Galerija (arhitektura)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Galerija ogledal v Versajski palači

Galerija (iz italijanščine galleriia ali stare francoščine galilée za "dolg stebriščni balkon") v arhitekturi v najširšem smislu opisuje prostor, ki je daljši kot širši in ima na eni od svojih dveh dolgih stranic številne svetlobne odprtine. Beseda verjetno sega v srednjeveško galilea, ki se je nanašala na verando ali preddverje v cerkvi.[1]

V ožji definiciji izraza se galerija nanaša na sprehajalno pot v zgornjem nadstropju, od katere je ena stran na eni od svojih daljših stranic odprta za povečanje sobe.[2] To je mogoče izvesti na primer preko balkonske konstrukcije ali s pomočjo arkad. Galerija te definicije se od pomenske galerije razlikuje po tem, da je lahko odprta tudi v zunanji prostor.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prve galerije so bile zgrajene na romanskih cerkvenih stavbah kot ozke sprehajalne poti z odprtimi arkadami na eni strani. Če so pritrjene na zunanjo stran stavbe, govorimo o pritlikavih galerijah, ki običajno služijo tudi strukturiranju fasade.[3] Če pa je hodnik znotraj cerkve, ga imenujemo triforij ali tudi empora.

V času renesanse so se ti hodniki razvili v podolgovat prostor znotraj kubature stavbe, ki je služil za razvoj več prostorov - večinoma za zabave in sprejeme. V katero koli sobo, povezano s takšno galerijo, je bilo mogoče vstopiti, ne da bi morali skozi druge sosednje prostore. Prve tovrstne galerije so bile zgrajene v obliki arkad v francoskih gradovih konec 15. in v začetku 16. stoletja. Primer tega je galerija Ludvika XII. v Château de Blois in galerija gradu Fougères-sur-Bièvre. Ker so na eni strani odprte, jih imenujemo tudi odprte galerije. Iz tega so se v 16. stoletju v Franciji razvile zaprte galerije. To so dolge dvorani podobne veže, katerih daljše stranice so imele veliko velikih, zastekljenih oken in so bile zato še posebej svetle. Nastale so namesto viteških in plesnih dvoran srednjeveških gradov. Motiv samoupodobitve, zahteve in ideološke zamisli naročnika so določale njihove ikonografske programe.[4] Primer, ki to ponazarja, je 60 metrov dolga galerija Franza I. v palače Fontainebleau. V Veliki Britaniji je dolga galerija postala zaščitni znak elizabetinske in jakobinske arhitekture 16. in 17. stoletja.[5]

V 17. in 18. stoletju, v času baroka, se je galerija spremenila v čudovito oblikovano plesno dvorano, ki je bila pogosto v zgornjem nadstropju.[6] Najbolj znan primer tega na svetu je Galerija zrcal v [[Versajska palača|Versajski palači]g. Svetlost, ki je nastala zaradi dolge vrste oken v sobah, je ljudi vabila, da so v njih postavili in razstavili umetniška dela. Iz te rabe prostora izhaja sedanje ime galerija za umetniške in slikarske zbirke.

Drugi primeri znanih galerij so v florentinski galeriji Uffizi in Louvru v Parizu. Antiquarium münchenske Rrezidence iz leta 1568 do 1571 je eden prvih primerov galerije v Nemčiji.

V 1820-ih so bile v Parizu prvič zgrajene nakupovalne ulice z obokanimi steklenimi strehami z izložbami, obrnjenimi proti osrednjemu hodniku (tako imenovane rue couvertes, pokrite ulice), da bi zaščitile pešce pred dežjem in blatom. Imenovali so jih tudi galerije. Ko so tvorili prehod med dvema ulicama, so jih imenovali tudi prehodi, pasaže. To obliko so uporabljala tudi druga večja mesta, kot so Milano, Bruselj ali Sankt Peterburg. Z uporabo litoželeznih nosilnih steklenih streh so galerije včasih razširili, da bi spominjale na dvorano. Od 1870-ih so jih postopoma nadomestile velike veleblagovnice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Friedrich Kluge, Elmar Seebold: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. 24. Auflage. Walter de Gruyter, Berlin 2002, ISBN 3-11-017473-1, S. 326
  2. Wilfried Koch: Kleine Stilkunde der Baukunst. Mosaik, München 1985, ISBN 3-570-02496-2, S. 130.
  3. Der Kunst-Brockhaus. Band 1, A–K. Brockhaus, Wiesbaden 1983, ISBN 3-7653-0355-0, S. 386.
  4. Lexikon der Kunst. Band II, Cin–Gree. Seemann, Leipzig 1989, ISBN 3-363-00045-6, S. 628.
  5. Rosalys Coope: The 'Long Gallery'. Its Origins, Development, Use and Decoration. 1986, S. 43.
  6. John Henry Parker: A Glossary of Terms used in Grecian, Roman, Italian, and Gothic Architecture. Band 1, 5. Auflage. Parker, Oxford 1850, S. 226[1]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Monique Châtenet (Hrsg.): La galerie à Paris (XIVe-XVIIe siècle) (= Bulletin Monumental. Jahrgang 166, Nr. 1). 2008, ISSN 0066-622X (online).
  • Rosalys Coope: The 'Long Gallery'. Its origins, development use and decoration. In: Architectural History. Nr. 29, 1986, ISSN 0066-622X, S. 43–72, 74–84.
  • Jean Guillaume: La galerie dans le château français. Place et fonction. In: Revue de l’Art. Nr. 102, 1993, S. 32–42, DOI: 10.3406/rvart.1993.348073.
  • Johannes Jahn, Wolfgang Haubenreißer: Wörterbuch der Kunst (= Kröners Taschenausgabe. Band 165). 10. Auflage. Kröner, Stuttgart 1983, ISBN 3-520-16510-4, S. 250–251.
  • Evelyn Korsch: Galerien. In: Werner Paravicini (Hrsg.): Handbuch Höfe und Residenzen im spätmittelalterlichen Reich. Band 15.II, Teilband 1: Begriffe. Thorbecke, Ostfildern 2005, ISBN 3-7995-4519-0, S. 425–431 (online).
  • Jean Mesqui: Châteaux et enceintes de la France médiévale. De la défense à la résidence. Band 2: La résidence et les éléments d’architecture. Picard, Paris 1993, ISBN 2-7084-0444-X, S. 148–161.
  • Bernhard Rösch: Galerie. In: Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte. 2017.
  • Christina Strunck, Elisabeth Kieven (Hrsg.): Europäische Galeriebauten. Galleries in a comparative european perspective (1400–1800). Akten des Internationalen Symposions der Bibliotheca Hertziana, Rom, 23.–26. Februar 2005 (= Römische Studien der Bibliotheca Hertziana. Band 29). Hirmer, München 2010, ISBN 978-3-7774-3551-0.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]