Geografija Francije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Satelitska slika celinske Francije

Celinska Francija leži v zahodni Evropi ob Atlantskem oceanu (Biskajski zaliv). Na severozahodu jo obliva Rokavski preliv, ki jo ločuje od Velike Britanije, na severovzhodu meji na Belgijo, Luksemburg in Nemčijo, vzhodno od nje leži Švica, jugovzhodno Italija, na jugu jo omejuje Ligursko morje z Lionskim zalivom, na kopnu pa meji na Španijo in Andoro ter Monako. K celinski Franciji se prišteva tudi otok Korzika, ki leži v Sredozemskem morju. Njena groba oblika šestkotnika ji je posodila priljubljen vzdevek l'hexagone.

Francija pa ima tudi ozemlje v Južni Ameriki, v Karibih in Indijskem oceanu, kot tudi številne teritorije z različnimi statusi.

Površina[uredi | uredi kodo]

  • Skupna površina: 673,801 km2
    • (Celotna površina Francoske Republike, vključno vsi prekomorski departmaji in teritoriji, ne pa francoski teritorij Terre Adélie in Antarktika)
  • Metropolitanska Francija: 551,695 km2
    • (Metropolitan - samo evropska Francija, podatki Francoskega geografskega instituta)
  • Metropolitanska Francija: 543,965 km2
    • (Metropolitan - samo evropska Francija, podatki French Land Register, ki izvzema jezera, ribnike, ledenike večje kot 1 km2
      in estuarije)

Meja[uredi | uredi kodo]

Kopenske meje:
skupaj: 2,889 km;
meja z državami: Andora 56.6 km, Belgija 620 km, Italija 488 km, Luksemburg 73 km, Monako 4.4 km, Nemčija 451 km, Španija 623 km, Švica 573 km;

obala: 3,427 km;

morske zahteve:
bližnji pas: 44 km;
celinski pas: globina 200 m ali do globine izkoriščanja;
izključni ekonomski pas: 370 km, se ne nanašaša na Sredozemlje;
teritorialno morje: 22 km;

Notranja razdelitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Administrativna razdelitev Francije

Celinska Francija je razdeljena na 22 regij; med te se šteje tudi Korzika, čeprav ima slednja dejansko status ozemeljske skupnosti; ki so nadalje razdeljene na 101departma. Ti so razdeljeni na 341 okrožij, ki so ponovno razdeljeni na 4051 kantonov, ti pa so na koncu razdeljeni na 36.697 občin[1].

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Francija leži skoraj popolnoma v zmernem podnebnem pasu, le jugovzhod je že podvržen vplivu Sredozemlja. Medtem ko tam vladajo mile deževne zime in sušna vroča poletja, je podnebje v večjem delu Francije odvisno od lege in reliefa. Gledano skupaj je francosko podnebje skoraj povsod relativno milo. Povprečna letna temperatura se giblje med 10 °C (sever, Lorena, Jura, v Alpah tudi manj) in 16 °C (sredozemska obala, na Korziki tudi več). Padavine v Pariški kotlini in delu sredozemske obale ne dosežejo 600 mm, najbolj suh kraj je Colmar v Alzaciji. Drugače se vrednosti v večjem delu gibljejo med 700 in 1000 mm. Na zahodni strani gora so te vrednosti bistveno višje (nad 1500 mm v Alpah, Sevenih, Jurskemu pogorju, Vogezih). Te padavine se lahko zelo različno porazdelijo. Pod 60 deževnih dni v delti Rone je v občutnem nasprotju z nad 200 deževnimi dnevi v departmaju Orne (Normandija). Obdobje največ sončnih dni si lasti podnebni pas sredozemskega prostora, sledi pa mu atlantska obala. Najmanj sončnih ur dobiva širok pas od Bretanje do severovzhodnih Vogezov, vključno s Parizom.

Relief[uredi | uredi kodo]

Topografska karta Francije.

Celinsko Francijo sestavljajo naslednje naravne pokrajine:

Najnižja točka: delta Rone (-2 m); Najvišja točka: Mont Blanc (4.808 m);

Raba tal[uredi | uredi kodo]

  • Njive: 33.40%
  • Trajni nasadi: 1,83%
  • Drugo: 64,77% (2007)

Namakana zemljišča: 26.420 km² (2007)

Skupaj obnovljivi vodni viri: 211 km³ (2011)

Sladkovodne umik (domači / industrial / kmetijska): 31,62 km3 / leto (19% / 71% / 10%) (512,1 m³ / leto na prebivalca) (2009)

Naravni viri[uredi | uredi kodo]

Premog, železova ruda, boksit, cink, uran, antimon, arzen, kalijev klorid, glinenec, fluorit, sadra, les, ribe, zlato.

Naravne nesreče[uredi | uredi kodo]

Poplave, plazovi, zimska neurja, suša, gozdni požari na jugu blizu Sredozemlja.

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Odprte travnate pokrajine v pleistocenski ledeni dobi, je postopoma zamenjal gozd, ko so se umaknili ledeniki okoli 10.000 let pred našim štetjem. Umik pragozdov se je začel v času neolitika, vendar so bili še vedno precej obsežni, dokler se glavni umik ni začel v srednjem veku.

Do 15. stoletja je bila Francija že v veliki meri ogoljena, brez svojih gozdov in bila prisiljena uvažati les iz Skandinavije in svojih severnoameriških kolonij. Preostala pomembna gozdnata območja so v regiji Gaskonja in na severu na območju Alzacije, Ardeni. Ardenski gozd je bil v obeh svetovnih vojnah prizorišče obsežnih požarov.

V prazgodovini so v Franciji živele velike plenilske živali, kot so volkovi in ​​rjavi medved, kot tudi rastlinojede živali, kot je los. Večje živali so izginile povsod, razen v Pirenejih, kjer medvedi živijo kot zaščitena vrsta. Manjše živali so kune, divji prašiči, lisice, podlasice, netopirji, glodavci, zajci in različne ptice.

Zgornji osrednji del predstavlja Pariško kotlino, ki je sestavljena iz več plasti sedimentnih kamnin. Tla so plodna, kar je dobro za kmetovanje. Za normandijsko obalo so značilni visoki, apnenčasti klifi, medtem ko je bretanjska obala zelo razčlenjena, kjer so globoke doline utonile v morju. Biskajsko obalo na jugozahodu zaznamujejo ravne, peščene plaže.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Departments of France" (v francoščini). Myfrenchproperty.com. Pridobljeno dne 21 July 2011. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • (v francoščini) GéoPortail - Geography portal of France, high altitude imagery, maps ...
  • A detailed map of France showing all régions and numbered départements, including their préfectures.