Grobišče talcev, Begunje na Gorenjskem
 | |
| Lokacija | V parku gradu Kacenštajn, Begunje |
|---|---|
| Oblikovalec | Edvard Ravnikar |
| Tip | 25 skupinskih grobov z nagrobniki, kipa talke in talca |
| Material | kamen, kip talca je iz brona |
| Začetek gradnje | 1950 |
| Zaključek gradnje | 1953 |
| Posvečeno | 473 ustreljenim ali obešenim talcem |
Radovljica - Grobnica borcev NOB | |
Napačna razglasitev | |
| Lega | Občina Radovljica |
| Arhitekt | Edvard Ravnikar, kipar Boris Kalin |
| RKD št. | 9370 (opis enote)[1] |
| Razglasitev SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA | 1999 |
Grobišče talcev v parku Gradu Kacenštajn v Begunjah na Gorenjskem je največje grobišče talcev v Sloveniji. Sestavlja ga 25 skupinskih grobov z nagrobnimi kamnitimi kockami za vsakega od 471 pokopanih.
Aprila 1941 je nacistična Nemčija zasedla Gorenjsko, da bi jo ponemčila in priključila Tretjemu rajhu. Maja so žensko kaznilnico v graščini Kacenštajn (Katzenstein) v Begunjah preuredili v zbirno mesto za množični izgon prebivalstva, avgusta pa v gestapovski zapor in mučilnico za politične zapornike Gorenjske in do pomladi 1942 tudi slovenske Koroške. Okupatorjevo nasilje je povzročilo oborožen partizanski odpor, graščinski vrt pa je postal množično grobišče talcev, ki so jih ustrelili (nekatere tudi obesili) v dolini Drage, v kaznilnici, v parku ali drugod po Sloveniji.
V zaporniških knjigah je vpisano 11.477 zapornikov (nekateri so bili zaprti večkrat), od katerih so 8500 obtožili delovanja proti okupatorju. 1931 je bilo ujetih partizanov, 2280 žensk in 405 otrok. Zapirali so cele družine, npr. devet Dacarjevih s Črnivca. Skoraj petina zapornikov je bila mlajša od dvajsetih let. V prostore, kjer je bilo nekoč po 300 obsojenk, so nagnetli tudi po 800 ljudi. Mnogi so ležali na tleh na slami, ogrevanja ni bilo, hrana je bila pičla. Bile so bolezni, zaredile so se bolhe in uši, slabe higienske razmere so še posebno prizadele ženske. Najhuje je bilo v desetih celicah, ki so jim zaporniki rekli bunkerji, danes pa je v njih muzej. Da bi izsilili priznanja, so ječarji zapornike mučili, tudi otroke, nosečnice in ranjence, nekatere do smrti. V begunjskih zaporih je bilo toliko hudega, da mnogi o tem niso zmogli govoriti. Sedem jih je umrlo še pred streljanjem, trije so umrli za posledicami mučenja ali ran, šest se jih je rešilo trpljenja s samomorom.
Zaporniki so bili vsaj 20 narodnosti. Večina je bila iz Gorenjske, več kot 1900 iz Ljubljane, 225 iz Koroške oziroma Avstrije ter okoli 160 iz Štajerske. Vseh niti niso vpisali, zato tudi ni natančne številke o pomorjenih. V druge zapore in taborišča so odpeljali okoli 5200 ljudi, od teh več kot 2500 v koncentracijska taborišča Mauthausen, Dachau, Ravensbrück, Auschwitz.
Okupator se je za partizanske napade maščeval s streljanjem in obešanjem talcev. Umorili so 849 begunjskih zapornikov, zadnja dva 17. aprila 1945. Talce so spočetka streljali v bližnji dolini Drage, po maju 1942 na mestih partizanskih akcij in 49 v Mauthausnu. Včasih so hkrati usmrtili tudi bližnje prebivalce, ne da bi preverjali njihovo zvezo s partizani.
Pobite so po navadi pripeljali nazaj v Begunje in jih pokopali v graščinskem sadovnjaku. Delo grobarjev so opravili sojetniki. V 25 skupnih grobov so pokopali 462 talcev in devet partizanov, ki so padli pod planino Lipanco na Pokljuki. Za štiri pokopane ni imen. Ob bratu Jožetu je bil med talci tudi petnajstletni Alojzij Šiška iz Stražišča, bili so šestnajstletniki in sedemnajstletniki, štirje bratje Ambrožič s Hrušice, s Pristave pri Tržiču pa oče in trije sinovi Purgar.
Mučenja in smrti je bilo konec 4. maja 1945, ko so partizani Kokrškega odreda osvobodili kaznilnico z okoli 600 jetniki. Po vojni so bila grobna polja zamejena z rečnimi belimi kamni. Svojci so na nekatere grobove postavljali križe in nagrobne plošče, drugi pa so samevali. V letih 1950–1953 so grobišče po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki je bil zaradi dela za Osvobodilno fronto v več italijanskih zaporih, uredili kot spominski park. Tu sta tudi kip talke iz kamna in kip talca iz brona kiparja Borisa Kalina.
Kompleks gradu, parka, grobišča in kaznilnice (muzeja) je leta 2023 prizadela poplava, v letu 2025 pa ga je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije obnovilo ob sodelovanju Občine Radovljica in Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ivan Križnar: Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in NOB. Jesenice, Ljubljana, 2000.
- Alojz Kos (ur.): Po poti spominov: Spominska znamenja NOB in socialistične revolucije v občini Radovljica]. Radovljiški zbornik, 1990.
- Janez Gerčar: Begunje, priča narodovega trpljenja. Begunje, 1969
- Stane Šinkovec: Begunje: Nemška okupacija 1941–1945. Kranj: Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, 1995.
- Pregled vojnih grobišč v občini Radovljica. MORS, 2000. pdf
- Zbirka žrtev druge svetovne vojne Sistory.
- Grobišče v parku gradu Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Partizanstvo.si
- Pokopani na grobišču talcev v Begunjah. Wikiverza.
- Vlasta Felc in Miran Hladnik: Infotabla na grobišču talcev v Begunjah
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 9370«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.