Pojdi na vsebino

Gulab Singh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gulab Singh
Gulab Singh v Lahoreju, ok. 1846
Maharadža Džamuja in Kašmirja
Vladanje16. marec 1846 – 20. februar 1856[1]
PredhodnikDulip Singh (Sikhovski imperij)
NaslednikRanbir Singh
Radža Džamuja
Vladanje16. junij 1822 – 16. marec 1857[2]
PredhodnikKišore Singh
Nasledniksebe kot maharadže Džamuja in Kašmirja
Vezir Sikhovski imperij
v uradu31. januar 1846 – 9. marec 1846
PredhodnikLal Singh
Rojstvo(1792-10-21)21. oktober 1792
Džamu
Smrt30. junij 1857 (1857-06-30) (64 let)
Džamu
ženeNihal Kour, Rani Rakval
PotomciSohan Singh
Udam Singh
Ranbir Singh
Imena
Gulab Singh
DinastijaDinastija Dogra
OčeMian Kišore Singh
ReligijaHinduizem
Poklicvladar
PodpisGulab Singh's signature

Gulab Singh (21. oktober 1792 – 30. junij 1857) je bil prvi maharadža Džamuja in Kašmirja ter ustanovitelj dinastije Dogra. Prvotno poveljnik sikhovskega cesarstva se je v prvi anglo-sikhovski vojni postavil na stran Britancev in leta 1846 za kratek čas postal premier sikhovskega cesarstva.[3] Istega leta je z Britanci podpisal Amritsarsko pogodbo, s katero je ustanovil državo Džamu in Kašmir pod suverenostjo Britanske Indije; ta pogodba je formalizirala prenos vseh zemljišč, ki so jih Sikhi odstopili Britancem v Lahorski pogodbi.[4]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]
Hribovska utrdba maharadže Gulaba Singha, risba iz leta 1846

Gulab Singh se je rodil 17. oktobra 1792 v hindujski družini Dogra Rajput. Njegov oče je bil Kišore Singh Džamval. Leta 1809 se je pridružil vojski Ranjita Singha in bil dovolj uspešen, da je zaslužil džagir v vrednosti 12.000 rupij in 90 konj.[5]

Leta 1808 je po bitki pri Džamuju kraljestvo priključil Ranjit Singh. Ranjit Singh je imenoval guvernerja za upravljanje novo osvojenega območja, ki se je leta 1819 razširilo z priključitvijo Kašmirja s strani sikhovskih sil. Leta 1820 je Ranjit Singh v zahvalo za zasluge svoje družine in zlasti Gulaba Singha regijo Džamu podelil Kišoreju Singhu kot dedno lastnino.[2] Poleg njihovih izjemnih zaslug je tesna povezanost družine z regijo pohvalila Kišorejevo kandidaturo za lahorejski dvor.[6]

Leta 1821 je Gulab Singh ujel osvojeni Radžouri od Radža Agarulah Khana in Kištwar od Radža Tegh Mohamad Singha (alias Saifullh Khan).[7] Istega leta je Gulab Singh sodeloval pri sikhovskem osvajanju Dera Ghazi Khana. Prav tako je ujel in usmrtil člana svojega klana, Miana Dida Džamvala, ki je vodil upor proti Sikhom.[8]

Kip Gulaba Singha v palači Amar Mahal v Indiji

Radža iz Džamuja

[uredi | uredi kodo]
Palača Mubarak Mandi maharadže Gulaba Singha na bregovih reke Tavi v Džamuju, sredi 19. stoletja

Kišore Singh je umrl leta 1822, Gulaba Singha pa je njegov vrhovni vladar, Ranjit Singh, potrdil za radžo Džamuja.[2] Kmalu zatem je Gulab Singh od svojega sorodnika, odstavljenega Radža Džit Singha, dobil formalno izjavo o odpovedi.[9]

Kot radža (generalni guverner/poglavar) Džamuja je bil Gulab Singh eden najmočnejših poglavarjev sikhovskega cesarstva. V skladu z ureditvijo cesarske in fevdalne vojske je imel pravico imeti osebno vojsko treh pehotnih polkov, 15 lahkih topov in 40 garnizijskih topov.

