Pojdi na vsebino

Geografija (Ptolemaj)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Geografija
Zemljevid sveta po Ptolemajevi prvi projekciji iz grške rokopisne izdaje Geografije (Burney MS 111, f.105v-106r)
AvtorPtolemaj
Naslov izvirnikaΓεωγραφικὴ Ὑφήγησις
(Geografikí Yfígisis)
Jezikstara grščina
Žanrgeografija
Datum izida
okoli 150 n. št.
Vrsta medijarokopis
PredhodnikAlmagest 
NaslednikPreglednica pomembnih mest 

Geografija (starogrško: Γεωγραφικὴ Ὑφήγησις, Geōgraphikḕ Hyphḗgēsis, dobesedno 'Geografski vodnik'), znana tudi pod latinskima imenoma Geographia in Cosmographia, je geografski slovar, atlas in razprava o kartografiji, ki združuje geografsko znanje o Rimskem cesarstvu 2. stoletja. Delo, ki ga je napisal Klavdij Ptolemaj v grščini v Aleksandriji okoli leta 150 n. št., je bila revizija zdaj izgubljenega atlasa Marina Tirskega z uporabo dodatnih rimskih in perzijskih geografskih slovarjev ter novih načel.[1]

Prevod Geografije v arabščino, ki ga je v 9. stoletju opravil Al Hvarizmi, je imel velik vpliv na geografsko znanje in kartografske tradicije islamskega sveta. Poleg del islamskih učenjakov in Al Farganijevega komentarja z revidiranimi in natančnejšimi podatki, je Ptolemajevo delo kasneje močno vplivalo tudi na srednjeveško in renesančno Evropo.

Rokopisi

[uredi | uredi kodo]
Fragment papirusa Ptolomajeve Preglednice pomembnih mest iz 3. stoletja

Antične različice Ptolemajevega dela so bile verjetno pravi atlasi s priloženimi zemljevidi, čeprav nekateri znanstveniki menijo, da so omembe zemljevidov v besedilu poznejši dodatki.

Noben grški rokopis Geografije izpred 13.stoletja ni ohranjen.[2] Najdeni so bili fragmentirani papirusi kasnejših, nekoliko prilagojenih del, kot je Preglednica pomembnih mest. Najstarejši fragment je Rylands Library GP 522, iz začetka 3. stoletja.[3][4] Pismo, ki ga je napisal bizantinski menih Maksim Planud, pravi, da je poleti 1295 iskal izvod Geografije za samostan Hora.[5] Eno od najzgodnejših ohranjenih besedil je morda eno od tistih, ki jih je nato sam sestavil.[6][7] V Evropi so zemljevide včasih prerisovali z uporabo koordinat, zapisanih v besedilu.[8] Nekaj takega je bil prisiljen uporabiti tudi Planud.[5] Kasnejši pisarji in založniki so nato te nove zemljevide kopirali, kot je to storil patriarh Atanazij I. za cesarja Andronika II. Paleologa.[5] Tri najstarejša ohranjena besedila z zemljevidi so tista iz Konstantinopla (Istanbula), ki temeljijo na Planudovem delu.[a]

Prvi latinski prevod teh besedil je leta 1406 ali 1407 naredil Jacobus Angelus v Firencah v Italiji pod naslovom Geographia Claudii Ptolemaei.[15] Domneva se, da njegova izdaja ni vsebovala zemljevidov,[16] čeprav je Manuel Hrizolor leta 1397 v Firencah izročil Palli Strozziju grško kopijo Planudovih zemljevidov.[17]

Seznam rokopisov
Lokacija in številka zbirke Oznaka[18]DatumZemljevidiSlika
Vatikanska knjižnica, Vat. Gr. 191[19] (f.128v-169v) X 12.-13. stoletje Brez zemljevidov
Kopenhagenska univerzitetna knjižnica, Fragmentum Fabricianum Graecum 23[19] F 13. stoletje Fragmenti, izvirno zemljevid sveta in 26. regionalnih zemljevidov
Vatikanska knjižnica, Urbinas Graecus 82[19][20][21] U 13. stoletje Svet in 26 regionalnih zemljevidov
Istanbulska sultanova knjižnica, Seragliensis 57[19] K 13. stoletje Svet in 26 regionalnih zemljevidov (slabo ohtanjeni)
Vatikanska knjižnica, Vat. Gr. 177[19] V 13. stoletje Brez zemljevidov
Medičejska knjižnica, Plut. 28.49[19] O[22] 14. stoletje Izvirno svet, Evropa, dva Azija, Afrika, 63 regionalnih, skupaj 65
Francoska narodna knjižnica, Gr. Supp. 119[19] C 14. stoletje Brez zemljevidov
Vatikanska knjižnica, Vat. Gr. 178[19] W 14. stoletje Brez zemljevidov
Britanska knjižnica, Burney Gr. 111[19] T 14th-15th century Zemljevidi prišli iz Firenc, Pluto 28.49
Bodleianova knjižnica, 3376 (46)-Qu. Catal. i (Greek), Cod. Seld. 41[19] N 15. stoletje Brez zemljevidov
Vatikanska knjižnica, Pal. Gr. 388[19] 15. stoletje Brez zemljevidov
Medičejska knjižnica, Pluto 28.9 in soroden rokopis[19] 15. stoletje Brez zemljevidov
Biblioteca Marciana, Gr. 516[19] R 15. stoletje Prvotno svet in 26 regionalnih zemljevidov; zemljevid sveta, dva zemljevida in polovica dveh zemljevidov zdaj manjkajo
Vatikanska knjižnica, Pal. Gr. 314[19] Z 15. stoletje Brez zemljevidov, avtor Mihael Apostol s Krete
Britanska knjižnica, Harley MS 3686 15. stoletje
Huntingtonska knjižnica, Wilton Codex[23] 15. stoletje Svet, deset zemljevidov Evrope, štirje Afrike, dvanajst Azije, lepo pobarvano in pozlačeno

