Pojdi na vsebino

German Đorić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Njegova svetost German patriarh srbski
pokojni beograjsko-karlovški nadškof
Srbski patriarh German Đorić
Domače imeHranislav Đorić
CerkevSrbska pravoslavna Cerkev
NadškofijaBeograjsko-karlovška
Izvoljen13. september 1958
Začetek službovanja14. september 1958
Upokojen30. november 1990
Konec službovanja30. november 1990 (ga upokojil Sinod SPC)
PredhodnikVikentij
NaslednikPavel
Redovi
Duhovniško posvečenje1927
Škofovsko posvečenje15. julij 1951 Samostan Studenica
Osebni podatki
RojstvoHranislav Đorić
(1899-08-19)19. avgust 1899
Jošanička banja Kraljevina Srbija
danes: Srbija)
Smrt27. avgust 1991(1991-08-27)
Beograd, Jugoslavija
danes: Srbija
PokopanBeograd
Cerkev sv. Marka
NarodnostSrb
Verapravoslavec
Alma materUniverza v Beogradu
Teološka fakulteta v Beogradu
Podpis
Insignije
Grb osebe German Đorić

German Đorić ali patriarh German (srbsko Герман, angleško Herman; rojen kot Hranislav Đorić srbsko Хранислав Ђорић/Hranislav Đorić); * 19. avgust 1899 Jošanička Banja Kraljevina Srbija, danes: Srbija; † 27. avgust 1991 Beograd, Jugoslavija, danes: Srbija) je bil pravoslavni menih, škof in patriarh ter poglavar Srbske pravoslavne Cerkve od 1958 do 1990.[1] Znan je po krepitvi verskega življenja pod komunizmom v Jugoslaviji kljub dvema razkoloma, ki sta izbruhnila za časa njegovega patrijarševanja.[2]

Njegovo polno ime in naziv se je glasil:

Његова светост архиепископ пећки, митрополит београдско-карловачки и патријарх српски господин Герман/Njegova svetost arhiepiskop pećki, mitropolit beogradsko-karlovački i patrijarh srpski gospodin German ("Njegova svetost nadškof peški, metropolit beograjsko-karlovški in patriarh srbski, gospod German").

Po sklepu sinoda Srbske pravoslavne Cerkve je on edini patriarh, ki je bil doslej upokojen za časa svojega življenja.[3]

V času njegove vladavine so spremenili postopek izvolitve patriarha, da bi zmanjšali možnost vpletanja oblasti in so uvedli tako imenovano „apostolsko načelo“[4], po katerem škofje na zborovanju izvolijo tri kandidate, nato pa z žrebom (izvlačenjem ene od treh zaprtih ovojnic z imeni) odločijo, kateri od njih bo novi patriarh. Velja za enega najbolj znanih srbskih patriarhov, ki je deloval v za Cerkev in vero nasploh težkem zgodovinskem obdobju.[5]Zaradi domnevne bližine komunističnemu režimu so ga kritiki imenovali „Rdeči patriarh“ ("Црвени патријарх/Crveni patrijarh").[4][6]

43. poglavar Srbske pravoslavne Cerkve in 5. patriarh Združene SPC; 1958 – 1990.[7][8]

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Mladost in cerkvene službe

[uredi | uredi kodo]

Patriarh German se je kot Hranislav Đorić rodil 19. avgusta 1899 — na praznik Gospodovega spremenjenja[9] — v Jošanički Banji[10][11] očetu Mihailu, učitelju, ki je bil pozneje posvečen v diakona in duhovnika, in materi Cveti. Osnovno šolo je obiskoval v Veliki Drenovi in Kruševcu, devetrazredno semenišče pa v Beogradu in Sremskih Karlovcih 1921.[12]

Po končanem semenišču se je 10. avgusta 1924 poročil z Desanko, s katero je imel dva sinova (Mihaila in Vlastimirja) in hčer (Jovanko poročeno Novaković). Žena Desanka je umrla leta 1936 med njenim četrtim porodom in tako je ovdovel.[13]

