Fridolin Kaučič
Fridolin Kaučič Fridolin Kavčič | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 17. april 1860 ali 30. april 1860[1] Sevnica |
| Smrt | 1. avgust 1922[1] (62 let) Maribor |
| Pripadnost |  Avstro-Ogrska |
| Rod/ | Domobranstvo |
| Aktivna leta | 1877–1918 |
| Čin | Polkovnik |
Fridolin Ludvik Kaučič (tudi Fridolin Kavčič; psevdonim: Sevničan[2]), slovenski častnik, književnik in strokovni pisec, * 17. april 1860, Sevnica, † 1. avgust 1922, Maribor.
Velja za prvega biografa slovenskih vojaških oseb (oz. častnikov)[3]; leta 1886 je v Ljubljanskem zvonu objavil članke o 133 znanih slovenskih častnikih v Avstro-ogrskih oboroženih silah.[4]
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Rodil se je očetu Jakobu in materi Kristini. Kaučič je v Ljubljani končal 3 razrede realke in odšel leta 1877 v vojaško službo; leta 1880 je v Zagrebu končal kadetnico in nato služil pri raznih polkih v Trentu, Osijeku, Ljubljani, Celovcu, na Dunaju in še po drugih krajih Avstro-Ogrske. Leta 1918 se je upokojil s činom polkovnika in nato sprva živel v Ljubljani, od jeseni 1919 pa v Mariboru.[5]
Delo na vojaškem področju
[uredi | uredi kodo]Na vojaško-tehničnem področju se je Kaučič uveljavil z raznimi praktičnimi iznajdbami, ki so se dobro obnesle in se uveljavile pri raznih oboroženih silah; med drugim je izumil vizirno zrcalo za pregledovanje vrezov v puškini cevi; »brzosedlarja«, ki omogoča konja osedlati ali razsedlati z enim samim prijemom, in strelski periskop. Vzorno je reorganiziral domobransko orožarno in s tem prihranil domobranski upravi v enem letu okoli 2 milijona kron, zato so se njegove reorganizacije uvedle tudi v takratnem cesarsko-kraljevem arzenalu oboroženih sil.
Literarno in zgodovinopisno delo
[uredi | uredi kodo]Kaučič je bil narodno zaveden častnik in je v tem smislu deloval tudi literarno v nemških strokovnih krogih in slovenskih publikacijah. Objavil je življenjepise »Slavnih vojakov slovenskih«; zlasti ga je zanimal J.Vega, o katerem je napisal 2 nemški razpravi (Dunaj, 1886 in 1904), objavil poljudno slovensko predavanje v dunajskem društvu Zvezda (Lj. 1904) in se trudil, da bi Ljubljana dobila Vegov spomenik. Iz zgodovinskih knjig o Koroški je nabral slovenska osebna imena koroških plemičev, ki so živeli do leta 1500, napisal je zgodovino ruške gimnazije in objavil prigodno črtico o ministrih slovenskega rodu. S prijateljem Podkrajškom-Harambašo je snoval »Slovenski Panteon«, zbirko okoli 100 življenjepisov deloma pozabljenih, a zaslužnih slovenskih veljakov, ki so živeli v preteklih treh stoletij; a načrt se je zaradi pomanjkanja naročnikov izjalovil. Nabrano gradivo, nekritično zajeto iz tiskanih virov, je Kaučič porabil v 133 življenjepisih »Znamenitih Slovencev« (Ljubljanski Zvon 1895, 1896). S psevdonimom Sevničan se je poskušal tudi v leposlovju; napisal je dve povestici Kovačev Peter in Pogreb na morju ter vrsto črtic in aforizmov s skupnim naslovom Ulomki.[6]
Zanimivosti
[uredi | uredi kodo]Po njem je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije poimenovalo medaljo za znanstveno-raziskovalne dosežke Fridolin Kavčič.[7]
Bibliografija
[uredi | uredi kodo]Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
- priimek Kaučič
Viri in opombe
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Record #1013188411 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ »Knjiznica-sevnica.si - Sevniški spletni biografski leksikon«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2010. Pridobljeno 16. septembra 2011.
- ↑ Marijan F. Kranjc: Slovenska vojaška inteligenca
- ↑ Posavje.info - Kdo je bil Sevničan Fridolin Kavčič?
- ↑ RTVSLO.si - Na današnji dan od 12. aprila do 18. aprila 2010[mrtva povezava]
- ↑ Šlebinger Janko. »Kaučič Fridolin«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
- ↑ Uradni-list.si - Pravilnik o priznanjih Ministrstva za obrambo