Vsebina

[uredi | uredi kodo]

Geografija je sestavljena iz treh delov, razdeljenih v 8 knjig. Prva knjiga je razprava o kartografiji in horografiji in opisuje Ptolemajeve metode zbiranja in urejanja podatkov. Od druge knjige do začetka sedme knjige geografski katalog z zemljepisnimi širinami in dolžinami dolžinami vseh krajev, ki so jih stari Rimljani poznali (ekumena). Preostanek sedme knjige vsebuje podrobnosti o treh projekcijah, ki se uporabljajo za izdelavo zemljevida sveta. Projekcije se razlikujejo po kompleksnosti in natančnosti. Osma knjiga je atlas regionalnih zemljevidov. Zemljevidi vključujejo povzetek nekaterih vrednosti, navedenih v prejšnjih knjigah. Osma knjiga je bila osnova za Preglednico pomembnih mest.

Kartografska razprava

[uredi | uredi kodo]

Zemljevidi, zasnovani na znanstvenih načelih, so se v Evropi izdelovali že od časa Eratostena v 3. stoletju pred našim štetjem. Ptolemaj je izboljšal obravnavo kartografskih projekcij.[24] V prvem delu Geografije je opisal postopke za izdelavo svojih zemljevidov.

Geografski leksikon

[uredi | uredi kodo]

Geografski leksikon Ptolemajeve Geografije je vseboval koordinate vseh krajev in njihove geografske značilnosti. Zemljepisna širina je bila izražena v ločnih stopinjah od ekvatorja proti severu in jugu. Sistem je enak današnjemu, samo da je Ptolemaj namesto ločnih minut uporabljal ulomke stopinje.[25] Njegov začetni poldnevnik z zemljepisno dolžino 0, je potekal skozi Srečne otoke, najzahodnejšo zabeleženo kopno,[26] ki približno ustreza položaju otočka El Hierro na Kanarskih otokih.[27] Zemljevid od Srečnih otokov v Atlantiku do Kitajske je bil razdeljen na 180 stopinj zemljepisne dolžine.

Ptolemaj se je zavedal, da Evropa pozna le približno četrtino sveta.

Atlas

[uredi | uredi kodo]

Ptolemajevo delo je vsebovalo en sam velik in manj podroben zemljevid sveta ter ločene in bolj podrobne regionalne zemljevide. Prvi grški rokopisi, sestavljeni po ponovnem odkritju besedila s strani Maksima Planuda, so vsebovali kar 64 regionalnih zemljevidov. Kasnejša standardna različica Geografije je vsebovala 26 zemljevidov: 10 evropskih, 4 afriške in 12 azijskih. V 1420. letih so te kanonične zemljevide začeli dopolnjevali z novimi regionalnimi zemljevidi, ki so prikazovali npr. Skandinavijo.

Knjige

[uredi | uredi kodo]

Kritično izdajo Geografije so objavili Stückelberger, Mittenhuber in Klöti leta 2006.

Knjiga 1

[uredi | uredi kodo]

Knjiga 1 vsebuje Ptolemajevo teoretično razpravo, opisuje avtorjevo prejšnje delo in bralca pouči, kako narisati zemljevid sveta z uporabo njegovih projekcijskih sistemov. Razdelki imajo naslednje izvirne Ptolemajeve naslove:[28]

  1. Razlika med svetovno in regionalno kartografijo
  2. Predpogoji za svetovno kartografijo
  3. Kako je mogoče število stadijev na zemeljskem obodu dobiti iz števila stadijev v poljubnem pravokotnem intervalu in obratno, tudi če interval ni na enem samem poldnevniku
  4. Astronomski pojavi morajo imeti prednost pred zapisi s potovanj
  5. Slediti in upoštevati se mora najnovejše raziskave zaradi spreminjanje sveta skozi čas
  6. Marinov vodnik po svetovni kartografiji
  7. Revizija Marinove zemljepisne širine znanega sveta na podlagi astronomskih pojavov
  8. Revizija zemljepisne širine na podlagi kopenskih potovanj
  9. Revizija zemljepisne širine na podlagi morskih potovanj
  10. Etiopcev se ne sme postavljati južno od vzporednika, ki leži nasproti tistega, ki gre skozi Meroë
  11. O izračunih, ki jih je Marin nepravilno opravil za vzdolžno dimenzijo ekumene
  12. Revizija vzdolžne dimenzije znanega sveta na podlagi potovanj po kopnem
  13. Revizija vzdolžne dimenzije na podlagi potovanj po morju
  14. O prehodu z Zlatega polotoka (Malajski polotok) v Kattigaro (morda arheološko najdišče Óc Eo v Vietnamu)
  15. O nedoslednostih v podrobnostih Marinove razlage
  16. O tem, da so nekatere zadeve ušle Marinovi pozornosti glede meja provinc
  17. O nedoslednostih med Marinovimi poročili in poročili našega časa
  18. O nevšečnosti Marinovih kompilacij za risanje zemljevida ekumene
  19. O priročnosti našega kataloga za izdelavo zemljevida
  20. O nesorazmernosti Marinovega geografskega zemljevida
  21. O stvareh, ki jih je treba ohraniti na planarnem zemljevidu
  22. O tem, kako narediti zemljevid ekumene na globusu
  23. Seznam poldnervnikov in vzporednikov, ki jih je treba vključiti v zemljevid
  24. Metoda izdelave zemljevida ekumene na ravnini v pravilnem sorazmerju z njeno konfiguracijo na globusu. V tem razdelku Ptolemaj pojasnjuje dve metodi za projiciranje svojega zemljevida.