Nekaj časa je študiral pravo v Parizu, nato pa je 1942 diplomiral na Pravoslavni teološki fakulteti v Beogradu. Žiški škof Jefrem ga je posvetil v diakona in imenoval za uradnika cerkvenega sodišča v Čačku. Poučeval je verouk na čačanski gimnaziji. Zaradi zdravstvenih razlogov je zapustil cerkveno-upravno službo in bil po duhovniškem posvečenju leta 1927 imenovan za župnika v Miokovcih; od tod je bil 1931 premeščen v Vrnjačko Banjo. Po izvolitvi patriarha Gavrila leta 1938 je bil imenovan za referenta Svetega škofovskega sinoda.[14]Hkrati je urejal „Glasnik“, uradni časopis Srbske pravoslavne cerkve.[15]

Čeprav obstajajo nasprotujoči si podatki o politični vlogi in stališčih njegovega starejšega sina Mihaila med Drugo svetovno vojno, je dejstvo, da se je Mihail konec leta 1944 z družino Ljotić odpravil proti Sloveniji. Maja 1945 so ga ujeli „osvoboditelji“ in poslali v Zagreb, kjer so ga sredi julija ustrelili v maščevalnih Zunajsodnih povojnih pobojih[16]. Njegov mlajši sin Vlastimir, ki je bil prav tako ujet, se je kot mladoletnik izognil usmrtitvi. V povojnih letih ni bil v dobrih odnosih z očetom, vse dokler ni bil German izvoljen za patriarha.[17]Vlastimir je kasneje postal protodiakon in umrl 6. maja 2001.[18]

Po vojni je bil Đorić izvoljen za namestnika moraviškega škofa. Kot ovdovelega duhovnika ga je 7. julija 1951 šumadijski škof Valerijan v Samostanu Studenica zamenišil in mu dal ime German. Njegovo škofovsko posvečenje je 15. julija 1951 opravil patriarh Vikentij ob sodelovanju šumadijskega škofa Valerijana, sremskega Nikanorja in banjaluškega Vasilija.[12]

Novoizvoljeni škof German je postal tudi glavni tajnik Svetega škofovskega sinoda, kar je opravljal do izvolitve za žiškega škofa leta 1956. Hkrati je urejal "Glasnik", uradni časopis Srbske pravoslavne Cerkve.[14]

Na zasedanju Svetega škofovskega sinoda leta 1952 je bil izvoljen za budimskega škofa s sedežem v Budimpešti|. Od oblasti pa ni dobil dovoljenja za vstop in tako v resnici te službe kot škof ni opravljal. Pozneje so dosegli dogovor in je kot patriarh to svojo škofijo večkrat obiskal vse do leta 1976, dokler je bil njen upravitelj[19]. Po smrti žiškega škofa Nikolaja leta 1956 pa je bil škof German izvoljen za žiškega škofa.

Patriarh

[uredi | uredi kodo]
Patriarh German leta 1962.

Ko je 5. julija 1958 nenadoma umrl patriarh Vikentij, so v cerkvenem vodstvu izbruhnili notranji spori in ni bilo soglasja o njegovem nasledniku. Za »varuha prestola« je bil imenovan braničevski škof Krizostom Vojinović; Germanova izvolitev naj bi bila posledica sporazuma. Kroži pa zgodba, da je takratni najvišji srbski komunistični uslužbenec Aleksandar Ranković vstopil na zasedanje Svetega sinoda, pripeljal Germana noter in rekel: »To je vaš novi patriarh!« Tako ali drugače — German je bil 13. septembra 1958 izvoljen za poglavarja SPC ter je na patriarhalnem prestolu nasledil patriarha Vikentija.[11]Ustoličen je bil v Pečki patriarhiji 29. maja 1960.[20]

