Grad Duivenvoorde

Grad Duivenvoorde
Voorschoten, Nizozemska
Grad Duivenvoorde
Grad Duivenvoorde
Koordinati	52°06′41″N 4°25′03″E
Vrsta	grad
Informacije o nahajališču
Odprto za javnost	da, delno
Stanje	dobro
Zgodovina nahajališča
Zgrajeno	1226

Grad Duivenvoorde (nizozemsko Kasteel Duivenvoorde) je grad v mestu Voorschoten, Južna Holandija, na Nizozemskem . Prvič je bil omenjen leta 1226, zaradi česar je eden najstarejših gradov v Južni Holandiji.

Grad je izjemen po tem, da ni bil nikoli prodan, kar lahko rečemo za zelo malo nizozemskih gradov. Prehajal je z dedovanjem po več plemiških hišah, včasih po matrilinearni liniji. Prvih pet stoletij svoje zgodovine je bil grad v lasti ene rodbine, Duivenvoordskih, ki mu je dala svoje ime - takrat Duvenvoirde. Čeprav so tako imenovani, so bili Duvenvoirdski del rodbine gospodov Wassenaarskih, starodavne plemiške družine, ki je igrala pomembno vlogo v nizozemski zgodovini. Proti koncu 17. stoletja je lastnik gradu Duivenvoorde, Janez Duvenvoirdski, ponovno prevzel ime Wassenaarski. Čeprav je v hiši ostala ista družina, je bila ta pod drugim imenom.

Zgodovina

Ime gospoščina Duivenvoorde verjetno izhaja iz dveh nekdanjih vodotokov, imenovanih „Duve“ in „Voor“. Grad stoji med starim tokom teh potokov. V zgodovinskih listinah je leta 1226 prvič omenjen grad na posesti 'Duvenvoirt'. Grad je bil takrat še preprosti stanovanjski stolp, 'donžon'. Najstarejši znani lastnik – omenjen v listini o Duivenvoordeju iz leta 1226 – je bil Filip Wassenaarski (omenjen v obdobju 1215-1248). Gre za plemiško viteško rodbino, ki je imela pomembne položaje na dvoru holandskih grofov.

V 16. stoletju je bil Arent VII. Duvenvoirdski (1528-1599), dvanajsti gospod Duivenvoordski, eden najbolj aktivnih in dznih lastnikov. Leta 1566 je sopodpisal peticijo plemičev proti španski vladavini in takoj zaradi tega izgnan v tujino. Tam se je pridružil upornikom t.i. "Watergeuzenom" ali "vodnim beračem" ter dobil vzdevek 'De Watergeus'. Njegov sin, Janez Wassenaarsko Duvenvoirdski (1577-1645), se je izkazal za pomembnega predstavnika Duivenvoordskega. Janez je bil izjemno uspešen in je zasedal številne pomembne položaje na Nizozemskem tistega časa.

Ko je Janez umrl, je Duivenvoorde prešel v last njegovega najstarejšega sina Arenta VIII. Wassenaarskega (1610-1681). Duivenvoorde je tako ostal znotraj rodbine Wassenaarskih po moški liniji; dokler leta 1721 ni umrl Arent IX. Wassenaarski (1669-1721), ki pa ni imel moškega naslednika. Preko Jakobe Marije Wassenaarske je Duivenvoorde podedovala njena desetletna hči Henrieta Ivana Kristina Neukirchenska, imenovana Nyvenheimska (1807-1849). Ta se je kasneje poročila z Nikolajem Janezom Steengrachtskim (1806-1866) iz Zelandije.

Obnove gradu

Grad je bil leta 1631 pod vodstvom takratnega lastnika Janeza Wassenaarskega (1577-1645) temeljito prenovljen in je dobil sedanji tloris. Iz tistega časa so še zidovi in ​​strehe srednje stavbe in severnega trakta. Preddvorje je bilo še vedno ograjeno z nazobčanim zidom z vrati iz peščenjaka in lesenim dvižnim mostom pred njim.

