Generalni stanovi Nizozemske
Generalni stanovi Staten-Generaal | |
|---|---|
 | |
| Tip | |
| Tip | Dvodomni |
| Domovi | Senat Predstavniški dom |
| Vodstvo | |
| Struktura | |
| Sedeži | Senat: 75 Predstavniški dom: 150 |
 | |
Senat - politične skupine | Vlada (24) Opozicija (51) |
 | |
Predstavniški dom - politične skupine | Vlada (32)
Opozicija (118) |
| Volitve | |
| posredne volitve | |
| Proporcionalna zastopanost na strankarskih listah | |
Senat zadnje volitve | 31. maj 2023 |
Predstavniški dom zadnje volitve | 22. november 2023 |
| Mesto zborovanj | |
 | |
| Binnenhof Haag, Nizozemska | |
| Spletno mesto | |
| staten-generaal | |
Generalni stanovi Nizozemske (nizozemsko Staten-Generaal [ˈstaːtə(ŋ) ɣenəˈraːl] ) je vrhovni dvodomni zakonodajni organ Nizozemske, ki ga sestavlja Senat (nizozemsko Eerste Kamer) in Predstavniški dom (nizozemsko Tweede Kamer). Oba zbora se sestajata v Binnenhofu v Haagu.
Generalni stanovi so nastali v 15. stoletju kot skupščina vseh deželnih stanov Burgundske Nizozemske. Leta 1579, med nizozemskim uporom, so se Generalni stanovi razdelili, ko so se severne province odkrito uprle Filipu II ., severni Generalni stanovi so leta 1581 nadomestili Filipa II. kot vrhovno oblast Nizozemske republike. Generalne stanove je po batavski revoluciji leta 1795 nadomestila Državna skupščina, ki je bila ponovno ustanovljena leta 1814, ko je država ponovno pridobila suverenost. Generalni stanovi so bili leta 1815 z ustanovitvijo Združenega kraljestva Nizozemske razdeljeni na Senat in Predstavniški dom. Po ustavni spremembi leta 1848 so bili člani predstavniškega doma neposredno izvoljeni, pravice generalnih stanov pa so bile močno razširjene, s čimer je bila na Nizozemskem praktično vzpostavljena parlamentarna demokracija.
Od leta 1918 so člani Predstavniškega doma izvoljeni za štiri leta po proporcionalnem sistemu zastopanosti strankarskih list, medtem ko 75 članov Senata izvolijo posamezne Stanovi provinc vsaka štiri leta. V izjemnih primerih kot določa ustava ali Listina kraljestva, oba domova tvorita skupno sejo, znano kot Združena skupščina (verenigde vergadering). Predsednik senata opravlja funkcijo predsednika Generalnih stanov med Združeno skupščino.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Burgundska in habsburška vladavina
[uredi | uredi kodo]Zgodovinsko gledano so Generalne stanove sestavljali delegati iz stanov različnih provinc, kot so bili Stanovi Brabanta, in so funkcionirali približno v sredino 15. stoletja, pod vladavino burgundskih vojvod. Prvo pomembno zasedanje so bili Generalni stanovi leta 1464, ki so se sestali 9. januarja 1464 v Brugesu v Flandriji na pobudo Stanov Holandije, Flandrije in Brabanta, s prvotno nejevoljnim soglasjem Filipa Dobrega.[1] Kasneje so redna zasedanja potekala v Coudenbergu, v Bruslju, v Brabantu. Naslednji pomemben dogodek je bil sklic Generalnih stanov s strani Vojvodskega sveta za 3. februar 1477 po smrti Karla Drznega. Na tem zasedanju so Generalni stanovi od Marije Burgundske zahtevali podelitev velikega privilegija, s katerim je bila Generalnim stanovom priznana pravica do sklica na lastno pobudo. Glavna funkcija Generalnih stanov v teh zgodnjih letih je bila oblikovanje platforme, na kateri je centralna vlada s Stanovi provinc razpravljala o zadevah splošnega pomena, zlasti o posebnih subvencijah, znanih kot beden ali aids. Zakonodajne in izvršilne funkcije so bile v teh letih še vedno rezervirane za suverena.