V času, ko je bil na čelu Srbske pravoslavne Cerkve, mu je kljub težkim okoliščinam uspelo veliko tega rešiti in ohraniti.[21]V njegovem času je bil popolnoma obnovljen Samostan Žiča, ki so ga Nemci med vojno skoraj popolnoma uničili. Uspel je doseči obnovo oziroma vrnitev v domnevno obliko, ki so jo imeli ob nastanku v 12. stoletju, samostanov in cerkva Studenice, Lazarice in mnogih drugih. Vse pomembnejše srbske pravoslavne cerkve v takratni Jugoslaviji so bile postavljene pod zaščito republiških in pokrajinskih zavodov za varstvo kulturnih spomenikov. V Beogradu so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja majhni cerkvi svetega Save na Vračarju dodali narteks. V celoti je poslikana cerkev svetega nadangela Gabrijela v bližini stadiona Partizana. Z njegovim blagoslovom je Milić od Mačve poslikal z mojstrskimi freskami Cerkev sv. cesarja Konstantina in cesarice Helene na Voždovcu. V njegovem času se je Srbska pravoslavna cerkev v Ameriki ločila, ker ni hotela sodelovanja in vplivanja komunizma. Po družbenih spremembah se je zadeva uredila. Težila ga je tudi osamosvojitev Makedonske pravoslavne Cerkve; sporna vprašanja obenem s priznanjem vred so rešili šele leta 2022.[11]

Eden njegovih največjih dosežkov je, da mu je uspelo nadaljevati gradnjo Cerkve svetega Sava v Beogradu — po desetletjih zastoja in boja je bila gradnja odobrena leta 1984. Zabeleženo je, da je patriarh German 88-krat vložil prošnjo in se pogovarjal z različnimi oblastmi, dokler mu po 26 letih moledovanja ni uspelo nadaljevati gradnje.[22] Gradnja hrama se je nadaljevala 12. maja 1985; ob tej priložnosti pa je potekalo slovesno bogoslužje in je bila položena ustanovna listina[23]

Močno si je prizadeval za odprtje semenišča in izdajanje cerkvenih revij za versko razsvetljenje krščanskega ljudstva.[22] Obnovil je delo pravoslavnega semenišča v samostanu Krka.

Ateizem, razkolništvo, nove škofije...

[uredi | uredi kodo]
Patriarh German, šumadijski škof Sava Vuković, Tito in Jovanka Broz.

Podoba SPC ob njegovem nastopu nikakor ni bila rožnata. Raziskave kažejo, da je bilo leta 1958 le 10 % prebivalstva krščenega po pravoslavnem običaju, le 20 % prebivalstva je praznovalo slavo, večinoma brez cerkvenega obreda. Podobno je bilo več otrok krščenih doma kot v cerkvi. Ljudstvo je drselo v brezbožnosti in prvič v svoji zgodovini odstopilo od krščanstva; bilo je res preganjanja in trpljenja, a nikoli toliko odpadništva med pravoslavnimi kristjani.[24]

Lahko rečemo, da je pomenila komunistična vladavina v Jugoslaviji za SPC tudi obdobje razkolov in sporov. Ob njegovem nastopu so ga nekateri duhovniki, ki so delovali v škofijah v tujini, označili za prokomunista. To je leta 1963 povzročilo razkol Škofije Nova Gračanica v Severni Ameriki in imenovanje dveh škofov, enega razkolniškega — vladika Dionizija — in drugega zvestega patriarhu; prve so imenovali "razkolnike", druge pa "federalce". Vključeno je bilo tudi tajno delovanje jugoslovanske UDBE, ki je na ta način uspešno zasejala neslogo med "domovinskimi" in "tujimi" Srbi, ki so imeli večino tako v ZDA kot po drugih celinah, kamor se je razkol hitro širil; posebno pa je zavrla vpliv emigracije in kralja na dogajanje v domovini. Čeprav je German zagovarjal spravljivejše stališče, je država prek "Cirilmetodijskega društva pravoslavnih duhovnikov", ki so bili pod državnim vplivom in uživali nekatere ugodnosti, uspela zadevo zaostriti. Zapletena zmeda se je vlekla vse do leta 1992; v začetnem obdobju vladavine Germanovega naslednika, patriarha Pavla, se je razkolniška škofija ponovno pridružila Srbski pravoslavni cerkvi, in je takrat posmrtno izbrisano Dionizijevo kaznovanje. Za dosego sprave je novi patriarh osebno potoval v Ameriko in dosegel mir in slogo s svojo pregovorno ponižnostjo, kar je sicer prej izgledalo kot nemogoča naloga.[25][26]