Naslednja grajska prenova je bila izvedena leta 1717. V tistem času je bila priljubljena simetrija, zato je bil južni trakt narejen skoraj identično severnemu. Izvedli so večjo prenovo in posodobitev notranjosti gradu. Uredili so tudi razstavni prostor gradu, Marotovo sobo. Sobo Ludvika XIV., ki je edinstvena na Nizozemskem, je verjetno zasnoval dvorni arhitekt Daniel Marot (1661-1752). Portrete zaporednih generacij Wassenaarskih, lastnikov gradu, so uredili v opaže v naravni velikosti.

Viljem Anne Assueer Jakob Schimmelpenninck van der Oye (1889-1957) je leta 1912 postal 26. lastnik Duivenvoordeja. Kmalu zatem se je tja preselil s svojo mlajšo sestro Ludolfine Henrieto (1891-1965). Bili so prvi lastniki, ki so na Duivenvoordeju živeli vse leto, in to na "starinski način". Vse do šestdesetih let dvajsetega stoletja namreč v gradu ni bilo ne tekoče vode ne elektrike. Ko je Viljem leta 1957 nepričakovano umrl v nesreči, je njegova sestra Ludolfine Henrieta postala 27. lastnica Duivenvoordeja - zadnja zasebna lastnica. Zaradi visokih davkov na dediščino je bila prisiljena prodati del svojega premoženja.

Trenutni status

Zadnja lastnica je vedela, da bo z njeno smrtjo hiša prodana in pohištvo razpršeno, vključno z zbirkami portretov, porcelana in oblačil ter tekstila, se je zato odločila hišo zapreti in jo prepustiti fundaciji za obnovo. Leta 1960 je zadnja lastnica Ludolfine Henrieta baronica Schimmelpenninck van der Oye prenesla Duivenvoorde na fundacijo. Še pred tem je pristopila k zadnji obnovi gradu. Pod vodstvom arhitekta Eliasa A. Cannemana (1905-1987) je bil Duivenvoorde – kjer je to mogoče in sprejemljivo – vrnjen v stanje iz let 1631 in 1717. Izhodišče je bila čista, tehnična obnova, brez dodatkov oz. okraskov. Ohranili so neogotski portal iz 19. stoletja, teraso pred hišo in nekaj elementov iz 18. stoletja, sicer pa so stavbo obnovili »tako kot je bilo«. Notranjost je bila preurejena, da se ujema z barvami iz leta 1717, poznejše štukature na stropih pa so ostale na mestu. Grad je od leta 1963 odprt za javnost.

Grajski park in vrtovi

Prva znana omemba vrta okoli gradu je iz leta 1615. Zemljevid iz tistega časa prikazuje, kako stari Duivenvoorde leži v kanalu, obdan s pravokotno zgradbo z verjetno zelenjavnim vrtom in sadovnjaki.

Arent VIII. Wassenaarski (1610-1681) je bil lastnik Duivenvoordeja od leta 1646. Vrtove je dal okrasiti v okviru obstoječih obrisov. Dvižni most pa je povezoval hišo v kanalu s preddvorjem, zasajenim z drevesi. V začetku 18. stoletja je Arent IX. Wassenaarski (1669-1721) dal urediti francoske vrtove. Ti vrtovi so imeli ravne vidne črte, simetrične gredice, labirinte in kvadratne vodne elemente. Klasične vrtne vaze iz peščenjaka z mitološkimi prizori na mostu pred gradom spominjajo na ta francoski baročni vrt. Po smrti Arenta IX. Wassenaarskega so nasledniki vrtove zanemarili. Henrik Adolfus Steengrachtski (1836-1912), ki je bil lastnik Duivenvoordeja sredi 19. stoletja, je francoski baročni vrt zamenjal z angleškim krajinskim vrtom. V letih 1841-1849 je znameniti krajinski arhitekt Jan David Zocher ml. (1791-1870) uredil nov vrt. Zocher je v novo konstrukcijo vključil vijugaste poti, ribnike, mostove, romantične gozdove in čudovite razglede.

Po več kot 150 letih je angleški krajinski park sčasoma izgubil velik del svoje naravne vitalnosti. Fundacija Duivenvoorde je zato leta 2007 krajinskemu arhitektu Michaelu van Gesselu naročila pripravo načrta za obnovo parka. Skupine dreves, drevoredov, pešpoti, trave in vodnih elementov so ponovno pridobile tekoče obrise Zocherjevega časa.