Knjiga 2

[uredi | uredi kodo]

Atlantska obala, Galija, Srednja Evropa in Iberski polotok.[29]

Predgovor

  1. Britanija: Hibernija
  2. Britanija: Albion
  3. Betika
  4. Tarakonska Hispanija
  5. Luzitanija
  6. Akvitanska Galija
  7. Lugdunska Galija
  8. Belgijska Galija
  9. Narbonska Galija
  10. Velika Germanija
  11. Retija in Vindelika
  12. Norik
  13. Zgornja Panonija
  14. SpodnjaPanonija
  15. Ilirija ali Liburnija in Dalmacija

Knjiga 3

[uredi | uredi kodo]

Italija, Grčija in veliki sredozemski otoki[29]

  1. Italija
  2. Korzika
  3. Sardinija
  4. Sicilija
  5. Sarmatija
  6. Tavrida
  7. Jazigija
  8. Dakija
  9. Zgornja Mezija
  10. Spodnja Mezija
  11. Trakija in Peloponez
  12. Makedonija
  13. Epir
  14. Ahaja
  15. Kreta

Knjiga 4

[uredi | uredi kodo]

Severna Afrika od Maroka do Egipta in Etiopija.[29]

  1. Tingiška Mavretanija
  2. Cezarejska Mavretanija
  3. Numidija in Prava Afrika
  4. Kreta in Cirenajka
  5. Marmarika (pravilno Libija, Gornji in Spodnji Egipt
  6. Notranja Libija
  7. Etiopija pod Egiptom
  8. Notranja Etiopija

Knjiga 5

[uredi | uredi kodo]

Anatolija ter Bližnji in Srednji vzhod ter Ciper.[29]

  1. Bitinija in Pont
  2. Azija
  3. Likija
  4. Pamfilija
  5. Galatija
  6. Kapadokija
  7. Kilikija
  8. Sarmatija
  9. Kolhida
  10. Iberija
  11. Kavkaška Albanija
  12. Velika Armenija
  13. Ciper
  14. Sirija
  15. Palestina
  16. Arabija
  17. Mezopotamija
  18. Arabia Deserta
  19. Babilonija

Knjiga 6

[uredi | uredi kodo]

Bližnji vzhod, Kavkaz in Srednja Azija.[30][28]

  1. Asirija
  2. Medija
  3. Suza
  4. Perzija
  5. Partija
  6. Karmanija
  7. Eudaimon
    Arabija
  8. Karmanija
  9. Hirkanija
  10. Margijana
  11. Baktrija
  12. Sogdija
  13. Saki
  14. Skitija
  15. Skitija
  16. Serike
  17. Herat
  18. Hindukuš
  19. Drangijana
  20. Kandahar
  21. Gedrozija

Knjiga 7

[uredi | uredi kodo]

Indija, Kitajska in Šrilanka.[28][18]

  1. Indija pred Gangesom
  2. Indija onkraj Gangesa
  3. Sinen
  4. Taprobana
  5. Povzetek zemljevida ekumene
  6. Kartiranje obročastega globusa z ekumeno
  7. Povzetek ploskega zemljevida ekumene

Knjiga 8

[uredi | uredi kodo]

Opis zemljevidov iz prejšnjih knjig s podrobnostmi o dolžini dneva ob sončevem obratuu in drugem. Seznam krajevnih imen, ki je bil osnova za Preglednico pomembnih mest.[28]

  1. Osnove za delitev ekumene na regionalne zemljevide
  2. Katere stvari je primerno vključiti v napis za vsak zemljevid
  3. Evropa, zemljevid 1
  4. Evropa, zemljevid 2
  5. Evropa, zemljevid 3
  6. Evropa, zemljevid 4
  7. Evropa, zemljevid 5
  8. Evropa, zemljevid 6
  9. Evropa, zemljevid 7
  10. Evropa, zemljevid 8
  11. Evropa, zemljevid 9
  12. Evropa, zemljevid 10
  13. Afrika, zemljevid 1
  14. Afrika, zemljevid 2
  15. Afrika, zemljevid 3
  16. Afrika, zemljevid 4
  17. Azija, zemljevid 1
  18. Azija, zemljevid 2
  19. Azija, zemljevid 3
  20. Azija, zemljevid 4
  21. Azija, zemljevid 5
  22. Azija, zemljevid 6
  23. Azija, zemljevid 7
  24. Azija, zemljevid 8
  25. Azija, zemljevid 9
  26. Azija, zemljevid 10
  27. Azija, zemljevid 11
  28. Azija, zemljevid 12
  29. Direktorij dežel ekumene
  30. Seznam zemljepisnih dolžin in in širin posameznih zemljevidov

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika

[uredi | uredi kodo]

Izvirna razprava Marina iz Tira, ki je bila osnova Ptolemajeve Geografije, je v celoti izgubljena. Zemljevid sveta, ki temelji na Ptolemajevemu, je bil v poznih rimskih časih razstavljen v Augustodunumu (Autun, Francija).[31] Papos Aleksandrijski, ki je ustvarjal v Aleksandriji v 4. stoletju, je napisal komentar k Ptolemajevi Geografiji in jo uporabil kot osnovo za svojo (zdaj izgubljeno) Horografijo Ekumene.[32] Kasnejši rimski pisci in matematiki so se očitno omejili na komentiranje Ptolemajevega besedila, namesto da bi ga izboljšali. Ohranjeni zapisi kažejo, da se točnost podatkov ni izboljšala, ampak celo poslabšala.[32] Bizantinski učenjaki so nadaljevali Ptolemajevo delo skozi ves srednji vek.[33]

