Govnačke

Govnačke
	rjava govnačka (Stercorarius antarcticus)
Znanstvena klasifikacija
Domena:	Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo:	Animalia (živali)
Deblo:	Chordata (strunarji)
Razred:	Aves (ptiči)
Red:	Charadriiformes (pobrežniki)
Podred:	Lari (lari)
Družina:	Stercorariidae (govnačke); Gray, 1871
Rod:	Stercorarius (govnačke); Brisson, 1760
Tipska vrsta
	Larus parasiticus; Linnaeus, 1758
Vrste
	Glejte besedilo.

Govnačke (znanstveno ime Stercorariidae) so majhna družina morskih ptic iz reda pobrežnikov.^[1] Opisanih je sedem vrst, ki jih združujemo v edini rod, Stercorarius.^[2]

Opis

Po telesni zgradbi in vedenjskih značilnostih tvorijo govnačke dve skupini: tri manjše in štiri večje vrste.^[3] V splošnem so to srednje veliki ptiči s temnorjavo ali sivo operjenostjo in noge s plavalno kožico med prsti. Manjše vrste imajo v odraslosti bele prsi in trebušno stran ter so gracilnejše. Imajo dolge, koničaste peruti, rep s podaljšanimi srednjimi peresi in rahlo ukrivljeno konico sicer ravnega kljuna. Večje vrste so zelo čokate in robustne, od daleč podobne galebom, te imajo bolj zaobljene peruti in močno ukrivljeno konico kljuna. Za vse vrste je značilna bela lisa ob bazi primarnih letalnih peres na spodnji strani peruti.^[1]

Govnačke so agresivni plenilci in kleptoparaziti. Prehranjujejo se oportunistično z ribami, malimi sesalci, drugimi ptiči in njihovimi jajci ter mladiči, žuželkami, občasno tudi z mrhovino ter jagodičevjem. Znane so predvsem po nadlegovanju drugih večjih morskih ptic, ki jih v letu prisilijo, da izpustijo ali izbljuvajo ujet plen, same pa ga nato ujamejo v zraku. To počnejo zlasti izven paritvenega obdobja, med selitvijo.^[1]^[4] Rodovno ime Stercorarius izvira iz latinske besede za iztrebek, saj so včasih mislili, da v zraku lovijo iztrebke drugih ptičev.^[5]

Praviloma so monogamne ptice, za zarod skrbita oba starša, ki pogosto ostaneta skupaj vse življenje. Gnezdo v obliki preproste kotanje na tleh agresivno branita pred vsiljivci.^[1]^[4]

Habitat in razširjenost

So pravi morski ptiči, ki se zadržujejo na odprtem morju, gnezdijo pa v odprti tundri, zlasti arktični, a tudi ob obalah Antarktike. Zaradi agresivnosti pri gnezditvi niso omejene na odročne otoke, zato se pojavljajo tudi na obalah celine, kjer pa je gnezditveni uspeh močno odvisen od izkušenosti para. Čez zimo, izven paritvenega obdobja, se odselijo na nasprotno stran zemeljske oble oz. se klatijo na dolge razdalje.^[1]^[4] Občasno kakšno tavajočo govnačko opazijo celo na južnem polu.^[6]

Na Slovenskem so govnačke redki preletni gosti. Doslej so bile opažene štiri vrste, od tega najpogosteje bodičasta in lopatasta govnačka.^[4]

Taksonomija

Tradicionalno so govnačke po telesni zgradbi in vedenju ločevali v dva rodova, Stercorarius (male govnačke) in Catharacta (velike govnačke), kasneje pa so molekularne raziskave nakazale, da združevanje v isti rod najbolje opiše njihovo sorodnost.^[7] Sodeč po novejših raziskavah so njihove najbližje sorodnice njorke.^[1]

Vrste

Rod vsebuje sedem vrst:^[8]

Rod *Govnačka* – Brisson, 1760 – št. vrst: sedem
Domače ime	Znanstveno ime in podvrste	Razširjenost	Velikost in ekologija	IUCN status in ocenitev populacije
dolgorepa govnačka	Stercorarius longicaudus Vieillot, 1819 Dve podvrsti S. l. longicaudus Vieillot, 1819. S. l. pallescens Løppenthin, 1932	Gnezdi na Arktiki in prezimuje v Južnem oceanu	velikost: Habitat: Hrana:	LC
bodičasta govnačka	Stercorarius parasiticus (Linnaeus, 1758)	Gnezdi ob arktični obali, prezimuje na južni polobli.	velikost: Habitat: Hrana:	LC
lopatasta govnačka	Stercorarius pomarinus (Temminck, 1815)	Gnezdi ob arktični obali, prezimuje v tropskih in subtropskih oceanih.	velikost: Habitat: Hrana:	LC
čilska govnačka	Stercorarius chilensis Bonaparte, 1857	Gnezdi ob obalah južnega Čila in južne Argentine, prezimuje ob pacifiških obalah Peruja in Čila ter ob atlantski obali Argentine.	velikost: Habitat: Hrana:	LC
antarktična govnačka	Stercorarius maccormicki Saunders, 1893	Gnezdi ob obali Antarktike, prezimuje v severnem Atlantiku in severnem Pacifiku.	velikost: Habitat: Hrana:	LC
rjava govnačka	Stercorarius antarcticus (Lesson, 1831) Tri podvrste S. a. antarcticus (Lesson, 1831) S. a. hamiltoni (Hagen, 1952) S. a. lonnbergi (Mathews, 1912)	Južni ocean	velikost: Habitat: Hrana:	LC
velika govnačka	Stercorarius skua (Brünnich, 1764)	Gnezdi ob obali severovzhodnega Atlantika, prezimuje v severnem Atlantiku.	velikost: Habitat: Hrana:	LC

