Pojdi na vsebino

Filippo Tommaso Marinetti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Filippo Tommaso Marinetti
Portret
Rojstvo22. december 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Aleksandrija, Egipt[3]
Smrt2. december 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[4][1][…] (67 let)
Bellagio[d], Kraljevina Italija[4]
Državljanstvo Kraljevina Italija
Poklicpesnik, pisatelj, dramatik, skladatelj, pisatelj znanstvene fantastike, fotograf, oblikovalec, politik, prevajalec
Pomembnejša delaManifest futurizma (1909)
GibanjeFuturizem
Zakonec
​
(por. 1923)​
PodpisPodpis

Filippo Tommaso Marinetti, italijanski pesnik, pisatelj, urednik in umetnostni teoretik, * 22. december 1876, Aleksandrija, Egipt, † 2. december 1944, Bellagio, Lombardija, Italija.

Bil je ustanovitelj futurističnega gibanja.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Filippo Tommaso Marinetti se je rodil v Aleksandriji v Egiptu kot drugi sin očetu Enricu Marinettiju in materi Amaliji Grolli. Oče je bil odvetnik, mati pa hči profesorja književnosti iz Milana. Marinettijeva ljubezen do literature se je razvila v šolskih letih, ko ga je njegova mati seznanila z italjanskimi in drugimi evropskimi klasiki, saj je bila tudi sama navdušena bralka poezije.[5] Pri 17 letih je pod psevdonimom Hesperus ustanovil svojo prvo majhno literarno revijo Papyrus, zaradi katere je bil leta 1893 s šole izključen, ker je objavljal nekaj del avtorja Émila Zolaja. Izobraževal se je v Egiptu, Parizu in Italiji, kjer je leta 1899 diplomiral na pravni univerzi v Pavii. Po končanem študiju je Filippo Tommaso Marinetti nadaljeval kot avtor, sodeloval je s pomembnimi francoskimi revijami (La Revue, La Vogue, La Plume) in začel predavati. Leta 1902 mu je umrla mati in izšla je njegova prva knjiga poezije La Conquête des Étoiles, v kateri je že mogoče videti figure, značilne za futuristično literaturo. Leto 1909 je pomembno leto v Marinettijevi biografiji predvsem zaradi objave dela Manifest futurizma, ki velja za začetno dejanje futurističnega gibanja. Marinetti in njegovi privrženci pa so si ga zamislili kot umetniški pojav in hkrati tudi aktiven politični dejavnik.[6] Leta 1923 se je poročil s pisateljico in slikarko Benedetto Cappa, s katero sta imela tri otroke.[7]

Prva svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]

Marinetti je močno podpiral idejo, da se Italija vključi v prvo svetovno vojno, zato se je ob njeni angažiranosti prostovoljno javil za služenje. Jeseni 1915 so ga skupaj z drugimi futuristi, člani lombardskih kolesarjev, poslali na območje ob Gardskem jezeru v provinci Trentino, visoko v gorah ob meji med Italijo in Avstrijo. Tam so se v zahtevnih razmerah borili več tednov, dokler niso teh enot razpustili, saj se kolesarske enote niso izkazale za primerne za bojevanje v gorah. V letu 1916 je Marinetti večinoma podpiral vojno z nastopi, pisanjem in gledališčem, nato pa se je leta 1917 znova vključil v vojsko kot redni vojaški častnik. Med služenjem na soški fronti je bil maja istega leta hudo ranjen in se po dolgotrajnem okrevanju vrnil v službo ter oktobra 1918 sodeloval pri ključni italijanski zmagi pri Vittorio Venetu.[8]

Marinetti pa se je tudi prostovoljno prijavil v aktivno služenje v italijansko-abesinski vojni in drugi svetovni vojni, kjer je poleti in jeseni 1942 pri 65 letih nekaj tednov služil na vzhodni fronti.[9]

Smrt

[uredi | uredi kodo]

Filippo Tommaso Marinetti je umrl v Bellagiu 2. decembra 1944 po srčnem napadu in New York Times je 3. decembra pesnikovi smrti posvetil članek.[10] Tudi v slovenskem Jutru: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko je namenjenih nekaj odstavkov v spomin Marinettiju, kjer je zapisano, da je »Marinettijev mediteransko iskrivi temperament dokončno ugasnil v tišini in v zelenem blisku Comskega jezera. Najbrž se je sprijaznil s toploto domače zemlje in s tolažijivo naravo, ki jo je nekoč preziral prav tako kakor vse drugo, kar je bilo dostojno 'klasične' poezije«.[11]

Futurizem in Manifest futurizma

[uredi | uredi kodo]

Futurizem je umetniško gibanje v začetku 20. stoletja s središčem v Italiji, v kasnejših letih pa se je razširil tudi po večjem delu Evrope. Idejni vodja je Filippo Tommaso Marinetti. Je smer, ki poudarja usmerjenost v prihodnost in s tem zavračanje preteklosti (uničiti muzeje, knjižnice, akademije). Njegovo delo Manifest futurizma je bilo objavljeno v francoščini v časopisu Le Figaro in za glavne prvine v delu lahko določimo pogum, drznost in upor, katerih posledica sta agresivnost ter nemir. Marinettijev Manifest se je navduševal nad industrializacijo, urbanizacijo, avtomobili in tehniko ter poveličeval je nasilje, konflikte in zavračanje tradicionalnih vrednot.[12]