Medtem ko so bili starejši grško-rimski geografi, kot sta bila Strabon in Plinij starejši, zadržani do poročil mornarjev in trgovcev, ki so pluli po oddaljenih območjih Indijskega oceana, sta bila Marin in Ptolemaj bolj dovzetna zanje.[34] Grant Parker na primer trdi, da je zelo malo verjetno, da bi Bengalski zaliv brez poročil mornarjev težko narisali tako natančno, kot so ga.[34] Pri pisanju poročil o Zlatem Hersonu (Malajski polotok) in Magnusu Sinusu (Tajski zaliv in Južnokitajsko morje) sta se tak Marin kot Ptolemaj Marinus in Ptolemaj zanašala na pričevanje grškega mornarja Aleksandra, ki je trdil, da je obiskal daljnovzhodno najdišče, imenovano Cattigara. Najdišče je najverjetneje Oc Eo v Vietnamu, kjer so našli rimsko blago iz Antoninovega obdobja. Oc Eo je nedaleč od pokrajine Džaodži v severnem Vietnamu, kjer starodavni kitajski viri trdijo, da je tam v 2. in 3. stoletju prvič pristalo več rimskih delegacij.[35][36][37][38]

Srednjeveški islam

[uredi | uredi kodo]
Emir plemena Bani Bu Ali, verjetno Bliulaj na Ptolemajevem zemljevidu

Muslimanski kartografi so do 9. stoletja uporabljali kopije Ptolemajevega Almagesta in Geografije.[39] Al Hvarizmi na dvoru kalifa al-Mamuna napisal svojo knjigo Kitab Surat al-Ard – Knjiga upodobitev Zemlje, ki se je zgledovaja na Geografijo [40] in vsebovala koordinate 545 mest in regionalne zemljevide Nila, Otoka dragulja, Morja teme in Azovskega morja.[40] V izvodu iz leta 1037 je najstarejši ohranjeni zemljevid iz islamskih dežel.[41] Besedilo jasno navaja, da je Al Hvarizmi delal na podlagi starejšega zemljevida, vendar njegov zemljevid ni mogel biti natančna kopija Ptolemajevega. Začetni poldnevnik Al Hvarizmijevega zemljevida je bil 10° vzhodno od Ptolemajevega. Na njem je dodanih nekaj krajev, razlikujejo pa se tudi zemljepisne širine.[40]

C.A. Nallino namiguje, da delo ni temeljilo na Ptolemaju, temveč na izpeljanem zemljevidu sveta,[42] verjetno v sirščini ali arabščini.[42] Barvni zemljevid, ki ga je za Al-Mamuna, izdelala ekipa, v kateri je bil tudi Al Hvarizmi, je perzijski enciklopedist al-Masudi okoli leta 956 opisal kot boljšega od Marinovih in Ptolemajevih zemljevidov,[43] kar verjetno kaže, da je bil zgrajen na podobnih matematičnih načelih.[44] Vključeval je 4530 mest in več kot 200 gora.

Muslimanski učenjaki so začeli sestavljati številne geografske slovarje krajev in koordinat, ki so jih dolgovali Ptolemaju,[45] na svojih zemljevidih, ki so se ohranili, pa skoraj na vseh niso neposredno uporabili Ptolemajevih načel.[39] Namesto Ptolemaju so sledili Al Hvarizmijevim modifikacijam in ortogonalni projekciji, ki jo je zagovarjal Suhrab v svoji razpravi Čudesa sedmih podnebij do konca bivanja. Ohranjeni zemljevidi iz srednjega veka niso bili narejeni po matematičnih načelih. Zemljevid sveta v Knjigi zanimivosti iz 11. stoletja je najstarejši ohranjeni zemljevid muslimanskega ali krščanskega sveta, ki vključuje geografski koordinatni sistem, vendar se zdi, da prepisovalec ni razumel njegovega namena. Na levi strani je namreč začel z merilom, dvakrat večjim od predvidenega, nato očitno spoznal svojo napako in na polovici obupal. Zemljevid kaže na obstoj starejših, zdaj izgubljenih zemljevidov, matematično zasnovanih na Ptolemajevih,[41] Al Hvarizmijevih ali Suhrabovih načelih. Poročila kažejo, da so takšni zemljevidi obstajali.[45]

Ptolemajeva Geografija je bila v 12. stoletju našega štetja prevedena iz arabščine v latinščino na dvoru sicilskega kralja Rogerija II.[46] Noben izvod tega prevoda se ni ohranil.

Renesansa

[uredi | uredi kodo]

Grško besedilo Geografije je v Firence prispelo iz Konstantinopla okoli leta 1400. V latinščino ga je okoli leta 1406 prevedel Jakob Angel iz Scarperie.[15] Sprejem Geografije v latinski Evropi je bil raznolik. V prvi polovici 15. stoletja so jo firenški humanisti uporabljali predvsem kot filološki vir za razumevanje starodavnih geografskih besedil. Beneški kartografi so poskušali uskladiti ptolemajske zemljevide s portolanskimi kartami in srednjeveškimi zemljevidi sveta, francoski in nemški učenjaki, ki so se zanimali za astrologijo, pa so se osredotočali na Ptolemajeve kozmografske koncepte.[47] V drugi polovici 15. stoletja je ugled Geografije narasel in postala je nujen okvir razmišljanj o geografskem prostoru.