Zanimivost

Leta 1717 so v preddverju vgradili dva rimska kamna kot plošči. Večji od obeh kamnov, datiran med 196 in 198 AD, ima na sprednji strani napis o popravilu orožarne s strani rimskih vojakov; besedilo na drugi strani je starejše, nekje med letoma 103 in 111 našega štetja. Pri izdelavi novejšega besedila je bil kamen pomanjšan, kar je poškodovalo starejše besedilo.

Na manjšem kamnu je besedilo, ki na podlagi poznavanja ljudi, ki so tam imenovani, kamen lahko datira okoli leta 205 našega štetja.

Legenda pravi, da oba kamna prihajata iz Brittenburga, domnevnih rimskih ruševin, ki so se leta 1520 znova pojavile nad vodo ob obali Katwijka. Vendar pa to ne more veljati za večji kamen, saj je bila vojaška kronika, odkrita leta 1517, neizpodbitno povzeta iz besedila na njem, kar namiguje, da je bil kamen najden leta 1502 med oranjem zemlje v bližini samostana Roomburg.

Seznam lastnikov

Fasadni kamen v spomin na prenovo, ki jo je izvedel Arent IX van Wassenaer.

Janez Duvenvoordski
(1576–1645)

Naslednje osebe so bili lastniki gradu Duivenvoorde:

