vključene v družbeno življenje skupnosti, in na primer reševale zakonske spore.[15]

Hadramiti so sledili južnoarabskemu običaju, da so sebe in svoje ožje družinske člane posvečali božanstvom, zlasti Sajinu, da so pokazali svojo zvestobo verski skupnosti in prejeli zaščito božanstev.[16]

Prebivalci Hadramavta so organizirali obredne love, posvečene svojim božanstvom, za katere so verjeli, da prinašajo božanski blagoslov. Kralj Jad'il Bajan je zapisan, da je hodil na lov na orikse, gazele, geparde, jaguarje in kozoroge. Ta običaj se je ohranil tudi po koncu Hadramavtskega kraljestva. Prebivalci regije so še do nedavnega verjeli, da je lov predpogoj za prinašanje dežja in posledično preprečevanje suše in lakote.[6]

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]

Arhitektura Hadramavta je bila podobna arhitekturi drugih starodavnih južnoarabskih držav. Za njegovo glavno mesto Šabvat je bilo značilnih več visokih večnadstropnih stavb. Šastnadstropna palača je bila sestavljena iz ogrodja masivnih lesenih nosilcev, spojenih z utori in klini, ter opečnih polnil.[1] Kot taka je bila podobna sedanjim stavbam z jeklenim ogrodjem.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Kovanci iz Hadhramavta

Tako kot druge južnoarabske države se je tudi Hadramavt ukvarjal s kmetijstvom, ki je zahtevalo obvladovanje bliskovitih poplav in tehnike namakanja.[1] V kraljestvu, zlasti v pokrajini Tufar, so gojili rastline, ki so izločale dišeče smole, znane kot kadilo. Grško-rimski avtor Plinij Starejši omenja astramitiko (hadramavtiko) kot vrsto mire.[1][17][18] Pobrano aromatično smolo so prepeljali v pristanišče Sumhuram, od tam pa v Kani. Od tam so jo trgovci s kadilom odpeljali proti severu. Hadramavtska prestolnica Šabvat je bila izhodišče tako imenovane poti kadila, ki je potekala po zahodni meji Arabske puščave do sredozemskega pristanišča Gaza. Obstajale so tudi številne druge bolj severne trgovske. Hadramavt je imel znatne prihodke zudi od tranzita trgovskih karavan, ki so trgovale s kadilom, proizvedenim v Zufarju, in luksuznimi izdelki iz Južne Azije. Vse to je vladajoočemu razredu in institucijam prinašalo znatno bogastvo.[1][4][18][17]

Trgovina v Južni Arabiji je sprva potekala z menjavo blaga za standardne zlate, srebrne in bronaste uteži, ki jih je v 4. ali 3. stoletju pr. n. št. zamenjal lasten denar. Kovanci so se do 1. stoletja pr. n. št. zgledovali po grških atenskih kovancih, zatem pa po rimskih. Na slednjih je bila oznaka kraljeve kovnice Šakir.[19]

Seznam vladarjev

[uredi | uredi kodo]

Med znanimi hadramavtskimi vladarji so:[20]

  • Jad'il, sodobnik Karib'ila Vatarja iz Sabe
  • Šidk'il, vladar Hadramavta in Maina
  • Šahr'alan, sin Šidk'ila
  • Ma'dikarib, sin Šahr'alanovega brata, kralja Iljafija Jitija Mainskega
  • Gajlan
  • Jad' 'ab Gajlan I., sin Gajlana in zaveznik Alhana Nahfana iz Sabe
  • Il'az Jalit I., sodobnik Šairuma Avtarja iz Sabe
  • Il'az Jalit II., sodobnik Tharana Jauba Juhanima iz Sabe
  • Jad' 'ab Gajlan II.
  • Jad' 'ab Bajlan I., sin Jad' ab Gajlana
  • Jad' 'ab Bajlan II., sovladar z Ilsamo Dubjanom
  • Ilsama Dubjan, sovladar z Jad' il Bajanom II.
  • Rabšams
  • Jad' il Bajan III.
  • Ilrijam Jadum
  • Jad' 'ab Gajlan III.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Van Beek 1997.
  2. 1 2 3 Hoyland 2002, str. 42.
  3. ↑ Kitchen 2001, str. 122.
  4. 1 2 3 4 5 6 Bryce 2009, str. 272.
  5. 1 2 3 Kitchen 2001, str. 123.
  6. 1 2 3 4 Hoyland 2002, str. 94.
  7. ↑ Hoyland 2002, str. 48.
  8. ↑ Hoyland 2002, str. 49.
  9. 1 2 Hoyland 2002, str. 42-43.
  10. 1 2 Hoyland 2002, str. 47.
  11. ↑ Hoyland 2002, str. 120-121.
  12. 1 2 Hoyland 2002, str. 140-141.
  13. ↑ Hoyland 2002, str. 136-137.
  14. ↑ Hoyland 2002, str. 164.
  15. ↑ Hoyland 2002, str. 161.
  16. ↑ Hoyland 2002, str. 163.
  17. 1 2 Kitchen 2001, str. 128.
  18. 1 2 Hoyland 2002, str. 104-105.
  19. ↑ Kitchen 2001, str. 129.
  20. ↑ Albright 1950.
  • Albright, W. F. (1950). »The Chronology of Ancient South Arabia in the Light of the First Campaign of Excavation in Qataban«. Bulletin of the American Schools of Oriental Research. 119 (119): 5–15. doi:10.2307/3218798. JSTOR 3218798. S2CID 163250611. Pridobljeno 6. decembra 2022.
  • Bryce, Trevor (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia: From the Early Bronze Age to the Fall of the Persian Empire. London, United Kingdom: Routledge. ISBN 978-0-415-39485-7.
  • Hoyland, Robert G. (2002). Arabia and the Arabs: From the Bronze Age to the Coming of Islam. London, United Kingdom: Routledge. ISBN 978-1-134-64634-0.
  • Kitchen, Kenneth (2001). »Economics in Ancient Arabia from Alexander to the Augustans«. V Archibald, Zofia H.; Davies, John; Gabrielsen, Vincent; Oliver, G. J. (ur.). Hellenistic Economies. London, United Kingdom: Routledge. str. 119–132. ISBN 978-1-134-56592-4.
  • Van Beek, Gus W. (1997). »Ḥadhramaut«. V Dever, William G.; Meyers, Carol L.; Muhly, James D.; Pardee, Dennis; Sauer, James A.; Finney, Paul Corby; Jorgensen, John S. (ur.). The Oxford Encyclopedia of Archaeology in the Near East. Vol. 2. Oxford, United Kingdom; New York City, United States: Oxford University Press. str. 452–453.