Kozmografija, tiskana v Ulmu leta 1482

Prva tiskana izdaja Geografije z zemljevidi, objavljena leta 1477 v Bologni, je bila hkrati prva tiskana knjiga z graviranimi ilustracijami.[48][49] Sledile so številne nove izdaje. Nekatere so sledile tradicionalnim različicam zemljevidov, druge pa so jih posodobile.[48] Izdaja, objavljena v Ulmu leta 1482, je bila prva, natisnjena severno od Alp. Postala je komercialna uspešnica in bila leta 1486 ponatisnjena.[50] Leta 1482 je Francesco Berlinghieri natisnil prvo izdajo v italijanskem jeziku. Izdaja, objavljena v Strasbourgu leta 1513, je bila pomemben korak v modernizaciji geografije. Ohranila je korpus Ptolemajevega besedila in zemljevidov čim bolj zvesto izvirniku, hkrati pa je objavila ločen komplet 20 natančnejših in posodobljenih zemljevidov.[51] Precej izboljšan latinski prevod grškega izvirnika je za strasbourško izdajo leta 1525 opravil Willibald Pirckheimer, prvo tiskano izdajo v grščini pa je leta 1533 v Baslu pripravil Erazem Rotterdamski.

Ptolemaj je na zemljevidu sveta prikazal ves takrat znani svet od Fortunatae Insulae (morda Zelenortskih otokov[52] ali Kanarskih otokov) proti vzhodu do vzhodne obale Magnusa Sinusa. Ptolemaj je ta znani del sveta razdelil na 180°. Na skrajni vzhod je postavil Serico (Deželo svile), Sinarum Situs (pristanišče Sinae) in emporij Cattigara. Na zemljevidu sveta Henrica Martella iz leta 1489, ki je temeljil na Ptolemajevem delu, se je Azija na svoji jugovzhodni točki končala z rtom Cattigara. Ptolemaj je Cattigaro razumel kot pristanišče na Sinus Magnusu ali Velikem zalivu, ki ga danes imenujemo Tajski zaliv, osem stopinj in pol severno od ekvatorja, na obali današnje Kambodže, kamor jo je umestil tudi v svojem Kanonu znanih mest. Bilo je najvzhodnejše pristanišče, do katerega so plule trgovske ladje iz grško-rimskega sveta.[53][54] V kasnejši in bolj znani izdaji Ptolemajeve Geografije je prišlo do napake pri pisanju in je bila Cattigara locirana osem stopinj in pol južno od ekvatorja. Na ptolemajskih zemljevidih, kot je Martellov, se je Cattigara nahajala na najvzhodnejši obali Mare Indicum, 180° vzhodno od rta St. Vincent, ki se je zaradi napake pri pisanju nahajal osem stopinj in pol južno od ekvatorja.[55]

Catigara je na tem mestu prikazana tudi na svetovnem zemljevidu Martina Waldseemüllerja iz leta 1507, ki je odkrito sledil Ptolemajevi tradiciji. Ptolemajeve informacije so bile s tem napačno interpretirane. Obala Kitajske, ki bi morala biti predstavljena kot del obale vzhodne Azije, je napačno predstavljena kot vzhodna obala Indijskega oceana. Posledično je Ptolemaj namigoval, da obstajata ocean in kopno tudi vzhodno od 180. poldnevnika. Poročila Marca Pola o njegovih potovanjih po vzhodni Aziji so opisovala kopno in morska pristanišča na vzhodnem oceanu, ki jih Ptolemaj očitno ni poznal. Obsežni podatki s Polovih potovanj so že prikazani na globusu Martina Beheima iz leta 1492. Dejstvo, da Ptolemaj ni prikazal vzhodne obale Azije, je Beheimu omogočilo, da je azijsko celino razširil daleč na vzhod. Beheimov globus je postavil Polova Mangi in Kataj vzhodno od Ptolemajevega 180. poldnevnika, glavno mesto Velikega kana, Cambaluc (Peking), pa na 41. vzporednik zemljepisne širine in približno 233° vzhodne zemljepisne dolžine. Beheim je celinsko Azijo razširil za 60° (na 240°) proti vzhodu, vzhodno obalo Cipanguja (Japonska) pa še za 30° proti vzhodu (na 270°). Cipangu in celinska Azija sta bila tako postavljena le 90° oziroma 120° stopinj zahodno od Kanarskih otokov.

Codex Seragliensis je bil osnova za novo izdajo Prolemajeve Geografije leta 2006.[14] To novo izdajo je interdisciplinarna ekipa Tehniške univerze v Berlinu uporabila za "dekodiranje" Ptolemajevih koordinat iz 2. in 3. knjige, kar je bilo predstavljeno v publikacijah v letih 2010[56] in 2012.[57][58]

Vpliv na Krištofa Kolumba

[uredi | uredi kodo]

Krištof Kolumb je Geografijo še dodatno spremenil tako, da je namesto daljše Al-Farganijeve stopinje (56+2⁄3 arabske milje) uporabil stopinjo, dolgo 56+2⁄3 italijanske navtične milje,[59] in za vzhodno obalo Magnusa Sinusa sprejel dolžino 225°, ki jo je določil Marin iz Tira.[60] Sprememba jer povzročila precejšen premik dolžin, ki so jih navedli Martin Behaim in drugi Kolumbovi sodobniki, proti vzhodu. Kolumb je z nekim izračunom sklepal, da sta zemljepisni dolžini vzhodne Azije oziroma Cipanguja približno 270° oziroma 300° vzhodno oziroma 90° oziroma 6° zahodno od Kanarskih otokov. Ko je Kolumb leta 1492 odkril Kubo, je izjavil, da je 1100 lig zahodno od Kanarskih otokov, kar je bilo po njegovem mnenju približno tam, kjer bi morala biti vzhodna azijska obala. Na podlagi tega izračuna je Hispaniolo izenačil s Cipangom, ki ga je sicer pričakoval približno 700 lig zahodno od Kanarskih otokov. Njegova kasnejša potovanja so privedla do nadaljnjega raziskovanja Kube in odkritja Južne in Srednje Amerike. Sprva je bila Južna Amerika, Mundus Novus (Novi svet), obravnavana kot velik otok celinskih razsežnosti, po njegovem četrtem potovanju pa so jo očitno imeli za velik polotok Zgornje Indije. Zdi se, da je to najboljša interpretacija skice zemljevida, ki jo je Alessandro Zorzi izdelal po nasvetu Krištofovega brata Bartolomeja Kolumba okoli leta 1506. Na skici zemljevida je napis, da je po mnenju antičnega geografa Marina iz Tira in Krištofa Kolumba razdalja od rta Svetega Vincenca na obali Portugalske do Cattigare na polotoku Gornja Indija 225º, medtem ko je po Ptolemaju enaka razdalja merila 180°.[61]