1. Filip Wassenarski, znan kot van Duvenvoirde (omenja se od leta 1215 – †pred 1258), je grad imel v fevdu od svojega starejšega brata Dirka Wassenarskega (1205-1243), v skladu z listino iz leta 1226. Takrat je bil Duivenvoorde praktično kvadratni grajski stolp donjon, kar dokazujejo najstarejši ostanki obzidja v hiši. Kmalu je trdnjavo obdajalo obrambno obzidje , kar dokazujejo temelji severnega obzidja in dela zahodnega obzidja Duivenvoordeja.
2. Arent I. Duivenvoordski (omenjan v letih 1248–1268), sin Filipsa/Filipa, prvi z imenom Duvenvoirdski, ki je bil povišan v viteza; omenjen kot gospod Duivenvoordski leta 1258.
3. Floris Duivenvoordski (omenjen 1282 – Veere, 1301),
   je imel dva mlajša brata, in je bil dvakrat poročen.
4. Arent II. Duivenvoordski (omenjan 1301–1331),
   Florisov sin, poročen z Jolento iz Noortwijka, pokopan v cerkvi Voorschoten; leta 1302 omenjen kot gospodar Duivenvoordeja.
5. Arent III. Duivenvoordski (omenjan 1343–1382),
   sin Arenta II., je imel pomembno vlogo na dvoru grofa Holandije, in bil leta ali pred 1343 povišan v viteza. Arent II. je med vojnami trnka in trske pripadal skupini trnkov, po zmagi trsk pa je bil prisiljen v izgnanstvo. S poroko z zelo bogato Simono Sofijo Bugge iz Delfta je lahko plačal kazni za grad in gospostvo Duivenvoorde in za Noortwijks (družino njegove matere) ter se vrnil iz izgnanstva nazaj v Holandijo. Kot gospod Duivenvoorda je omenjen leta 1343.
6. Arent IV. Duivenvoordski (omenjan med 1383–1425),
   sin Arenta III., se je prav tako vpletel v vojno trnka in trske. Kot kazen za trnke po umoru Aleid Poelgeestske, prijateljice vojvode Albrehta, je bil grad Duivenvoorde uničen, čeprav Arent IV. ni bil neposredno vpleten v ta umor. Arent IV. je prejel tudi viteški naziv in se poročil z bogato žensko, Elburgo Kralingensko. Preko nje je [grad [Starrenburg (Overschie)|grad Starrenburg]] prišel v družino Duivenvoordskih.
   Arent IV. je Duivenvoorde obnovil, ko se je vrnil mir. Več zidov v današnjem Duivenvoordu je še vedno zgrajenih z opeko enake velikosti iz tistega obdobja. Grad je dobil tudi stranska krila, da bi zadostil naraščajoči potrebi po bivalnem prostoru. Arent IV. je kot gospod Duivenvoordski omenjen leta 1383.
7. Jan I. Duivenvoordski (omenjan med 1414–1478),
   sin Arenta IV., poročen z Marijo Vianensko. Omenjen kot gospod Duivenvoordski leta 1425.
8. Arent V. Duivenvoordski (omenjan med 1435–1483),
   sin Jana, je leta 1463 prevzel grad in se leta 1465 poročil z bogato Margareto IJsselsteinsko.
9. Jan II. Duivenvoordski (omenjan med 1468–1544),
   sin Arenta V., poročen leta 1492 z Elizabeto Renessejsko. Jan II. je bil visoki upravnik Porenja (z desetletno prekinitvijo zaradi nesoglasja s cesarjem Karlom V.). Jan II. je bil tudi povišan v viteški naziv.
   Verjetno je bilo v njegovem času severno krilo preurejeno, pri čemer so bila tla stolpa opuščena, tramovi pa premaknjeni bolj narazen. To je imelo drastične posledice za vrata in okna. Kot gospod Duivenvoordski je bil omenjen leta 1483.
10. Arent VI. Duivenvoordski (omenjan med 1545-1557),
    najstarejši sin Jana II., se je poročil z Johano Lockhorstsko, vendar v zakonu ni imel otrok. Arent VI. je nasledil svojega očeta tudi kot visoki heemraad (visoki župan ), spoštoval ga je cesar Karel V.), in bil povišan v viteza. Kot gospodar Duivenvoorda je bil omenjen leta 1545.
11. Adrijan Duivenvoordski (omenjan med 1558 – april 1573),
    tretji sin Jana II. Leta 1558 je nasledil Arenta VI. kot gospodar Duivenvoorda, ker je drugi sin Jana II. (prav tako imenovani Jan) že umrl. Adriaan je bil duhovnik in je postal dekan Grote Kerk v Dordrechtu. Ko se je Dordrecht v osemdesetletni vojni postavil na stran princa Viljema Oranskega, se je Adrijan preselil v njegov grad Rapenburg v Leidnu.
12. Arent VII. Duivenvoordski (Utrecht, 1528–1599),
    Sin pokojnega brata Adrijana, Jana, in njegove žene Hadevij Renessejske. Brat Arenta VII., Johan, je bil tako kot Adrijan duhovnik in je podedoval dosmrtno v užitek grad Duivenvoorde. Arent VII. je bil eden od plemičev, ki so leta 1566 Margareti Parmski predložili peticijo. vojvoda Alva ga je poklical pred posebno sodišče in Arent je bil leta 1568 v odsotnosti obsojen na izgnanstvo. Poleg tega so mu zasegli imetje. Arent se je pridružil "beračem". V času zavzetja Brielleja leta 1572 je bil kapetan. Po zaplembi je Adrijan v oporoki zapustil Duivenvoorde nečaku, a je umrl tik preden je lahko spremenil svojo oporoko. To se je spremenilo v dolgotrajen pravni boj, ki ga je Arent dobil šele malo pred svojo smrtjo leta 1599.
    Po bitki s Španci je Arent postal polkovnik v vojski Holandskih deželnih stanov in predstavljal viteški red v Deželnih stanovih Holandije. Poročil se je s Theodoro van Scherpenzeel. Kot gospod Duivenvoordski je omenjen leta 1571.
13. Janez III. Duvenvoordski pozneje se je imenoval Johan Wassenaerski (1576–27. april 1645),