Nizozemska republika
[uredi | uredi kodo]
Na začetku nizozemskega upora so Generalni stanovi (ki takrat niso stalno zasedali) ostali zvesti vladarju habsburške Nizozemske, Filipu II. Španskemu (ki na Nizozemskem ni imel naziva kralja, temveč je imel v več provincah naziv vojvoda in grof ter je bil le gospod Nizozemske). Leta 1576 pa so se Generalni stanovi kot celota odkrito uprli španski kroni. Leta 1579 so se Generalni stanovi razdelili, saj so se številne južne province, združene v Arraški zvezi, vrnile k poslušnosti, medtem ko so druge province, združene v Utrechtski zvezi, nadaljevale z uporom.[2] V zakonu o abjuraciji iz leta 1581 so Generalni stanovi severne Nizozemske nadomestili Filipa II. kot vrhovno oblast severne Nizozemske, ki je nato postala znana kot Združene province.[3]
To je bila konfederacija, v kateri je večina vladnih funkcij ostala v rokah provincialnih Stanov (in lokalnih oblasti, kot so Vroedschappen). Te so delegirale predstavnike v Generalne stanove kot nekakšne veleposlanike, ki so delovali z mandatom, omejenim z navodili in obveznim posvetovanjem (last en ruggespraak ). Generalne stanove, v katerih se je glasovalo po provincah, pri čemer je imela vsaka od sedmih provinc en glas,[4] so prevzele številne izvršilne funkcije, potem ko je Državni svet Nizozemske zaradi Nonsuške pogodbe začasno prišel pod angleški vpliv. [2] [5] Generalni stanovi so zato od leta 1593 neprekinjeno zasedali vse do svoje razpustitve leta 1795. Predsedstvo se je tedensko menjavalo med višjimi predstavniki provinc. V skladu z Utrechtsko unijo so bili Generalni stanovi formalno suverena oblast, ki je zastopala republiko v zunanjih zadevah in sklepala pogodbe s tujimi monarhi.[6] Častni naziv Generalnih stanov je bil zato skupno Hoogmogende Heren (najmočnejši ali zelo mogočni gospodje).
Zaradi posledic osemdesetletne vojne, v kateri so bila ozemlja izgubljena in (delno) ponovno osvojena, v Generalnih stanovih niso ostala zastopana vsa ozemlja, ki so se prvotno podpisala pod Utrechtsko unijo. Stanovi Brabanta in Flandrije so po letu 1587 izgubili svoje zastopstvo, saj je večino njunega ozemlja osvojila Flandrijska armada, in to zastopstvo ni bilo obnovljeno, potem ko je del tega ozemlja (skupaj z deli Vojvodine Limburg) ponovno osvojila Nizozemska republika. Ozemlje Drenthe ni bilo nikoli neposredno zastopano v Generalnih stanovih. Dvajset odstotkov ozemlja nove republike, znanega kot Dežele generalitete, je bilo pod neposredno oblastjo generalitete (generaliteit).[6] Nizozemska vzhodnoindijska družba in nizozemska zahodnoindijska družba sta bili prav tako pod njenim splošnim nadzorom; zato sta Staten Island v New Yorku (prvotno Novi Amsterdam) in Staten Island v Argentini (ki ga je odkril Nizozemec Jacob le Maire) med kraji, poimenovanimi po Generalnih stanovih.
Generalni stanovi, tako v Haagu kot v Bruslju so bili po letu 1795 ukinjeni. Francija si je priključila jug, medtem ko se je parlament severa januarja 1796 razpustil in razpisal volitve v državni zbor, ko je bila razglašena Batavska republika.[7]
Kraljevina Nizozemska
[uredi | uredi kodo]Ime Staten-Generaal je bil obujen v naslovu naslednjih nizozemskih parlamentov leta 1814 in po njem, po koncu priključitve k Prvemu francoskemu cesarstvu s strani Napoleona Bonaparteja leta 1813. Vendar so bili ti le malo podobni Generalnim stanovom v času republike. Začenši s Suvereno kneževino Združene Nizozemske so bili Generalni stanovi enodomna zakonodajna oblast brez izvršilnih funkcij, v kateri 55 predstavnikov ni več zastopalo provincialnih stanov (čeprav so jih te novo ustanovljene entitete izvolile, in ki so zdaj delovale kot volilni kolegiji), temveč celotno ljudstvo Nizozemske in brez last en ruggespraak (Nizozemska je postala unitarna država pod Batavsko republiko in zvezna struktura Nizozemske republike ni bila obnovljena).[8] Generalni stanovi so leta 1815 postali dvodomna zakonodajna oblast v okviru Združenega kraljestva Nizozemske, v kateri je 50 članov senata dosmrtno imenoval novi kralj iz oživljenih ridderschappen, predstavniška telesa aristokracije in 110 članov Predstavniškega doma (55 za sever in 55 za jug) so bili izvoljeni s strani provincijalnih stanov (v njihovi novi obliki).[9]