Zgodnje moderno Osmansko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]

Do 16. stoletja je bilo poznavanje geografije v Osmanskem cesarstvu omejeno, saj skoraj ni imelo dostopa do del zgodnjih islamskih učenjakov, ki so nasledili Ptolemaja. Njegova Geografija je bila pod Mehmedom II. ponovno prevedena v arabščino in posodobljena. Leta 1465 je to opravil bizantinski učenjak Jurij Amirucesu in leta 1481 firenški humanist Francesco Berlinghieri.[62][63]

Napake zemljepisne dolžine in velikosti Zemlje

[uredi | uredi kodo]

Z zemljepisnimi dolžinami sta povezani dve napaki:[64]

  • Če se upošteva vzorec 80 mest od 6345, ki jih je Ptolemaj navedel kot prepoznavna in za katera bi pričakovali natančnejšo meritev zemljepisne dolžine, obstaja sistematično precenjevanje zemljepisne dolžine za faktor 1,428 z visoko stopnjo zaupanja (koeficient determinacije r² = 0,9935). Ta napaka povzroča očitne deformacije na Ptolemajevem zemljevidu sveta, ki so najbolj očitne na primer v profilu Italije, ki je izrazito raztegnjen v vodoravni smeri.
  • Ptolemaj je sprejel podatek, da znana Ekumena obsega 180° zemljepisne dolžine (Knjiga I, poglavji 11 in 14), a je namesto da bi sprejel Eratostenovo oceno obsega Zemlje 252.000 stadijev, obseg skrčil na 180.000 stadijev (Knjiga VII, poglavje 5). Med obema številkama je faktor 1,4. Ptolemajeva stopinja je torej merila 500 stadijev ("ομολογουμεναις αναμετρησεσι", I. knjiga, 11. poglavje).[64]

To kaže, da je Ptolemaj bodisi preoblikoval svoje podatke o zemljepisni dolžini, da bi se ujemali s številko 180.000 stadijev za obseg Zemlje, bodisi svoje zemljepisne dolžine prisilil v okvir, da je razlika med Otoki Blaženih, ki jih je imel za Kanarske otoke, in glavnim mestom Serov Šjan na Kitajskem 180°.[65] Ptolemaj je eksperimentalno pridobljene podatke preoblikoval v številnih svojih delih o geografiji, astrologiji, glasbi in optiki. Lucio Russo je predlagal, da številka 180°, ki jo je Ptolemaj podedoval od prejšnjih geografov, morda Hiparha, dejansko izvira z Malih Antilov in Šjana, kar nakazuje na predkolumbovski stik s Karibi. V tem primeru bi bila številka 180° pravilna.[65]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Opomba

