Germanijev(II) oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Germanijev(II) oksid
Imena
IUPAC ime
germanijev(II) oksid
Druga imena
germanijev monoksid
Identifikatorji
ECHA InfoCard 100.039.914
Lastnosti
GeO
Molska masa 88,64 g·mol-1
Videz rumena trdnina[1]
Gostota 1,825 g·cm−3[2]
Tališče 700 °C (razpada) [2]
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

Germanijev(II) oksid je anorganska spojina s kemijsko formulo GeO.

Pridobivanje[uredi | uredi kodo]

Pripravi se lahko z reakcijo germanijevega(IV) oksida s fosforasto kislino (H3PO3) ali z oksidacijo kovinskega germanija:

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Njegove lastnosti niso podrobno opisane.[3] Je rumena trdnina, ki med kuhanjem v vodi porjavi. Na zraku začne pri približno 550 °C počasi oksidirati. Običajno vsebuje nekaj odstotkov germanijevega(IV) oksida. Germanijev(II) oksid, pridobljen s redukcijo germanijevega(IV) oksida s kovinskim germanijem je kristalast in diamagneten.[1] Je amfoteren. S kislinami tvori germanijeve(II) soli, z alkalijami pa trihidroksigermanate (ali germanite), ki vsebujejo ion Ge(OH)
3
.[4]

Germanijev oksid razpada na germanij in germanijev(IV) oksid.[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 G. Brauer (1975). Handbuch der Präparativen Anorganischen Chemie. 3. razširjena izdaja. I. del. Enke, Stuttgart, str. 735. ISBN 3-432-02328-6.
  2. 2,0 2,1 J. d'Ans, E. Lax, R. Blachnik (1998). Taschenbuch für Chemiker und Physiker. Springer DE, str. 474. ISBN 364258842-5.
  3. N.N. Greenwood,A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  4. Holleman, A. F.; et al. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
  5. Shriver in Atkins (2010). Inorganic Chemistry. 5. izdaja. W. H. Freeman and Company, New York, str. 365.