Giovanni da Pian del Carpine

Giovanni da Pian del Carpine
Srednjeazijske trgovske poti; Giovannijeva pot je označena s temno modro prečrtano črto; s temno modro črto je označena pot Marca Pola
Rojstvo	1182({{padleft:1182|4|0}}) Magione, Italija
Smrt	1. avgust 1252 (star 69/70 let) Bar, Črna gora
Poklic	raziskovalec sveta, duhovnik, diplomat, zgodovinar, pisatelj, misijonar
Poznan po	raziskovalec, zgodovinar, pisec, diplomat, misijonar
Pomembnejša dela	Historia Mongalorum (Zgodovina Mongolov)
Domači kraj	Bar, Črna gora (od leta 1248)
Verska opredelitev	katolik
Verska skupnost	frančiškanski red malih bratov

Giovanni da Pian del Carpine ali del Carpini (latinsko Iohannes de Plano Carpini) je bil srednjeveški italijanski diplomat, katoliški nadškof, raziskovalec in eden prvih Evropejcev, ki je vstopil na dvor velikega kana Mongolskega cesarstva, * 1182, † 1. avgust 1252.

Bil je avtor najzgodnejšega pomembnega zahodnega poročila o severni in srednji Aziji, vzhodni Evropi in drugih regijah pod mongolsko oblastjo. Od leta 1247 do 1252 je služil kot primas Srbije s sedežem v Antivariju.

Življenje pred potovanjem

Zdi se, da je bil Giovanni doma iz Umbrije v osrednji Italiji. Njegov priimek izhaja iz izraza Pian del Carpine (dobesedno "Gabrova ravnina"), območja med Perugio in Cortono, ki je bilo kasneje znano kot Magione. Bil je eden od spremljevalcev in učencev svojega skoraj sodobnika in rojaka, svetega Frančiška Asiškega.

Giovanni, ki je bil v frančiškanskem redu zelo cenjen, je imel pomembno vlogo pri širjenju njegovih naukov v severni Evropi in je bil zaporedoma upravnik (custos) na Saškem in provincial (minister) v Nemčiji. Morda je imel tudi podobne položaje v Magrebu in Kölnu ter bil provincial v Španiji.

Ozadje njegovih potovanj

Giovanni je bil provincial Nemčije v času velikih mongolskih vpadov v vzhodno Evropo in bitke pri Legnici (zdaj Legnickie Pole) 9. aprila 1241. Poraz evropskih sil pri Legnici je skoraj privedel do tega, da bi mongolski kan Ögedej prevzel oblast nad večino vzhodne Evrope.

V Evropi je bil strah pred "Tatari" (Mongoli) še vedno prisoten štiri leta pozneje, ko se je papež Inocenc IV. odločil k Mongolom poslati prvo uradno katoliško misijo. Misijonarji so bili poslani deloma v znak protesta proti mongolski invaziji na krščansko Evropo in deloma zato, da bi pridobili informacije o kanovih namenih in vojaški moči.

Frančiškani, kot je bil Giovanni, so služili kot odposlanci in zapisovali svoja opažanja in dogodke, ki so se zgodili med potovanjem. Giovannija so skupaj s poljskim bratom Benediktom poslali v Mongolsko cesarstvo. Ena od težav, s katerimi so se odposlanci srečevali med potovanjem po Svilni poti, so bile jezikovne ovire, zato jim je pri njihovi misiji pomagalo Giovannijevo tekoče znanje latinščine in francoščine ter Benediktovo tekoče znanje poljščine in ruščine.

Potovanja

Papež Inocenc IV. je za vodjo misije izbral Giovannija, ki je bil očitno odgovoren za skoraj vse v misiji. Kot papeški legat je velikemu kanu prinesel papeževo pismo Cum non solum. Giovanni se je na veliko noč, 16. aprila 1245, pri triinšestdesetih letih odpravil na pot iz Lyona, kjer je takrat prebival papež. Spremljal ga je stanovski brat Štefan Češki, ki je v Kanivu blizu Kijeva zbolel in ostal tam. Po nasvetu prijatelja, češkega kralja Venčeslava I., se je Giovanniju v Vroclavu pridružil frančiškan Benedikt Poljak, ki je bil imenovan za tolmača.

Pot je mimo Kijeva vodila čez Dneper do Dona in Volge. Giovanni je prvi zahodnjak, ki je tem rekam dal sodobna imena. Poročal je o prisotnosti Saracenov v jugozahodni Rusiji, ki so novačili moške v vojaško službo in popisali tiste, ki so ostali. Na Volgi je stal tabor Batu kana, slavnega osvajalca vzhodne Evrope in vrhovnega mongolskega poveljnika na zahodnih mejah cesarstva. Bil je eden najvišjih knezov iz Džingiskanove hiše. Odposlanci so morali s svojimi darili prehoditi pot med dvema ognjema, da bi se znebili morebitnih škodljivih misli in strupov, preden so jih v začetku aprila 1246 predstavili Batu kanu.

