Fredegunda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Fredegunda
Kraljica Frankov
Fredegunda oborožuje Sigibertova morilca
Fredegunda oborožuje Sigibertova morilca
Vladanje 568 — 27. september 584
Predhodnik Galesvinta
Naslednik Hildetruda
Rojstvo cca. 545
Montdidier
Smrt 8. december 597[1]
Pariz[1]
Pokop Bazilika Saint Denis, Pariz
Oče ni znano
Mati ni znano

Fredegunda[2] (latinsko Fredegvndis, francosko Frédégonde) je bila žena merovinškega nevstrijskega kralja Hilperika I., * ni znano, † 8. december 597, Pariz.

Vzpon na prestol[uredi | uredi kodo]

Fredegunda je bila sužnja in služabnica Hilperikove prve žene Audovere. Postala je Hilperikova ljubica in ga uspela prepričati, da se je ločil od Audovere in jo poslal v samostan. Ko je Hilperik izvedel, da se je njegov brat in glavni tekmec Sigibert I. Avstrazijski leta 567 poročil z vizigotsko princeso Brunhildo, hčerko kralja Atanagilda, se je odločil nevtralizirati borebitno bratovo zvezo z Vizigoti s poroko z Brunhildino sestro Galsvinto. Gregor Tourski omenja, da je nevesta s seboj prinesla bogato doto in takoj dosegla Hilderikovo naklonjenost.[3]

Galsvinta se kot pobožna kristjanka ni mogla vživeti v razvrat, značilen za dvore merovinških vladarjev, in je Hilperika prisilila, da je z dvora pregnal vse priležnice, kurtizane in prostitutke. Med pregnanimi je bila tudi Fredegunda. Kralja je zanimanje za nevesto kmalu minilo in Galsvinto so še isto leto našli zadavljeno v njeni spalnici.[4] Vsi zgodovinarji se strinjajo, da je zločin storil ali naročil Hilperik. Fredegunda se je po njeni smrti vrnila na dvor, se poročila s Hilperikom in postala kraljica.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Umori[uredi | uredi kodo]

Fredegunda je leta 575 domnevno naročila umor Sigiberta I. Avstrazijskega, njegovega sina Hildeberta II., svojega svaka burgundskega kralja Guntrama in avstrazijske kraljice Brunhilde. Po Hilperikovem skrivnostnem umoru leta 584 si je prilastila kraljeve dragocenosti in se zatekla v pariško katedralo Notre Dame.[3] Njo in njenega sina Klotarja II. je do svoje smrti leta 592 ščitil burgundski kralj Guntram. Ponovno ovdovela Fredegunda je poskušala zapeljati nevstrijskega plemiča Eberulfa, ki jo je zavrnil. Gregor Tourski jo je osumil, da je organizirala tudi Eberulfov umor.[3]

Preganjanje škofa Pretekstata[uredi | uredi kodo]

Gregor Tourski trdi, da je preganjanje rouenskega škofa Pretekstata predvsem Fredegundina zasluga.[5] Po Pretekstatovi vrnitvi iz pregnanstva mu je kraljica med srečanjem v cerkvi zagrozila s ponovnim izgonom. Škofa njena grožnja ni skrbela, ker je verjel v svojo nagrado v nebesih in Fredegundino kazen v peklu.[6] Leta 586 je Fredegunda ukazala, da Pretekstata umorijo in eden od njenih plačancev ga je med velikonočno mašo zabodel z nožem.[7] Kraljica ga je kasneje obiskala in mu na smrtni postelji obljubila pomoč svojih zdravnikov. Gregor Tourski na njen obisk gleda kot na izgovor, da bi ga videla umreti. Pretekstat jo je pozval, naj se pokesa svojih grehov, in podlegel smrtnim ranam. Fredegunda je kasneje organizirala še več umorov političnih osebnosti, ki so jo obtožili za Pretekstatov umor. Med njimi sta bila tudi škof Bayeauxa kralj Guntram.[3]

