Pojdi na vsebino

Gore Akakus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gore Akakus
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeSkalna umetnost Tadrart Acacus
DelTadrart
Legaokrožje Ghat, Libija
Koordinati24°50′N 10°20′E / 24.833°N 10.333°E / 24.833; 10.333
Kriterij
Kulturni: (iii)
Referenca287
Vpis1985 (9. zasedanje)
Ogroženost2016–...
Gore Akakus se nahaja v Libija
Gore Akakus
Lega: Gore Akakus

Gore Acacus ali Tadrart Akakus (arabsko تدرارت أكاكوس, latinizirano: Tadrārt Akākūs) tvori gorovje v puščavi okrožja Ghat v zahodni Libiji, delu Sahare. Gore se vzhodno od mesta Ghat in se raztezajo severno od meje z Alžirijo, približno 100 kilometrov. Območje ima posebno bogato paleto prazgodovinskih skalnih umetnin.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Tadrart je ženska oblika 'gore' v berberskih jezikih (moška: adrar).

Arheologija

[uredi | uredi kodo]

Gore Acacus so v holocenu nenehno zasedali lovci-nabiralci kljub nihajočemu podnebju v afriškem vlažnem obdobju. Ta mesta so bila pomembna pri razumevanju predelave hrane in mobilnosti ljudi, prilagojenih podnebnim spremembam. Udomačevanje živali kot del afriškega neolitika je bilo v tej regiji uvedeno okoli 7000 pred našim štetjem, pašništvo in iskanje hrane sta bili primarni strategiji preživetja ljudi v tej regiji, ne kmetijstvo.

Najdišča v tej regiji so bila razdeljena na tri glavna poselitvena obdobja: zgodnji Akakus, pozni Akakus in pastoralni neolitik. Zgodnji Akakus je bilo vlažno obdobje od ok. 9810 – 8880 pred sedanjostjo, za katerega so značilne majhne skupine mobilnih ljudi, ki so živeli v dolinah in ob nižinskih jezerih. Pozni Akakus (okoli 8870 – 7400 pr. n. št.) je bilo suho obdobje, za katerega so značilni bolj stano naseljeni ljudje v večjih skupinah, ki so živele v dolinah. Ti ljudje so močno intenzivirali predelavo hrane in shranjevanje divjih žit ter v veliki meri uporabljali brusne kamne in lončenino. Za pastoralni neolitik je bila značilna ponovna povečana mobilnost v bolj vlažnem okolju in udomačitev živali. Ti ljudje so pokazali zmanjšano uporabo brusilnih kamnov.[1]

Skalna umetnost

[uredi | uredi kodo]

Območje je znano po svoji skalni umetnosti in je bilo zaradi pomembnosti teh slik in rezbarij leta 1985 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Slike so iz obdobja od 12.000 pr. n. št. do 100 n. št. in odražajo kulturne in naravne spremembe na tem območju.[2]

Obstajajo slike in rezbarije živali, kot so žirafe, sloni, noji in kamele, pa tudi ljudje in konji. Ljudje so upodobljeni v različnih vsakodnevnih življenjskih situacijah, na primer med ustvarjanjem glasbe in plesom.[3][4]

Mlečni lipidi

[uredi | uredi kodo]

Tadrart Acacus je tudi mesto najzgodnejšega pojavljanja predelanih mlečnih lipidov na keramiki, ki je bila radiokarbonsko datirana na 7500 pred našim štetjem.[5]

Vandalizem in uničevanje od leta 1969

[uredi | uredi kodo]

Med vladavino Moamerja Gadafija od leta 1969 do 2011 je bil Oddelek za starine zelo zapostavljen. Seizmična kladiva se uporabljajo za pošiljanje udarnih valov pod zemljo, da locirajo naftna nahajališča, in imajo opazne učinke na bližnje kamnine, vključno s tistimi, v katerih je umetnost Tadrart Acacus.[6]

Plenjenje starodavnih artefaktov je doseglo kritično stopnjo.[7] V odgovor je Unesco pozval k večji kampanji ozaveščanja, da bi povečali ozaveščenost o libijski arheološki in kulturni dediščini ter opozorili Libijce, da njihovo dediščino »ropajo tatovi in ​​uničujejo razvijalci«.[8]

Leta 2012 po Gadafijevem umoru so si z libijsko in italijansko vlado prizadevali usposobiti osebje s projektom UNESCO, vrednim 2,26 milijona dolarjev. Projekt je vključeval ohranjanje, zaščito in izobraževanje. Poleg Tadrart Acacus ima Libija še štiri druga območja Unescove svetovne dediščine: Kirena, Leptis Magna, Sabratha in Ghadames.[9] UNESCO je svetoval, naj se »v Ghatu ali Uweynatu ustanovi center za usposabljanje osebja, odgovornega za zaščito in upravljanje premoženja, in gosti muzej, za katerega se pričakuje, da bo imel pomembno [vlogo] v smislu ozaveščanja«.[10]

Unescova poročila o stanju ohranjenosti (SOC) iz let 2011, 2012 in 2013 kažejo, da je bilo najmanj deset spomenikov na skalah predmet namernega in precejšnjega uničenja vsaj od aprila 2009.[11] Nejasnost okoli meja posesti območja svetovne dediščine in s tem upravljanje nepremičnine skupaj s pomanjkanjem lokalnega razumevanja kulturnih vrednot sta prispevala k nenehnemu vandalizmu. Konflikti na tem območju od leta 2011 so povzročili povečan vandalizem.