    Sin Arenta VII., se je leta 1601 poročil z Mario van Voerst (umrla 1610) in leta 1612 s Klaro van Honojosa. Johan je zasedal številne visoke položaje, med drugim je bil član Deželnih stanov Holandije, visokega sveta Porenja, kurator na Leidenski univerzi in štadhouder in registerski mojster Holandske posojilnice. Leta 1614 je kupil gospostvo Voorschoten. Leta 1627 je bil med dvajsetimi najbogatejšimi meščani Haaga in je v skladu s svojim statusom dal zgraditi hišo v Haagu na vogalu ulic Kneuterdijk in Lange Voorhout. Od takrat naprej je grad Duivenvoorde služil le še kot poletna rezidenca, pritožbe najemnikov pa razkrivajo precejšnje pomanjkljivosti. Leta 1631 je Johan dal grad Duivenvoorde posodobiti, pri čemer je uporabil istega arhitekta kot za hišo v Haagu, saj je bil slog podoben. Z omejenimi sredstvi je Duivenvoorde postal veličasten grad, ki je bil v skladu s takratno modo bolj simetričen. Kot gospod Duivenvoordski je bil omenjen leta 1600.
14. Arent VIII. Wassenaarski (1610–1681) VIII,
    sin Johana, je bil najprej povzdignjen v barona. Tot Po očetovi smrti se je Arent VIII. posvetil vojaški karieri, nato pa je zasedel politične položaje kot član holandskih stanov in visoki svetnik Porenja. Arent VIII. se je leta 1646 poročil z Ano Margareto van Scherpenzeel..
    Za časa Arenta VIII. Ocena iz leta 1680 kaže, da je bil Duivenvoorde obdan s preprostim vrtom s pravokotnimi sadovnjaki, zelenjavnim vrtom in okrasnim vrtom. Kot gospod Duivenvoordski je bil omenjen leta 1646.
15. Jakob Wassenaarski (1649–1707),
    sin Arenta VIII., leta 1668 se je poročil z bogato Jakobo van Liere. Tudi Jakob je bil povzdignjen v viteški red in je bil visoki svetnik, kasneje tudi sodni izvršitelj, upravitelj nasipov (v vodnih odborih), in Visoki svetnik Porenja. Leta 1685 je Jakob odšel kot veleposlanik na angleški dvor. Jakob in Jakoba sta imela 14 otrok.
    Jakob je dal vrtove preurediti in razširiti z ribniki, parterji, avenijami, ptičnico in vabo za race. Kot gospod Duivenvoordski je bil omenjen leta 1678.
16. Arent IX. Wassenaerski (1669-1721)
17. Jakob Viljem Wassenaerski (1721-1722)
18. Ana Sofija Wassenaarska (1706–1730),
    najstarejša hči Arenta IX., se je leta 1729 poročila s svojim bratrancem Friderikom Hendrikom Wassenaerskim . Namen te poroke je bil ohraniti grad Duivenvoorde v družini. Po rojstvu prvega otroka je Ana Sofija umrla pri porodu. Leta 1725 je bila omenjena kot gospa Duivenvoordska.
19. Hermelina Karolina Wassenaerska (1730)
20. Jakoba Marija Wassenaarska (1709–1771),
    druga hči Arenta IX., poročena leta 1732 s Frederikom Viljemom baronom Torckom, bratom Lubberta Adolfa Torcka. Frederik Viljem je zasedal funkcije v Gelderlandu. Šele ko je zasedel sedež v generalnih stanovih Nizozemske, so dalj časa živeli v Duivenvoordu (in hiši v Haagu). Omenjena kot gospa Duivenvoordska leta 1731.
21. Assueer Jan Torck (1733–1793), poročen leta 1758 z Evsebijo Jakobo iz Rode Heeckerenska,
    sin Jakobe Marije. Njena mati je podedovala grad Rosendael in ji ga dala v dar. Živel je v gradu Rosendael in v hiši v Haagu; Duivenvoorde je bil oddan v najem in je propadal. Kot gospod Duivenvoordski je bil omenjen leta 1771.
22. Frederik Sigismund Alexander Torck (1763–1817),
    najmlajši sin Assueerja Jana, ki je bil lastnik Duivenvoorda, ni nikoli živel v takrat prazni hiši. Ostal je brez otrok in po očetovi oporoki je lastništvo Duivenvoorda prešlo na njegovo sestro, Henrieto Kristino Aleksandrino, baronico Torck. Leta 1793 je bil naveden kot gospod Duivenvoordski.
23. Henrieta Žana Aleksandrina van Neukirchen imenovana Nijvenheimska (1807–1849),
    vnukinja Henriette Christine Alexandrine baronica Torck, poročena leta 1830 z bogatim junkerjem Nikolajem Johanom Steengrachtom, članom družine Steengracht.
    Za Duivenvoorde je bilo to (in naslednja generacija) rešitev pred rušenjem. Najbolj presenetljiva zunanja sprememba je zamenjava oken iz 18. stoletja z okni v casarskem slogu. Stari most neposredno pred vhodom je bil nadomeščen s teraso čez pročelje hiše z mostom na vsaki strani. Plezalne rastline na terasi in dvorišču so prerasle fasade, hiša pa je postala bolj v skladu z romantičnim slogom. Spremembe vrta in gradnja velikega ribnika so bile prav tako v romantičnem krajinskem slogu. Omenjena kot gospa Duivenvoordska leta 1817.
24. Nikolaj Johan Steengracht (1806-1866)
25. Hendrik Adolf Steengracht (1836–1912),
    sin Henriete Žane Aleksandrine, je ostal neporočen. Imel je starejšo sestro, Kornelijo Marijo Steengracht (1831–1906).
    Ena večjih sprememb v Duivenvoordu, ki jo je naredil Hendrik Adolf Steengracht, je bila belo-zlata poslikava velikega Marotovega salona leta 1887. Poleg tega je bil štukature zamenjan z barvo; tapiserije in zavese izvirajo iz tega obdobja. Orožje in oklep na hodnikih se prav tako ujemajo z romantičnim obdobjem, prav tako oprema "turške sobe" z materiali, zbranimi med bivanjem pri družini, ki je živela v Carigradu. Omenjen kot gospod Duivenvoordski leta 1849.