Razkol Makedonske pravoslavne Cerkve pa je bil veliko globlje in bolj zapleteno vprašanje, ki se je izgladilo veliko pozneje; šlo je namreč za vernike drugega naroda in lastnega jezika.[27]Novoizvoljene makedonske hierarhije najprej ni priznala Srbska cerkev, nato pa še druge krajevne pravoslavne cerkve. Patriarh German je povzročil nezaslišano pohujšanje, ker leta 1967 ni prišel na praznovanje dneva republike, čeprav na povabilo Josipa Broza. Patriarh je svojo neprisotnost opravičil s prihodom samozvanega skopskega metropolita.[28]

German si je prizadeval za oživitev cerkvenega življenja, ki ga je komunistična vladavina močno ovirala in zatirala tudi pri drugih verskih skupnostih, zlasti pa pri katoličanih ne le s procesi zoper najvišje cerkvene predstavnike v Jugoslaviji, ampak tudi drugod po Sovjetski zvezi.[29] Kljub težkim razmeram pa mu je uspelo ustanoviti več novih škofij: Zahodnoevropsko leta 1969, Avstralsko 1973, Vranjsko 1975 in Kanadsko škofijo leta 1983.[30]

Sveti škofovski sinod SPC je na majskem zasedanju leta 1973 odtegnil podporo Titovemu imenovanju za Nobelovo nagrado za mir. Patriarh tega vprašanja ni niti postavil na dnevni red in ni dovolil o njem razpravljanja. Uradno pa je patriarh na zasedanju dal pojasnilo, da se Cerkev ne sme vmešavati v necerkvene mednarodne dejavnosti; pri tej odločitvi so se sklicevali na sklep iz leta 1939, ko je za to nagrado kandidiral knez-namestnik Pavel. V ozadju zavrnitve pa so bili tudi povojni zunajsodni množični poboji, ki jih je Tito imel na vesti — med žrtvami je bil tudi Germanov sin.[31][32].

Urednik

[uredi | uredi kodo]

Ateistični komunizem veri in Cerkvi ni bil naklonjen, zato se je patriarh v marsičem moral prilagajati zahtevam oblasti in paziti na vsako besedo, zlasti tiskano. To mu je tudi uspevalo z uporabo veliko modrosti in tudi zvitosti, saj se je zavedal, da bi ga zaradi morebitnega sicer pravičnega, vendar napačno razumljenega "junačenja" kaj lahko doletela žalostna usoda njegovih predhodnikov. Vsi nepristranski poročevalci mu priznavajo, da je bil ne le preudaren v ravnanju, ampak v nastopu prav do vsakogar izredno prijazen, kar je v taki službi najvišje priporočilo tako prijateljem kot sovražnikom. Bil je izrazito naklonjen tudi Slovencem, kar se je opažalo pri obiskih slovenskih ekumenskih romarskih skupin po Srbiji in obenem tudi na Patrijaršiji.

Na splošno pa je sprejemal bolj ali manj ugodne smernice, ki mu jih je začrtavala oblast. Tako naj bi imel cerkveni časopis „Pravoslavje“ (Православље) kot podnaslov "Časopis srbske Cerkve" (Новине Српске Цркве); ker pa je dobil namig, da je omenjanje Cerkve v tej zvezi nezaželeno, so to opustili in v prvi številki je bilo poleg naslova „Pravoslavje“ zapisano: "Verski časopis Beograjsko-karlovške nadškofije" (Верске новине архиепископије београдско-карловачке). Pozneje so to preimenovali v "Časopis Srbskega patriarhata" (Новине српске патријаршије), kot je to ostalo do danes.