Maja 2013 je UNESCO opravil tehnično misijo za oceno stanja ohranjenosti mesta Tadrart Acacus in za »izgradnjo strateškega načrta za uveljavitev zaščite in upravljanja tega edinstvenega kulturnega in naravnega konteksta«.[12]

14. aprila 2014 so poročali o dveh vrstah vandalov, tistih, ki so nepremišljeno vklesali svoja imena poleg starodavnih kamnitih umetnin, in tistih, ki namerno uporabljajo kemične izdelke, da bi odstranili skalne risbe. 20. aprila 2014 je francoskega posebnega dopisnika Jacques-Marieja Bourgeta lokalni novinar iz Gata v Libiji, Aziz Al-Hachi, obvestil, da se Tadrart Acacus, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine skalne umetnosti, uničuje s kladivi in ​​krtačami.[13][14]

V umetnosti

[uredi | uredi kodo]

Pogrebni obred v Acacusu je slika Shefa Salema, ki se je zgledovala po jamski umetnosti iz gorovja Acacus iz leta 4000 pr. n. št., na kateri je prikazan čoln s skupino ljudi, od katerih je bil eden obrnjen z glavo.[15]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Tadrart Acacus ima veliko različnih pokrajin, od raznobarvnih sipin do lokov, sotesk, osamljenih skal in globokih vadijev (suha rečna struga). Glavne znamenitosti so oboki Afzejare in Tin Khlega. Čeprav je to območje eno najbolj sušnih v Sahari, je tu vegetacija, kot je zdravilni Calotropis procera, v gorah pa so številni izviri in vodnjaki.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Garcea, Elena A. A. (1. junij 2004). »An Alternative Way Towards Food Production: The Perspective from the Libyan Sahara«. Journal of World Prehistory (v angleščini). 18 (2): 107–154. doi:10.1007/s10963-004-2878-6. ISSN 1573-7802. S2CID 162218030.
  2. UNESCO World Heritage Centre. »UNESCO Fact Sheet«. Whc.unesco.org. Pridobljeno 9. decembra 2013.
  3. Jebel Acacus Map and Guide (zemljevid) (1st izd.). 1:100,000, inset 1:400,000. Tourist and cave art information. Kartografija EWP. EWP. 2006. ISBN 0-906227-93-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2015. Pridobljeno 20. aprila 2008.
  4. »Acacus Rock Art Photo Gallery«. Ewpnet.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2013. Pridobljeno 9. decembra 2013.
  5. Gifford-Gonzalez, Diane (2013). »Animal Genetics and African Archaeology: Why It Matters«. African Archaeological Review. 30: 1–20. doi:10.1007/s10437-013-9130-7.
  6. Bohannon, John (10. februar 2005). »In the Valley of Life, Oil is Death to the Art of a Lost Civilization«. The Guardian.
  7. Little, Tom (23. december 2013), Libyan archaeologists look to the future with new training, Libyan Herald, pridobljeno 5. maja 2014
  8. UNESCO training to combat the looting of Libyan antiquities, Libyan Herald, 25. september 2013, pridobljeno 5. maja 2014
  9. UNESCO supports Libyan Heritage with $2m Project, Libya Business News, 7. december 2012, pridobljeno 5. maja 2014
  10. State of Conservation (SOC): Rock-Art Sites of Tadrart Acacus, 2013, pridobljeno 4. maja 2014
  11. State of Conservation (SOC): Rock-Art Sites of Tadrart Acacus, 2011, pridobljeno 4. maja 2014
  12. UNESCO organizes training course for conservation and restores of Libyan Artefacts, United Nations, 2013, pridobljeno 5. maja 2014
  13. Libye : Les salafistes wahhabites libyens détruisent un site de 12.000 ans d'âge, Algeria, 29. april 2014, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2016, pridobljeno 11. marca 2025
  14. Bourget, Jacques-Marie (20. april 2014), Libye, 12 000 ans effacés au white spirit, Mondafrique, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2014, pridobljeno 4. maja 2014
  15. »'I am Libya': 24-year-old artist Shefa Salem re-imagines Libyan history«. Middle East Monitor. 23. november 2021. Pridobljeno 16. februarja 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]