Germanijev(II) oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Germanijev(II) oksid
IUPAC-ime germanijev(II) oksid
Druga imena germanijev monoksid
Identifikatorji
Številka CAS 20619-16-3
PubChem 6327639
Lastnosti
Molekulska formula GeO
Molekulska masa 88,64 g·mol-1
Videz rumena trdnina[1]
Gostota 1,825 g·cm−3[2]
Tališče

700 °C (razpada) [2]

Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Germanijev(II) oksid je anorganska spojina s kemijsko formulo GeO.

Pridobivanje[uredi | uredi kodo]

Pripravi se lahko z reakcijo germanijevega(IV) oksida s fosforasto kislino (H3PO3) ali z oksidacijo kovinskega germanija:

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Njegove lastnosti niso podrobno opisane.[3] Je rumena trdnina, ki med kuhanjem v vodi porjavi. Na zraku začne pri približno 550 °C počasi oksidirati. Običajno vsebuje nekaj odstotkov germanijevega(IV) oksida. Germanijev(II) oksid, pridobljen s redukcijo germanijevega(IV) oksida s kovinskim germanijem je kristalast in diamagneten.[1] Je amfoteren. S kislinami tvori germanijeve(II) soli, z alkalijami pa trihidroksigermanate (ali germanite), ki vsebujejo ion Ge(OH)
3
.[4]

Germanijev oksid razpada na germanij in germanijev(IV) oksid.[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 G. Brauer (1975). Handbuch der Präparativen Anorganischen Chemie. 3. razširjena izdaja. I. del. Enke, Stuttgart, str. 735. ISBN 3-432-02328-6.
  2. ^ 2,0 2,1 J. d'Ans, E. Lax, R. Blachnik (1998). Taschenbuch für Chemiker und Physiker. Springer DE, str. 474. ISBN 364258842-5.
  3. ^ N.N. Greenwood,A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  4. ^ E. Wiberg, A.F. Holleman (2001). Inorganic Chemistry. Elsevier. ISBN 0-12-352651-5.
  5. ^ Shriver in Atkins (2010). Inorganic Chemistry. 5. izdaja. W. H. Freeman and Company, New York, str. 365.