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ta besedila so Urbanas Graecus 82,[9] Fragmentum Fabricianum Graecum 23,[10] in Seragliensis 57.[11] Za najstarejšega se običajno šteje Urbanas Graecus,[12][13] čeprav nekateri dajejo prednost turškemu rokopisu.[14]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Berggren 2000.
  2. ↑ Dilke 1987b, str. 267–268.
  3. ↑ Defaux, Olivier (1. januar 2020). »Le Papyrus Rylands 522/523 et les tables de Ptolémée«. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik.
  4. ↑ Defaux, Olivier (2017). The Iberian Peninsula in Ptolemy's Geography. Origins of the Coordinates and Textual History. Berlin: Edition Topoi. str. 124.
  5. 1 2 3 Dilke 1987b, str. 268.
  6. ↑ Biblioteca Apostolica Vaticana [The Apostolic Vatican Library]. Vat. Gr. 177. Late 13th century
  7. ↑ Baigent, Elizabeth; Burri, Renate (2009). »The Rediscovery of Ptolemy's Geography (End of the Thirteenth to End of the Fifteenth Century)«. Imago Mundi. 61 (1): 124–125. doi:10.1080/03085690802456335. ISSN 0308-5694. JSTOR 40234225.
  8. ↑ Milanesi 1996.
  9. ↑ Biblioteca Apostolica Vaticana [The Apostolic Vatican Library]. Urbinas Graecus 82. Late 13th century
  10. ↑ Universitetsbiblioteket [The University Library of Copenhagen]. Fragmentum Fabricianum Graecum 23. Late 13th century
  11. ↑ The Sultan's Library in Istanbul. Codex Seragliensis GI 57. Late 13th century
  12. ↑ Dilke 1987b, str. 269.
  13. ↑ Diller 1940.
  14. 1 2 Stückelberger 2006.
  15. 1 2 Angelus c. 1406.
  16. ↑ Clemens 2008, str. 244.
  17. ↑ Edson, Evelyn (30. maj 2007). The World Map, 1300-1492: The Persistence of Tradition and Transformation (v angleščini). JHU Press. ISBN 978-0-8018-8589-1.
  18. 1 2 Ptolemy; Berggren, J. Lennart; Jones, Alexander (2002). Ptolemy's Geography: An Annotated Translation of the Theoretical Chapters (v angleščini). Princeton University Press. str. 41–5. ISBN 978-0-691-09259-1.
  19. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 Oswald A. W. Dilke, "The Culmination of Greek Cartography in Ptolemy," v J. B. Harley and David Woodward, The History of Cartography, volume one. Cartography in Prehistoric, Ancient, and Medieval Europe and the Mediterranean. Chicago: The University of Chicago Press, 1987, str. 177-200.
  20. ↑ »Pinakes | Πίνακες - Notice : Vaticano, Città del Vaticano, Biblioteca Apostolica Vaticana (BAV), Urb. gr., 082«. pinakes.irht.cnrs.fr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2024. Pridobljeno 6. maja 2025.
  21. ↑ »DigiVatLib«. digi.vatlib.it. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2023. Pridobljeno 6. maja 2025.
  22. ↑ Mittenhuber, Florian (2010), Jones, Alexander (ur.), »The Tradition of Texts and Maps in Ptolemy's Geography«, Ptolemy in Perspective: Use and Criticism of his Work from Antiquity to the Nineteenth Century, Archimedes (v angleščini), vol. 23, Dordrecht: Springer Netherlands, str. 95–119, doi:10.1007/978-90-481-2788-7_4, ISBN 978-90-481-2788-7, pridobljeno 25. julija 2024{{citat}}: Vzdrževanje CS1: parameter work z ISBN (povezava)
  23. ↑ »Ptolemy, Geographia : cartographic material : manuscript«. The Huntington Library. 1475. Pridobljeno 7. septembra 2022.
  24. ↑ Snyder, John (5. december 1997). Flattening the Earth. University of Chicago Press. str. 6. ISBN 9780226767475.
  25. ↑ Talbert, Richard (2017). Roman Portable Sundials: The Empire in Your Hand. Oxford University Press. str. 119–123.
  26. ↑ Wright (1923).
  27. ↑ de Grijs, Richard (2017). Time and Time Again Determination of longitude at sea in the 17th Century. IOP Publishing. doi:10.1088/978-0-7503-1194-6ch7. ISBN 978-0-7503-1194-6.
  28. 1 2 3 4 Stückelberger, Alfred; Grasshoff, Gerd; Mittenhuber, Florian; Burri, Renate; Geus, Klaus; Winkler, Gerhard; Ziegler, Susanne; Hindermann, Judith; Koch, Lutz (21. julij 2017). Klaudios Ptolemaios. Handbuch der Geographie: 1. Teilband: Einleitung und Buch 1-4 & 2. Teilband: Buch 5-8 und Indices (v grščini). Schwabe Verlag (Basel). str. 146–7. ISBN 978-3-7965-3703-5.
  29. 1 2 3 4 Thayer, Bill. »Ptolemy: the Geography«. Lacus Curtius. University of Chicago. Pridobljeno 13. aprila 2023.
  30. ↑ href=; href= (160). »Ptolemaeus, Geography (II-VI)«. original translation (v angleščini). Pridobljeno 24. aprila 2025.
  31. ↑ »Ptolemy's World Map«. www.bl.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2019. Pridobljeno 15. januarja 2020.
  32. 1 2 Dilke 1987a, str. 234.
  33. ↑ Codex Athous Vatopedinus 655: Add MS 19391, f 19v-20 (British Library, London)
  34. 1 2 Parker 2008, str. 118.
  35. ↑ Young 2001, str. 29.
  36. ↑ Mawer 2013, str. 38.
  37. ↑ Suárez 1999, str. 90-92.
  38. ↑ Yule 1915, str. 52.
  39. 1 2 Edson 2004, str. 61–62.
  40. 1 2 3 Rapoport 2008, str. 128.
  41. 1 2 Rapoport 2008, str. 127.
  42. 1 2 Nallino (1939).
  43. ↑ al-Masʿūdī 1894, 33.
  44. ↑ Rapoport (2008), str. 130.
  45. 1 2 Rapoport 2008, str. 129.
  46. ↑ Amari, Michele (1872). »Il Libro di Re Ruggiero ossia la Geografia di Edrisis«. Bollettino della Società Geografica Italiana (7): 1–24.. Cited in Kahlaoui, Tarek (2018). Creating the Mediterranean : Maps and the Islamic imagination. Brill. str. 148. ISBN 9789004347380.
  47. ↑ Gautier-Dalché, Patrick (2009). La géographie de Ptolémée en occident, IV-XVIe siècle. Terrarum orbis. Turnhout: Brépols. str. 189–214. ISBN 978-2-503-53164-9.
  48. 1 2 Landau, David; Parshall, Peter (1996). The Renaissance Print. Yale. str. 241–242. ISBN 978-0-300-06883-2.
  49. ↑ Crone, G.R. (december 1964). »review of Theatrum Orbis Terrarum. A Series of Atlases in Facsimile«. The Geographical Journal. 130 (4): 577–578. doi:10.2307/1792324. JSTOR 1792324.
  50. ↑ Gautier-Dalché 2009, str. 306-308