Znotraj Cerkve so jugoslovanske oblasti po vseh republikah ustanavljale „Cirilmetodijska združenja duhovnikov“; ustanovljeno je bilo tudi v Črni gori in Srbiji kot društvo „domoljubnih“ duhovnikov, ki pa ga ni gledal z naklonjenostjo; podpirali so namreč državno politiko samoupravljanja in neuvrščenosti ter naj bi bili nekakšen klin ali most glede na hierarhijo; imeli pa so več možnosti za dušnopastirsko delovanje, obenem pa so bili tudi zdravstveno in pokojninsko zavarovani; to so bile v primeri z drugimi duhovniki velike ugodnosti in gibanje je obsegalo okrog 70 % duhovščine. Znana je njihova krilatica:

Udruženje sveštenika[33] Duhovniško društvo

„Krst nosim zvezdom se ponosim,
Tita volim, a Bogu se molim“
 

"Križ nosim, na zvezdo sem ponosen,
Tita imam rad, a molim k Bogu"

Po Titovi smrti se je širila želja po spremembah državne ureditve in mednarodnih odnosov, kar je ponekod spremljala množična blaznost prebujenega nacionalizma, tudi velesrbskega. „Memorandum SANU“ iz leta 1986 je med drugim trdil, da je Jugoslavija „grobnica srbskega naroda“, ki da je povsod in od vseh najbolj ogrožen, in da bi mu najbolj ustrezala "Velika Srbija", ki bi zajemala vsa področja, kjer živijo.[34] Posredno je to vplivalo na upor Srbov na Hrvaškem, pa tudi na poznejše krvavo dogajanje ob Razpadu Jugoslavije. V zvezi s tem je hotelo dati svoj prispevek tudi uredništvo Pravoslavja ter pisati o domnevnem „genocidu nad Srbi med Drugo svetovno vojno“, vendar je patriarh German presodil, da naj se verski list ne meša v dnevno politiko ter je objavo prepovedal[35].

Bolezen, smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]
Patriarh German na osrednji slovesnosti ob osemstoletnici Samostana Studenice 18. maja 1986.

Gazimestanske grožnje

[uredi | uredi kodo]

Dan po vrnitvi s slovesnosti ob 600-letnici kosovske bitke na Gazimestanu, kjer je Milošević pred veliko množico in skoraj celim jugoslovanskim in cerkvenim vodstvom imel govor, v katerem je „napovedoval po potrebi tudi vojaške posege“,[36] je 29. junija 1989, je padel in si zlomil kolk. Znano je, da nad spodbujanjem velesrbskega nacionalizma ni bil navdušen kakor tudi ne predstavniki drugih jugoslovanskih narodov. Trdil je, da je bila duhovna razsežnost popolnoma zanemarjena in da je bila obletnica neprimerno izkoriščena za samohvalo trenutnega političnega vodstva. [37]

Bolezen

[uredi | uredi kodo]

Ko si je torej zlomil kolk, se je začela bolezen, ki je trajala do konca njegovega življenja. Njegove dolžnosti je prevzel zagrebško-ljubljanski metropolit Jovan, ki je bil 30. junija istega leta imenovan za varuha prestola srbskega patriarha. Patriarh German je bil 30. novembra 1990 zaradi dolgotrajne hude bolezni, ki jo je potrdila strokovna ugotovitev zdravniškega konzilija Vojaško-medicinske akademije, upokojen s sklepom Sinoda srbske pravoslavne cerkve, nakar so se hierarhi odločili na izvolitev novega patriarha.[38] Naslednjega dne, 1. decembra, ko je bil patriarh German še živ, je bil izvoljen novi patriarh – raško-prizrenski škof Pavel.

Smrt in pogreb

[uredi | uredi kodo]

Umrl je 27. avgusta 1991 v Beogradu. Pokopan je bil 30. avgusta v Cerkvi sv. Marka v Beogradu na levi strani ladje, nasproti grobnice cesarja Dušana Silnega. German je bil eden najdlje delujočih poglavarjev SPC in najdlje vladajoči med srbskimi patriarhi po njeni združitvi 1920. leta. Le njegov daljni predhodnik, cerkveni poglavar Pajsij I. (1614-1647), je upravljal srbsko Cerkev leto več, to je 33 let.

Vrhovni poglavar Srbske pravoslavne cerkve je bil 32 let in je umrl naravne smrti ter ni doživel žalostne usode treh njegovih predhodnikov, da se jih še zmeraj držijo teorije zarote z bolj ali manj utemeljenimi sumi, da so bili umorjeni.