Bolezen[uredi | uredi kodo]

Leta 580 je v Galiji izbruhnila epidemija griže, za katero so zboleli tudi Fredegundin mož kralj Hilperik in juna sinova Klodebert in Dagobert. Fredegunda, prepričana, da je epidemija posledica njenih grehov, je sežgala več davčnih evidenc, za katere se je bala, da niso pravične, in prepričala Hilperika, da je to storil tudi on. Njena sinova bolezni nista preživela. Po njuni smrti je obilno obdarovala cerkev in reveže, da bi se odkupila za svoje grehe.[6] Med obleganjem Tournaia je resno zbolel tudi Fredegundin tretji sin Samson. Po Gregorju Tourskem se je Fredegunda bala, da se bo nalezla sinove bolezni, zato ga je zavrgla in pustila umreti. Kralj je bil zaradi njenih dejanj ogorčen, ker otrok še ni bil krščen. Samson je živel dlje kot je pričakovala, zato ga je na kraljevo zahtevo dala krstiti.[3][7]

Gregor Tourski[uredi | uredi kodo]

Gregor Tourski jo opisuje kot brezobzirno morilko in kruto sadistko, ki je imela v tem pogledu samo nekaj tekmecev. Četudi se ni nikoli srečala s kraljico Brunhildo, je Brunhildin krut umor, ki ga je opravil njen sin Klotar II., nosil znak Fredegundinega sovraštva. Klotar je kraljico, ki je bila že v šestdesetih letih, pustil cele tri dni na natezalnici, potem pa jo je dal prikleniti na štiri konje in razčetveriti.

Gregor trdi, da je bila Fredegunda tudi nemoralna. Med kosilom s kraljem Guntramom je malo pred tem ovdovela Fredegunda zapustila omizje z izgovorom, da je noseča. Najava je kralja presenetila, saj je bil sin Klotar II. rojen komaj štiri mesece pred tem. Gregor omenjeno dejanje razlaga z njeno nezvestobo do moža.[7]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Fredegunda je umrla naravne smrti 8. decembra 597 v Parizu.[8] Pokopana je v baziliki Saint Denis.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Settipani C. La Préhistoire des Capétiens: Première partie : Mérovingiens, Carolingiens et RobertiensVilleneuve-d'Ascq: 1993. — P. 89-90. — ISBN 978-2-9501509-3-6
  2. Denton, C.S. (2011). Absolute Power: The Real Lives of Europe’s Most Infamous Rulers. London: Arcturus Publishing. ISBN 978-1-84858-474-7.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Dailey, E.T. (2015). Queens, Consorts, Concubines: Gregory of Tours and Women of the Merovingian Elite. Boston: BRILL.ISBN 978-90-04-29089-1.
  4. Gilman, D. C.; Thurston, H. T.; Colby, F. M., urednika (1905). Fredegunda. New International Encyclopedia (1. izdaja). New York: Dodd, Mead.
  5. Fredegund – FREE Fredegund information. Encyclopedia.com: Find Fredegund research. www.encyclopedia.com. Pridobljeno 9. marca 2016.
  6. 6,0 6,1 Reimitz, Helmut (2015). History, Frankish Identity and the Framing of Western Ethnicity, 550-850. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-1-107-03233-0.
  7. 7,0 7,1 7,2 Myrl Jackson-Laufer, Guida (1999). Women Rulers Throughout the Ages: An Illustrated Guide. Santa Barbara, CA: ABC-CLIO. ISBN 1-57607-091-3.
  8. Waldherr, Kris (2008). Doomed Queens: Royal Women Who Met Bad Ends, From Cleopatra to Princess Di. New York: Crown/Archetype. .ISBN 978-0-7679-2899-1.

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Gregory of Tours. History of the Franks, IX. 34. Angleški prevod O.M. Dalton, II., str 405–406.