Sklici

1 2 3 4 5 6 Winkler, David W.; Billerman, Shawn M.; Lovette, Irby L. (2015). Bird Families of the World. Lynx Editions. str. 152–153. ISBN 978-84-941892-0-3.
↑ Gill, Frank; Donsker, David, ur. (19. januar 2021). »Noddies, gulls, terns, skimmers, skuas, auks«. IOC World Bird List 11.1. Mednarodna zveza ornitologov. Pridobljeno 20. julija 2021.
↑ Cohen, B. L.; Baker, A. J.; Blechschmidt, K.; Dittmann, D. L.; Furness, H. D.; Gerwin, J. A.; Helbig, A. J.; De Korte, J.; Marshall, H. D.; Palma, R. L.; Peter, H.-U.; Ramli, R.; Siebold, I.; Willcox, M. S.; Wilson, R. H.; Zink, R. M. (1997). »Enigmatic phylogeny of skuas (Aves: Stercorariidae)«. Proceedings of the Royal Society of London. Series B: Biological Sciences. 264 (1379): 181–190. doi:10.1098/rspb.1997.0026.
1 2 3 4 Vrezec, Al (Januar 2020). »Morske ptice«. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pridobljeno 23. julija 2021.
↑ Jobling, James A (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 365. ISBN 978-1-4081-2501-4.
↑ Sabbatini, Mark (5. januar 2003). »Non-human life form seen at Pole«. The Antarctic Sun. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2007. Pridobljeno 23. julija 2021.
↑ »Forty-Second Supplement to The American Ornithologists' Union Check-List of North American Birds«. The Auk. 117 (3): 847. 2000. doi:10.1093/auk/117.3.847.
↑ Gill, Frank; Donsker, David, ur. (2019). »Noddies, gulls, terns, auks«. World Bird List Version 9.2. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 24. junija 2019.

Zunanje povezave

Predstavnosti o temi govnačke v Wikimedijini zbirki
Podatki o temi Stercorariidae v Wikivrstah
»Skua« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 25 (11. izd.). 1911.

[Winkler2015-1] 1 2 3 4 5 6 Winkler, David W.; Billerman, Shawn M.; Lovette, Irby L. (2015). Bird Families of the World. Lynx Editions. str. 152–153. ISBN 978-84-941892-0-3.

[IOU-2] Gill, Frank; Donsker, David, ur. (19. januar 2021). »Noddies, gulls, terns, skimmers, skuas, auks«. IOC World Bird List 11.1. Mednarodna zveza ornitologov. Pridobljeno 20. julija 2021.

[CohenBaker1997-3] Cohen, B. L.; Baker, A. J.; Blechschmidt, K.; Dittmann, D. L.; Furness, H. D.; Gerwin, J. A.; Helbig, A. J.; De Korte, J.; Marshall, H. D.; Palma, R. L.; Peter, H.-U.; Ramli, R.; Siebold, I.; Willcox, M. S.; Wilson, R. H.; Zink, R. M. (1997). »Enigmatic phylogeny of skuas (Aves: Stercorariidae)«. Proceedings of the Royal Society of London. Series B: Biological Sciences. 264 (1379): 181–190. doi:10.1098/rspb.1997.0026.

[Vrezec2020-4] 1 2 3 4 Vrezec, Al (Januar 2020). »Morske ptice«. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pridobljeno 23. julija 2021.

[job-5] Jobling, James A (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 365. ISBN 978-1-4081-2501-4.

[6] Sabbatini, Mark (5. januar 2003). »Non-human life form seen at Pole«. The Antarctic Sun. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2007. Pridobljeno 23. julija 2021.

[7] »Forty-Second Supplement to The American Ornithologists' Union Check-List of North American Birds«. The Auk. 117 (3): 847. 2000. doi:10.1093/auk/117.3.847.

[ioc-8] Gill, Frank; Donsker, David, ur. (2019). »Noddies, gulls, terns, auks«. World Bird List Version 9.2. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 24. junija 2019.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

Spletne zbirke normativne kontrole
Mednarodno	GND
Nacionalno	Republika Češka
Drugo	Yale LUX