Spomin

[uredi | uredi kodo]

O življenju patriarha Germana je bilo napisanega veliko; pisal je predvsem Milan D. Janković v svoji knjigi „Srbski patriarh German v svojem življenju in boju za spominski hram“ in Veljko Đurić Mišina v svoji knjigi „German Đorić: Patriarh v pobožanstvenem času, 1-2“.

V Veliki Drenovi so mu postavili tri metre visok spomenik leta 2022.[39]

[uredi | uredi kodo]

„Zmiju gladi, a ispod nje se vadi!“[40]
„Kačo božaj, a izvleci se izpod nje!“

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Serbian Orthodox Church, history Arhivirano 2009-04-18 na Wayback Machine. at spc.rs
  2. ↑ Вуковић, Сава (1996). Српски јерарси од деветог до двадесетог века (Serbian Hierarchs from the 9th to the 20th Century), p.133. Евро, Унирекс, Каленић.
  3. ↑ »Да се подсетимо…«.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  4. 1 2 »Време: Свети дух на тајном задатку«. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2014. Pridobljeno 17. aprila 2013.
  5. ↑ Чалија, Јелена. »Патријарх Герман и македонско црквено питање«. Politika Online. Pridobljeno 4. julija 2022.
  6. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  7. ↑ Upoštevati moramo zgodovinsko dejstvo, da prejšnji pravoslavni vrhovni verski voditelji po eni strani niso zajemali vseh Srbov, po drugi strani pa na splošno niso nosili naziva "patriarh", ki se je začel bolj uveljavljati po samostojnosti Kraljevine Srbije, na splošno pa po letu 1920 po združitvi skoraj vseh Srbov pod enim belograjsko-karlovškim vrhovnim predstojnikom.
  8. ↑ Мишић, Милан, ur. (2005). Енциклопедија Британика. В-Ђ. Београд: Народна књига : Политика. str. 106. ISBN 86-331-2112-3.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija založnika (povezava)
  9. ↑ Po Gregorijanskem koledarju je Praznik Jezusove spremenitve 6. avgusta, po Julijanskem koledarju pa je ustrezni praznik Gospodovega sprenjenja 19. avgusta; obravnava isto vsebino: čudovito Jezusovo spremenjenje na gori Tabor
  10. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  11. 1 2 3 Православље: Патријарси Викентије, Герман и Павле Arhivirano 2009-05-08 na Wayback Machine. Arhivirano 8. maj 2009 na spletnih straneh Wayback Machine.
  12. 1 2 Вуковић, Сава (1996). Српски јерарси: од деветог до двадесетог века. Еуро; Унирекс; Каленић.
  13. ↑ Ђурић Мишина, Вељко (11. септембар 2011). „Патријарх Герман против Тита”. Вести. Архивирано из оригинала 25. септембар 2023. г..
  14. 1 2 Вуковић, Сава (1996). Српски јерарси: од деветог до двадесетог века. Евро; Унирекс; Каленић.
  15. ↑ Uredništvo (6. september 2022). »German Đorić« (v srbščini). Beograd: Srpska enciklopedija. Pridobljeno 11. julija 2026.
  16. ↑ Zunajsodni povojni poboji v Jugoslaviji so bili poboji, ki jih je brez sodbe izvrševala nova komunistična oblast nad svojimi resničnimi ali namišljenimi nasprotniki, ki pa so bili razoroženi ali pa tudi civili. Njihovo število cenijo od 100.000 do milijon žrtev, ki so raztresene po vseh koncih Jugoslavije in za te zločine še nihče ni odgovarjal. Kot vrhovni vojaški poveljnik in predsednik države, kakor tudi prvi tajnik Komunistične partije Jugoslavije nosi vso odgovornost Tito skupaj s svojimi najožjimi sodelavci.
  17. ↑ Ђурић Мишина, Вељко (11. септембар 2011). „Патријарх Герман против Тита”. Вести. Архивирано из оригинала 25. септембар 2023. г..
  18. ↑ »Five-Year Anniversary of the Passing of Protodeacon Vlastimir H. Djoric«. spc.rs (v angleščini). 6. maj 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2023. Pridobljeno 24. januarja 2025.