Leta 1824 je Gulab Singh zavzel trdnjavo Samartah blizu svetega jezera Mansar. Leta 1827 je spremljal vrhovnega poveljnika sikhov Harija Singha Nalwo, ki se je v bitki pri Šaiduju boril in premagal hordo afganistanskih upornikov pod vodstvom Sajida Ahmeda. Med letoma 1831 in 1839 je Ranjit Singh Gulabu Singhu podelil džagir rudnikov soli v severnem Pandžabu,[2] in bližnja pandžabska mesta, kot so Bhera, Dželum, Rohtas in Gudžrat.

Upor v Panču leta 1837 Leta 1837 so se po smrti Harija Singha Nalwe v bitki pri Džamrudu v Hazari in Panču uprla muslimanska plemena Sudhan, Tanolis, Karals, Dhunds, Sattis in Maldajal. Upor v Panču je vodil Šams-Ud-Din, poglavar plemena Sudhan in nekdanji zaupni privrženec Radže Dhjana Singha. Tako je bila izdaja Šams Khana proti režimu sprejeta osebno in Gulab Singh je dobil nalogo, da zatre upor. Potem ko je premagal upornike v hribih Hazara in Muri, je Gulab Singh nekaj časa ostal v Kahuti in širil razdor med uporniki. Nato so bile njegove sile poslane, da zatrejo upornike. Sčasoma sta bila Šams Khan Sudhan in njegov nečak Radž Vali Khan izročena in jima med spanjem odsekana glava, poročnika pa so ujeli, živega odrli in kruto usmrtili. Sodobni britanski komentatorji navajajo, da je lokalno prebivalstvo izjemno trpelo.

Spletke v Lahoreju

[uredi | uredi kodo]

Po smrti Ranjita Singha leta 1839 je Lahore postal središče zarot in spletk, v katere so bili vpleteni trije bratje iz Džamuja. Uspelo jim je prenesti upravo v roke princa Nau Nihala Singha z Radžo Dhianom Singhom kot premierjem. Vendar pa je leta 1840 med pogrebno procesijo svojega očeta maharadže Kharaka Singha Nau Nihal Singh skupaj z Udhamom Singhom, sinom Gulaba Singha, umrl v sumljivih okoliščinah, ko so se nanje zrušila stara opečnata vrata.[10]

Januarja 1841 je Šer Singh, sin Randžita Singha, poskušal zavzeti prestol v Lahoreju, vendar so ga bratje iz Džamuja odbili. Obramba trdnjave je bila v rokah Gulab Singha.[11]

Potem ko je bil med stranema sklenjen mir, so Gulab Singh in njegovi možje lahko odšli z orožjem. Ob tej priložnosti naj bi odnesel veliko lahorejskega zaklada v Džamu.

Priznanje kot maharadža

[uredi | uredi kodo]
Maharadža Gulab Singh jaha lepo okrašenega belega žrebca čez zeleno polje. Okoli 1840–45.
Spominska svetišča za Gulaba Singha in Ranbirja Singha, Džamu, Indija, ok. 1875–ok. 1940

Medtem so Sandavalija sardarji (sorodniki Randžita Singha) v nadaljevanju spletk v Lahoreju leta 1842 umorili Radža Dhiana Singha in sikhovskega maharadžo Šer Singha.[12] Kasneje sta bila umorjena tudi Gulabov najmlajši brat, Sučet Singh, in nečak Hira Singh. Ko je vlada propadla, so vojaki Khalse zahtevali plačilo zaostalih plač. Leta 1844 je lahorski dvor ukazal invazijo na Džamu, da bi izvlekli denar od Gulaba Singha, ki je veljal za najbogatejšega radžo severno od reke Sutledž, saj je pobral večino lahorske zakladnice.[13]

Vendar se je Gulab Singh strinjal, da se bo v svojem imenu pogajal z lahorejskim sodiščem. Ta pogajanja so radži naložila odškodnino v višini 2,7 milijonov nanakških rupij.

