Franc Ksaver Meško

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Franc Ksaver Meško
Portret
Rojstvo 28. oktober 1874({{padleft:1874|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})
Gornji Ključarovci
Smrt 11. januar 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (89 let)
Slovenj Gradec
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Flag of the Kingdom of Yugoslavia (state).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic duhovnik, pisatelj

Franc Ksaver Meško, slovenski rimskokatoliški duhovnik in pisatelj, * 28. oktober 1874, Gornji Ključarovci, Avstro-Ogrska, † 11. januar 1964, Slovenj Gradec, Jugoslavija.

Življenjska pot[uredi | uredi kodo]

Lastnoročno pisateljevo posvetilo s podpisom v njegovi knjigi Izbrano delo IV

Duhovniške postaje[uredi | uredi kodo]

Ksaver Meško je študiral bogoslovje in bil posvečen v mašnika 19. julija 1898 v Celovcu. Postal je kaplan in župnik v različnih krajih na Koroškem. Kot kaplan je služboval v Škocjanu v Podjuni, v Žabnicah in od tam na Svetih Višarjah, kot provizor v Knezovi, Grebinjskem Kloštru in pri Št. Danijelu nad Prevaljami. Tam je postal župnik, od tam se je preselil v župnijo Marija na Zilji, kot begunec po prvi svetovni vojni je bil na Brezjah; za eno leto je šel nato za administratorja na Tinje. Leta 1921 pa se je naselil pri Sv. Roku na Selah, kjer je živel vse do druge svetovne vojne. Po končani drugi svetovni vojni se je zopet naselil na Selah.

Preganjanja med prvo in drugo svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Od 26. aprila 1941 do 15. junija 1945 je bil Meško znova begunec v Bosni in na Hrvaški, nato pa prebival v Stični. Zaradi narodne zavednosti so ga preganjale že avstro-ogrske, med II. svetovno vojno pa tudi nemške okupacijske oblasti.[1]

Smrt in pogreb[uredi | uredi kodo]

V noči od sobote na nedeljo, 11. januarja 1964, je Meško v slovenjgraški bolnici umrl za gangreno in trombozo. Ksaver Meško je v svoji oporoki izrazil željo, da naj ga pokopljejo v njegovi župniji na Selah. Pokopali so ga 15. januarja.

Pesnik in pisatelj[uredi | uredi kodo]

Meško je pisal pesmi, povesti, romane, novele, črtice, drame in mladinske pripovedi. „Poleg lirike in dramatike je pisal (torej) Meško prozo, in to najbolj zavzeto in najvneteje. Svoje mesto si je pridobil v našem slovstvu predvsem in najbolj zaradi svoje proze.” [2] V njegovem delu prevladuje katoliška miselnost z močnimi narodno prebudnimi poudarki. Slogovno je nanj vplival Cankar.

Dela[uredi | uredi kodo]

Pripovedna:

  • Kam plovemo, Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1927, (COBISS),
  • Na Poljani, Slovenska Matica, Ljubljana, 1907, (COBISS),
  • Ob tihih večerih, I. Kleinmayr & F. Bamberg, Ljubljana, 1904, (COBISS),
  • Mir božji, I. Kleinmayr & F. Bamberg, Ljubljana, 1906, (COBISS).

Drama:

  • Mati, Katoliška bukvarna, Ljubljana, 1914, (COBISS).

Mladinska:

  • Mladim srcem, šest zvezkov, Družba sv. Mohorja / Mohorjeva družba, Celje / Prevalje / Celovec, 1911, 1914, 1922, 1940, 1951, 1964.
  • Legende o sv. Frančišku, Mohorjeva družba, Celje 1975. Objavljeno prvič v Dom in svet 1917 in 1919; nato Družba sv. Mohorja, Gorica 1927; naslednje leto Maribor 1928.

Izbrano delo

  • Izbrano delo, Mohorjeva družba, Celje 1954-1960.

Dela kronološko[uredi | uredi kodo]

  • Slike in povesti (1898)
  • Ob tihih večerih (1904)
  • Mir božji (1906)
  • Na Poljani (1907)
  • Na smrt obsojeni? (Drama v treh dejanjih) (1908)
  • Črna smrt (1911)
  • Mladim srcem I (1911)
  • Mladim srcem II (1914)
  • Povesti in slike (1914)
  • Mati (Drama v treh dejanjih) (1914)
  • Dve sliki (1916)
  • Njiva (1916)
  • Slike (1918)
  • Mladim srcem III (1922)
  • Volk spokornik in druge povesti za mladino (1922)
  • Naše življenje (1922)
  • Listki (1924)
  • Našim malim (1925)
  • Mladini (1927)
  • Legende o svetem Frančišku (1927)
  • Kam ploveme (1927)
  • Črtice (1931)
  • Henrik, gobavi vitez (Igra v štirih dejanjih) (1934)
  • Pasijon (Pasijon v sedmih skrivnostih in treh dejanjih) (1936)
  • Pri Hrastovih. (Drama v treh dejanjih) (1939)
  • Mladim srcem IV (1940)
  • Dela 1 (1940)
  • Pridige (1944)
  • Iz srca in sveta (1945)
  • Novele (1946)
  • Romance in povesti (1948)
  • V koroških gorah. Novele (1950)
  • Požgana Radovna in druge zgodbe (1950)
  • Mladim srcem V (1951)
  • Izbrano delo I-VI (1954-1960)
  • V kresni noči (1957)
  • Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino (1957)
  • Duhovnik s svojim Bogom (1960)
  • Mladim srcem VI (1964)

Knjige z Meškovimi deli in o Mešku[uredi | uredi kodo]

  • Izbrano delo, Mohorjeva družba, Celje 1954-1960.
  • Anto Baković: Drinske mučenice, Vlastita svjedočanstva, Svjedočanstva očividaca, Dokumenti, Založnik Anto Baković, Sarajevo 1990.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Cerkvena oblast ga je odlikovala z več odlikovanji: Leta 1924 je postal duhovni svetovalec, leta 1934 ga je papež Pij XI. imenoval za monsignora, od leta 1933 je vodil kot dekan dekanijo Stari trg vse do leta 1962, leta 1948 je postal častni kanonik mariborske škofije.[3] Svetna oblast je tudi odlikovala pisatelja Meška. Leta 1924 je slovenjgraški mestni svet razglasil Ksaverja Meška za častnega občana mesta Slovenj Gradec, mestna čitalnica pa za častnega člana. V Slovenj Gradcu so leta 1930 preimenovali Cerkveno ulico v Meškovo ulico. Mestna knjižnica je leta 1974 splošnemu imenu dodala še njegovo ime – Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Leta 1984 je kipar Rade Nikolič izdelal Meškov doprsni kip; portret so ob 120-letnici njegovega rojstva in 30-letnici smrti postavili pred špitalsko cerkvijo sv. Duha v Slovenj Gradcu.[4]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Anto Baković: Mons. Franc Ksaver Meško, v: Drinske mučenice, str. 115 in 116.
  2. ^ Viktor Smolej v: Ksaver Meško, Legende o sv. Frančišku, Mohorjeva družba, Celje 1975, str. 148.
  3. ^ Družina,15. II.1964, str. 29.
  4. ^ Prepisano iz zloženke Meškova beseda in beseda o Mešku, ki napoveduje program prireditev v Meškovem letu 2004.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]