  19. ↑ Katarina (27. avgust 2023). »Sećanje na patrijarha Germana« (v srbščini). rasejanje.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2026. Pridobljeno 11. julija 2026.
  20. ↑ -{NY Times query 1960-05-30}-
  21. ↑ Вуковић, Сава (1996). Српски јерарси: од деветог до двадесетог века. Еуро; Унирекс; Каленић.
  22. 1 2 »Поводом годишњице блаженог упокојења патријарха Германа«. Сајт СПЦ. 27. avgust 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2022. Pridobljeno 2. februarja 2022.
  23. ↑ »1958. Патријарх Герман (Хранислав Ђорић) устоличен је за 43. поглавара Српске православне цркве«. Arhivirano iz spletišča dne 31. januarja 2024. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  24. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  25. ↑ Dragana Matović (15. januar 2021). »POTRES MEĐU SRBIMA U AMERICI: Kako je SPC iskorišćena za razbijanje političke emigracije u SAD« (v srbščini). novosti.rs. Pridobljeno 14. julija 2026.
  26. ↑ Радомир Милошевић/Radomir Milošević (2021). »ДИОНИСИЈЕ (Миливојевић)« (v srbščini). Srpska enciklopedija. Текст је објављен у 2. књизи III тома Српске енциклопедије. Pridobljeno 14. julija 2026.
  27. ↑ Uredništvo (27. februar 2012). »German Đorić of Serbia« (v angleščini). orthdoxwiki. Pridobljeno 11. julija 2026.
  28. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  29. ↑ Uredništvo (23. maj 2025). »Nevjerojatan dokument o progonu vjernika i svećenika u prvim godinama Titove Jugoslavije« (v hrvaščini). narod.hr. Pridobljeno 14. julija 2026.
  30. ↑ Uredništvo (27. februar 2012). »German Đorić of Serbia« (v angleščini). orthdoxwiki. Pridobljeno 11. julija 2026.
  31. ↑ Momčilo Petrović (1. marec 2021). »SRPSKI PATRIJARSI (7): German Đorić - graditelj Hrama Svetog Save« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. Pridobljeno 11. novembra 2025.
  32. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  33. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.
  34. ↑ SANU (1986). »Memorandum Srpske akademije nauka i umetnosti« (v srbščini). Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti. Pridobljeno 27. maja 2026.
  35. ↑ Православље, бр.1322, 15. април, 55 година Православља - новина Српске Патријаршије. Београд: СПЦ. 2022. str. 32–34.
  36. ↑ Ivan A (28. junij 2019). »Gazimestan 1989 – početak srpske mitomanije i najava rata« (v hrvaščini). kamenjar.com. Pridobljeno 15. julija 2026.
  37. ↑ Uredništvo (27. avgust 2024). »Poglavar crkve u "teškim vremenima" i oličenje retke veštine i mudrosti: Pre 33 godine preminuo patrijarh srpski German« (v srbščini). euronews.rs. Pridobljeno 15. julija 2026.
  38. ↑ »Изабран нови Патријарх«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2014. Pridobljeno 4. maja 2014.
  39. ↑ Бабовић, С. (10. marec 2022). »ПАТРИЈАРХ ГЕРМАН ВИСОК ТРИ МЕТРА: Погледајте како изгледа споменик код Трстеника«. Вечерње новости. Pridobljeno 12. marca 2022.
  40. ↑ Nebojša Lazić (24. marec 2024). »Nebojša Lazić: Čuvar Crkve u vremena teška – Patrijarh srpski German« (v srbščini). kompasinfo.rs. Pridobljeno 26. februarja 2026.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(angleško)
Verski nazivi
Predhodnik: 
Hrizostom Vojinović		 Budimski škof
1952–1956		 Naslednik: 
Arsenij Bradvarević
Predhodnik: 
Nikolaj Velimirović		 Žički škof
1956–1958		 Naslednik: 
Vasilij Kostić
Predhodnik: 
Vikentij		 Patriarh
1958–1990		 Naslednik: 
Pavel
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=German_Đorić&oldid=6729051«