Po belgijski revoluciji leta 1830 so pod Kraljevino Nizozemsko Generalni stanovi ostali dvodomni, vendar so po reviziji nizozemske ustave leta 1848 člane senata (zdaj 39) volili Deželni stanovi, člane predstavniškega doma pa so volili neposredno v volilnih okrajih (enega na vsakih 45.000 volivcev, zato je število članov tega doma za nekaj časa postalo spremenljivo). Predstavniški dom je hkrati postal močnejši, saj je prejel pomembne pravice do preiskav in sprememb, hkrati pa so se okrepile njegove proračunske pravice. Formalno se je položaj Generalnih stanov okrepil, saj so jim odslej kronski ministri postali politično odgovorni, zaradi česar je bila vloga kralja v veliki meri ceremonialna.[9]
Z ustavno revizijo leta 1888 je bilo število članov Predstavniškega doma določeno na 100, medtem ko se je Senat povečal na 50 članov. Hkrati se je povečala tudi volilna pravica, vendar je bila še vedno omejena na moške državljane z določenim premoženjem. Splošna volilna pravica za moške je bila podeljena leta 1917, ženske pa leta 1919. Ob tej priložnosti je bil volilni sistem spremenjen v proporcionalni. Generalni stanovi so bili med nemško okupacijo od leta 1940 do 1945 začasno ukinjeni. Leta 1956 se je število članov Senata povečalo na 75, Predstavniškega doma pa na 150.[9]
Nizozemski senat (Eerste Kamer)
Nizozemski predstavniški dom (Tweede Kamer)
.jpg)
Funkcije
[uredi | uredi kodo]Drugi dom
|
Prvi dom
|
| Združeno kraljestvo
(skupna seja obeh domov) | |
Generalni stanovi se sestane na skupni seji vsaj enkrat letno, na začetku parlamentarnega leta, ko ima kralj na "prinčev dan" svoj govor s prestola. Ob posebnih priložnostih, kot gre za glasovanje Generalnih stanov o poroki člana kraljeve hiše, inavguraciji monarha ali smrti člana kraljeve hiše, se oba domova sestaneta na skupni seji (Verenigde Vergadering), pod vodstvom predsednika senata. Poteka v Viteški dvorani (Dvorani vitezov) v Binnenhofu, razen inavguracije monarha, ki poteka v Nieuwe Kerk (Nova cerkev) v Amsterdamu. Preostali čas oba zbora zasedata ločeno.
Ustavno so vse funkcije parlamenta dodeljene obema domovoma, razen pravice do pobude in vlaganja amandmajev, ki jo ima le Tweede Kamer. Skupna seja imenuje monarha tudi, če ni prestolonaslednika in regent ne more izvrševati svojih pooblastil.[10]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Koenigsberger, H.G. (2001). Monarchies, States Generals and Parliaments: The Netherlands in the Fifteenth and Sixteenth Centuries. Cambridge U.P.
- 1 2 Koenigsberger, H.G. (2001). Monarchies, States Generals and Parliaments: The Netherlands in the Fifteenth and Sixteenth Centuries. Cambridge U.P.Koenigsberger, H.G. (2001). Monarchies, States Generals and Parliaments: The Netherlands in the Fifteenth and Sixteenth Centuries. Cambridge U.P.
- ↑ Habben Jansen, Eddy (2021). Nederlandse politiek voor Dummies [Dutch politics for dummies] (v nizozemščini) (2nd izd.). Amersfoort: BBNC Uitgevers. ISBN 978-90-453-5791-1.
- ↑ Martin, Kimberly. »The Political Institutions of the Dutch Republic, 1572–1672« (PDF). umassd.edu. University of Massachusetts Dartmouth. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 4. junija 2014.
- ↑ Israel, Jonathan I. (1998). The Dutch Republic: Its Rise, Greatness and Fall, 1477–1806. Clarendon Press.
- 1 2 Israel, Jonathan I. (1998). The Dutch Republic: Its Rise, Greatness and Fall, 1477–1806. Clarendon Press.Israel, Jonathan I. (1998). The Dutch Republic: Its Rise, Greatness and Fall, 1477–1806. Clarendon Press.
- ↑ Slotboom, Ruud; Verkuil, Dik (2010). De Nederlandse politiek in een notendop [Dutch politics in a nutshell] (v nizozemščini). Amsterdam: Uitgeverij Bert Bakker. ISBN 978-90-351-3561-1.
- ↑ Pot, C.W. van der; in sod. (2006). Van der Pot, Handboek van het Nederlandse staatsrecht, 15th edition. Kluwer.
- 1 2 3 Pot, C.W. van der; in sod. (2006). Van der Pot, Handboek van het Nederlandse staatsrecht, 15th edition. Kluwer.Pot, C.W. van der; et al. (2006). Van der Pot, Handboek van het Nederlandse staatsrecht, 15th edition. Kluwer.
- ↑ »Democracy in the Netherlands«. www.houseofrepresentatives.nl. 12. april 2011.