1. Viljem Ana Assueer Jakob Schimmelpenninck van der Oye (1889–1957),
   vnuk Kornelije Marije Steengracht. Po letu 1918 sta s sestro, baronico Ludolphine Henriette Schimmelpenninck van der Oye, vse leto živela v Duivenvoordu. Ob koncu druge svetovne vojne je Duivenvoorde utrpel precejšnjo škodo, ko je v bližini hiše eksplodirala raketa V-2. Omenjen kot gospod Duivenvoordski leta 1912.
2. Ludolphine Henriette Schimmelpenninck van der Oye (1891–1965),
   hči Viljema Anne Assueer Jakoba. Predvidevala je, da če bi hišo po njeni smrti prodali, bi se vsebina razpršila, vključno z zbirkami portretov, porcelana in oblačil/tekstila. Odločila se je, da bo hišo obnovila in jo zaupala fundaciji.
   Med obnovo so poskušali poustvariti situacijo iz leta 1717. To ni bilo vedno mogoče. Terasa iz leta 1844 je bila ohranjena, odprtje nekaterih prej slepih oken (da bi v dnevne sobe vstopila več dnevne svetlobe) pa nekoliko moti simetrijo. Notranjost je bila pobarvana v ponovno odkritih barvah iz leta 1717, kasneje pa je bil s stropov odstranjen štukatura. Leta 1957 je bila uvrščena na seznam gospa Duivenvoordskih.
3. Stichting Duivenvoorde,
   ustanovljeno leta 1960 in od takrat naprej lastnik gradu, si prizadeva ohraniti grad, njegovo vsebino in posestvo Duivenvoorde v Voorschotenu kot živi kulturni in naravni spomenik.

Do novembra 2019 je bil južni del gradu naseljen z neposrednim potomcem družine Schimmelpenninck van der Oye.

Galerija slik

• 
  Latinski napis v spomin na obnovo leta 1717
• 
  Grad Duivenvoorde
• 
  Portret Lisbete Duvoordske (?-1472) v muzeju Boijmans Van Beuningen z naslednjim napisom : "Afbeeltsel van Juffer Lijsbeth van Duvoorde, Heer Dircks dochter".
• 
  Lastnik: Janez Wassenaarski (1576-1645)

Glej tudi

• Seznam gradov na Nizozemskem

Reference

• Kransber, D. & H. Mils, Kastelengids van Nederland, middeleeuwen, Bussem 1979 (ISBN 90 228 3856 0 )
• Kalkwiek, KA, AIJM Schellart, HPH Jansen & PW Geudeke, Atlas van de Nederlandse kastelen, Alphen aan den Rijn 1980 (ISBN 90 218 2477 9 )
• Helsdingen, HW van, Gids voor de Nederlandse kastelen en buitenplaatsen, Amsterdam 1966
• Tromp, HMJ, Kijk op kastelen Amsterdam 1979 (ISBN 90 10 02446 6 )

Zunanje povezave

• Uradno spletno mesto