  51. ↑ Gautier-Dalché 2009, 308-310
  52. ↑ Dennis Rawlins (marec 2008). »The Ptolemy GEOGRAPHY's Secrets« (PDF). DIO - the International Journal of Scientific History. 14: 33. Bibcode:2008DIO....14...33R. ISSN 1041-5440.
  53. ↑ J.W. McCrindle, Ancient India as described by Ptolemy, London, Trubner, 1885, revised edition by Ramachandra Jain, New Delhi, Today & Tomorrow’s Printers & Publishers, 1974, str. 204
  54. ↑ Albert Herrmann, “Der Magnus Sinus und Cattigara nach Ptolemaeus”, Comptes Rendus du 15me Congrès International de Géographie, Amsterdam, 1938, Leiden, Brill, 1938, tome II, sect. IV, Géographie Historique et Histoire de la Géographie, pp.123-8.
  55. ↑ Paul Schnabel, „Die Entstehungsgeschichte des kartographischen Erdbildes des Klaudios Ptolemaios“, Sitzungsberichte der Preussischen Akademie der Wissenschaften: Philosophisch-Historische Klasse, Verlag der Akademie der Wissenschaften, Bd. XIV, 1930, str. 214-250
  56. ↑ Andreas Kleineberg, Christian Marx, Eberhard Knobloch, Dieter Lelgemann, Germania und die Insel Thule. Die Entschlüsselung von Ptolemaios´ „Atlas der Oikumene“. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, 2010, ISBN 978-3-534-23757-9.
  57. ↑ Andreas Kleineberg, Christian Marx, Dieter Lelgemann, Europa in der Geographie des Ptolemaios. Die Entschlüsselung des „Atlas Oikumene“: Zwischen Orkney, Gibraltar und den Dinariden. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, 2010, ISBN 978-3-534-24835-3.
  58. ↑ Christian Marx, Andreas Kleineberg, Die Geographie des Ptolemaios. Geographike Hyphegesis Buch 3: Europa zwischen Newa, Don und Mittelmeer. epubli, Berlin, 2012, ISBN 978-3-8442-2809-0.
  59. ↑ Paul Lunde (1992). »Al-Farghani and the "Short Degree"«. Aramco World: 6–17.
  60. ↑ Ptolemy, Book I, Chapter 11
  61. ↑ “Alberico”, vol.IV, c. 169, Florence, Biblioteca Nazionale Centrale, Banco Rari 234; Sebastian Crino, "Schizzi cartografici inediti dei primi anni della scoperta dell' America", Rivista marittima, vol. LXIV, no.9, Supplemento, Novembre 1930, p.48, fig.18. Downloadable at: https://www.henry-davis.com/MAPS/Ren/Ren1/304.1.html Arhivirano 2018-06-15 na Wayback Machine.
  62. ↑ Casale, Giancarlo (2003). The Ottoman 'Discovery' of the Indian Ocean in the Sixteenth Century: The Age of Exploration from an Islamic Perspective.
  63. ↑ Brotton, Jerry. Trading Territories: Mapping the Early Modern World. str. 101. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2016.
  64. 1 2 Lucio Russo (2012). »Ptolemy's Longitudes and Eratosthenes' Measurement of the Earth's Circumference« (PDF). Mathematics and Mechanics of Complex Systems. 1: 67–79. doi:10.2140/memocs.2013.1.67.
  65. 1 2 Lucio Russo (2018). »Far-Reaching Hellenistic Geographical Knowledge Hidden in Ptolemy's Data« (PDF). Mathematics and Mechanics of Complex Systems. doi:10.2140/memocs.2018.6.181.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Ptolemy. Prevod Jacobus Angelus (c. 1406), Geographia. (latinsko)
  • Berggren, J. Lennart & Alexander Jones (2000), Ptolemy's Geography: An Annotated Translation of the Theoretical Chapters, Princeton: Princeton University Press, ISBN 978-0-691-09259-1.
  • Clemens, Raymond (2008), »Medieval Maps in a Renaissance Context: Gregorio Dati«, v Talbert, Richard J.A.; Unger, Richard Watson (ur.), Cartography in Antiquity and the Middle Ages: Fresh Perspectives, New Methods, Leiden: Koninklijke Brill NV, str. 237–256
  • Dilke, Oswald Ashton Wentworth (1987a), »14 · Itineraries and Geographical Maps in the Early and Late Roman Empires« (PDF), History of Cartography, vol. I, Chicago: University of Chicago Press, str. 234–257.
  • Dilke, Oswald Ashton Wentworth (1987b), »15 · Cartography in the Byzantine Empire« (PDF), History of Cartography, vol. I, Chicago: University of Chicago Press, str. 258–275.
  • Diller, Aubrey (1940), »The Oldest Manuscripts of Ptolemaic Maps«, Transactions of the American Philological Association, str. 62–67.
  • Edson, Evelyn & al. (2004), Medieval Views of the Cosmos, Oxford: Bodleian Library, ISBN 978-1-85124-184-2.
  • al-Masʿūdī (1894), »Kitāb al-Tanbīh wa-al-ishrāf«, Bibliotheca Geographorum Arabicorum, vol. 8, Leiden: Brill.
  • Mawer, Granville Allen (2013). »The Riddle of Cattigara«. V Nichols, Robert and Martin Woods (ur.). Mapping Our World: Terra Incognita to Australia. National Library of Australia. str. 38–39. ISBN 9780642278098.
  • Milanesi, Marica (1996), »A Forgotten Ptolemy: Harley Codex 3686 in the British Library«, Imago Mundi, 48: 43–64, doi:10.1080/03085699608592832.
  • Nallino, C.A. (1939), »Al-Ḥuwārismī e il suo rifacimento della Geografia di Tolomeo«, Raccolta di scritti editi e inediti, vol. V, Rome: Istituto per l'Oriente, str. 458–532. (italijansko)
  • Parker, Grant (2008). The Making of Roman India. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-85834-2.
  • Peerlings, Robert; Laurentius, Frans; van den Bovenkamp, Jaap (2017), »The watermarks in the Rome editions of Ptolemy's Cosmography and more«, Quaerendo, 47 (3–4), Leiden: Koninklijke Brill NV: 307–327, doi:10.1163/15700690-12341392.
  • Peerlings, Robert; Laurentius, Frans; van den Bovenkamp, Jaap (2018), »New findings and discoveries in the 1507/8 Rome edition of Ptolemy's Cosmography«, Quaerendo, 48 (2), Leiden: Koninklijke Brill NV: 139–162, doi:10.1163/15700690-12341408, S2CID 165379448.
  • Rapoport, Yossef; in sod. (2008), »The Book of Curiosities and a Unique Map of the World«, Cartography in Antiquity and the Middle Ages: Fresh Perspectives, New Methods, Leiden: Koninklijke Brill NV, str. 121–138.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Geografija_(Ptolemaj)&oldid=6727861«