Gerardo Dottori (freska): Giovanni da Pian del Carpine na sprejemu pri velikemu kanu Mongolskega cesarstva

Batu jim je ukazal, naj se odpravijo v Mongolijo na dvor vrhovnega kana. Na pot so se odpravili na veliko noč, 8. aprila 1246. Ta del poti je bil zahtevnejši od prvega. Legat je zapisal, da so bili tako bolni, da so komaj sedeli na konju. Njihova edina hrana je bilo proso, sol in voda iz staljenega snega. Njihova telesa so bila tesno povita, da so lahko prenesli prekomerno utrujenost naporne poti. Po prečkanju reke Ural je pot vodila severno od Kaspijskega in Aralskega jezera do velike reke neznanega imena in muslimanskih mest na njenih bregovih. Na praznik svete Marije Magdalene (22. julij) so dosegli cesarski tabor Sira Ordo (Rumeni paviljon) blizu Karakoruma in reke Orhon. Giovanni in njegovi spremljevalci so v 106 dneh prepotovali približno 4800 kilometrov.

Po smrti kana Ögedeja je bila cesarska oblast v medvladju, dokler ni bil za kana imenovan Ögedejev najstarejši sin Gujuk. Njegova formalna izvolitev na velikem kurultaju oziroma zboru plemen je potekala v času, ko so bili menihi v Sira Ordu. Zborovanja se je udeležilo od 3000 do 4000 odposlancev in delegatov iz vseh delov Azije in vzhodne Evrope, ki so se najprej poklonili spominu na pokojnega kana. Med uradnim ustoličevanjem novega kana, 24. avgusta 1246, so bili papeževi odposlanci v bližnjem taboru, imenovanem Zlati Ordo, nato pa so bili predstavljeni novemu kanu.

Veliki kan Gujuk je zavrnil povabilo, naj se pokristjani, in namesto tega zahteval, da k njemu pridejo papež in evropski vladarji ter mu prisežejo zvestobo. Zahteva je bila zapisana tudi v Gujukovem pismu papežu Inocencu IV. Kan je odpravo odpustil šele novembra 1246. Papežu je poslal pismo, napisano v mongolščini in prevedeno v perzijščino in latinščino. Pismo je bilo kratko in oblastno in je potrdilo kanov sloves božje nadloge. Zimska pot domov je bila dolga in mrzla. V Kijev so prispeli 10. junija 1247. Tam in kasneje na poti domov so jih slovanski kristjani sprejemali s praznično gostoljubnostjo kot vstale od mrtvih. Ko so pri Kölnu prečkali Ren, so se odpravili v Lyon, kjer so papežu izročili kanovo pismo in mu poročali.

Nedolgo zatem je bil Giovanni imenovan za nadškofa primasa Srbije v Antivariju (Bar, Črna gora) in poslan kot legat k francoskemu kralju Ludviku IX. Po težavnem potovanju je živel še pet let. Po zapisih frančiškanov in drugih virih je umrl 1. avgusta 1252.

Knjiga

Historia Mongalorum (Zgodovina Mongolov) je poročilo, ki ga je sestavil Giovanni o svojem potovanju v Mongolsko cesarstvo. Napisano je bilo v 1240. letih in je najstarejše evropsko poročilo o Mongolih. Giovanni je bil prvi Evropejec, ki je poskušal kronološko opisati mongolsko zgodovino. Znani sta dve različici Zgodovine Mongolov: Giovannijeva in druga, običajno imenovana Historia Tartarorum (Zgodovina Tatarov), ki jo je napisal Benedikt Poljak.

Giovanni je v svojo knjigo vključil predgovor in več poglavij, ki obravnavajo specifične teme, vključno z verskimi praksami, kulturo in metodami bojevanja. Evropejci so v 13. stoletju, ko je Giovanni napisal svojo knjigo, imeli na splošno slabo mnenje o Mongolih. Pozitivni in negativni opisi Mongolov, s katerimi so se srečali Giovanni in njegovi možje, so tudi v Giovannijevi Zgodovini.

Viri

• Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Yule, Henry; Beazley, Charles Raymond (1911). »Carpini, Joannes de Plano«. V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 5 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 397–399.
• Ostrowski, Donald (1993). »Why did the Metropolitan Move from Kiev to Vladimir in the Thirteenth Century«. Christianity and the Eastern Slavs. Volume I: Slavic Cultures in the Middle Ages. Berkeley: University of California Press. str. 83–101. ISBN 9780520360198. Pridobljeno 16. maja 2023. DOI: 10.1525/9780520313606-009
• Rachewiltz, Igor de (1971). Papal envoys to the great khans. Stanford University Press.