Ker Britanci takoj po priključitvi delov Pandžaba niso imeli sredstev za zasedbo tako velikega območja, so Gulaba Singha priznali za maharadžo, ki jim je bil neposredno podrejen, ob plačilu 75 tisoč rupij nanakških rupij za vojno odškodnino. Jezni dvorjani iz Lahoreja so nato spodbudili guvernerja Kašmirja Imamudina k uporu proti Gulabu Singhu, vendar je bil ta upor zadušen, v veliki meri po zaslugi delovanja Herberta Edwardesa, pomočnika rezidenta v Lahoreju.

V drugi sikhovski vojni leta 1849 je svojim sikhovskim vojakom dovolil, da so dezertirali in se odšli borit ob boku svojih bratov v Pandžab. Pogodbi iz Čušula in Amritsarja sta določili meje kraljestva Džamu na vzhodu, jugu in zahodu, severna meja pa je bila še vedno nedoločena. Leta 1850 je bila osvojena trdnjava Čilas v deželi Dard.

Maharadža Gulab Singh je umrl 30. junija 1857, nasledil pa ga je sin Ranbir Singh.

Poštna znamka maharadže Gulaba Singha za 500 paisov, ki jo je izdala indijska vlada 21. oktobra 2009.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Bakši 1998, str. 222.
  2. 1 2 3 4 K. Jagjit Singh. »GULAB SINGH (1792-1857)«. Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Pridobljeno 6. januarja 2017.K. Jagjit Singh. "GULAB SINGH (1792-1857)". Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Retrieved 6 January 2017.
  3. ↑ Fenech, E. Louis; Mcleod, H. W. (11. junij 2014). Historical Dictionary of Sikhism. Rowman & Littlefield. str. 130. ISBN 978-1-4422-3601-1.
  4. ↑ Panikkar 1930, str. 112.
  5. ↑ K. Jagjit Singh. »GULAB SINGH (1792-1857)«. Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Pridobljeno 6. januarja 2017.
  6. ↑ Chhabra, G. S. (2005). Advance Study in the History of Modern India (Volume-2: 1803-1920). Lotus Press. ISBN 9788189093075.
  7. ↑ Chhabra, G. S. (2005). Advance Study in the History of Modern India (Volume-2: 1803-1920). Lotus Press. ISBN 9788189093075.Chhabra, G. S. (2005). Advance Study in the History of Modern India (Volume-2: 1803-1920). Lotus Press. ISBN 9788189093075.
  8. ↑ Fenech, E. Louis; Mcleod, H. W. (11. junij 2014). Historical Dictionary of Sikhism. Rowman & Littlefield. str. 130. ISBN 978-1-4422-3601-1.
  9. ↑ Fenech, E. Louis; Mcleod, H. W. (11. junij 2014). Historical Dictionary of Sikhism. Rowman & Littlefield. str. 130. ISBN 978-1-4422-3601-1.
  10. ↑ Atwal, Priya (november 2020). Royals and Rebels: The Rise and Fall of the Sikh Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-754831-8.
  11. ↑ Atwal, Priya (november 2020). Royals and Rebels: The Rise and Fall of the Sikh Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-754831-8.Atwal, Priya (November 2020). Royals and Rebels: The Rise and Fall of the Sikh Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-754831-8.
  12. ↑ J. S. Grewal (1998). The Sikhs of the Punjab. Cambridge University Press.
  13. ↑ Fenech, E. Louis; Mcleod, H. W. (11. junij 2014). Historical Dictionary of Sikhism. Rowman & Littlefield. str. 130. ISBN 978-1-4422-3601-1.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
Gulab Singh
Rojen: 18. oktober 1792 Umrl: 30. junij 1857
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Dulip Singh		 Maharadža Džamuja in Kašmirja Naslednik: 
Ranbir Singh
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gulab_Singh&oldid=6663254«