Marinettijev Manifest futurizma predstavlja začetek obdobja futurizma. Marinetti je oblikoval radikalno zavračanje tradicije, poveličevanje tehnike in hitrosti strojev ter potrebo po popolni prenovi umetnosti in jezika. Bil je avtor manifestov, ki jih je pisal kot namerno provokacijo, uporabljal je pretiravanje in šokantne ideje, kasneje pa je svoja stališča tudi omilil, ker jih je občinstvo razumelo preveč dobesedno. Njegova pomembnejša ideja je bila osvoboditev jezika, in sicer ukinitev sintakse, ločil in logične povezanosti, želel je doseči razbitje stavka, uvedbo svobodnih besed in uporabo matematičnih znakov ter zvokov. Cilj tega je večja neposrednost in dinamičnost. Marinetti pa ni poveličeval stroja le dobesedno, ampak je v njem videl model jasnosti in natančnosti, s tem je iskal abstraktno in geometrično lepoto. Njegova dela (npr. Zang Tumb Tumb) so tako vizualno kot zvočno intenzivna in težko razumljiva. Vplival pa je tudi na druge avtorje (npr. Srečka Kosovela), ki so njegove ideje prevzeli, vendar v ne tako radikalni obliki, ampak jih prilagodijo ali omilijo.[13]

Na začetku 20. stoletja je bil Trst večetnično mesto z močno italijansko govorečo skupnostjo, v kateri so bile izrazite težnje po priključitvi Italiji. Prav zaradi teh razmer je Marinetti prišel v Trst in se vključil v iredentistično dogajanje. Leta 1908 se je udeležil spominske slovesnosti za Guglielma Oberdana, italijanskega iredentista, ki ga je avstrijska oblast usmrtila po neuspelem atentatu na cesarja. Ob tej priložnosti je Marinetti napovedal, da bo Trst nekoč imel italijansko univerzo, kar je sprožilo tako navdušenje kot tudi odpor in celo spopade med različnimi političnimi in nacionalnimi skupinami. Dogajanje pa se je končalo z njegovo aretacijo. Po teh dogodkih je imel govor, v katerem je Trst označil kot pomembno središče iredentističnega gibanja. Prav v tem mestu je organiziral tudi prvo futuristično serato leta 1909, kjer je predstavil načela futurizma, vendar je govor kmalu prešel v politične teme. Poudarjal je, da sta svoboda in napredek mogoča le znotraj naroda, pri čemer je imel v mislih italijanski narod. Njegov nastop pa je s tem povzročil napetosti v dvorani in spor med italijanskimi in avstrijskimi obiskovalci.[14]

Fašizem

[uredi | uredi kodo]

Na začetku leta 1918 je Marinetti oblikoval Futuristično politično stranko, ki se je že naslednje leto povezala z Mussolinijevim gibanjem Fasci Italiani di Combattimento. Spadal je med prve člane Italijanske fašistične stranke. Leta 1919 je skupaj z Alcestejem De Ambrisom sestavil Fašistični manifest, ki velja za prvotni manifest italijanskega fašizma.[15]

Kot del svoje kampanje za prevrat tradicije je Marinetti napadel tudi tradicionalno italijansko hrano. Njegov Manifest futuristične kuhinje je bil objavljen v torinski Gazzetta del Popolo 28. decembra 1930. Trdil je, da ljudje delujejo v skladu s tem, kar pijejo in jedo, in predlagal je obsežne spremembe v prehrani. Obsojal je testenine in jih krivil za utrujenost, pesimizem in pomanjkanje moškosti, in spodbujal uživanje riža, pridelanega v Italiji. V tem, kot tudi v drugih pogledih, je bila njegova predlagana futuristična kuhinja nacionalistična, saj je zavračala tujo hrano. Bila je hkrati militaristična, saj je poskušala spodbuditi moške, da postanejo borci. Fascinirala ga je tudi ideja predelane hrane, napovedal je, da bodo nekega dne tablete nadomestile hrano kot vir energije, in pozival k ustvarjanju plastičnih kompleksov, ki bi nadomestili naravno hrano.[16]

Antisemitski trend v Italiji je povzročil napade na moderno umetnost, ki je bila ocenjena kot preveč tuja, radikalna in antinacionalistična. Marinetti je januarja 1939 v futuristični reviji izrazil svojo obsodbo takšnih napadov na moderno umetnost, pri čemer je opozoril, da je futurizem italijanski in nacionalističen, ne pa tuj, in izjavil, da v futurizmu ni Judov. Poleg tega je trdil, da Judje niso bili aktivni pri razvoju moderne umetnosti. Marinetti si je večkrat poskušal pridobiti naklonjenost režima, tako da je z vsakim poskusom postajal manj radikalen in avantgarden.[17]

Dela

[uredi | uredi kodo]

Poezija

[uredi | uredi kodo]

Plakati in brošure

[uredi | uredi kodo]

Romani

[uredi | uredi kodo]
  • Mafarka le futuriste. Roman africain, Pariz, Sansot, 1910, Digitalna kopija
  • Le Monoplan du Pape. Roman politique en vers libres, Pariz, Sansot 1912, Digitalna kopija
  • Come si seducono le donne, Firence, 1917, Digitalna kopija, druga izdaja leta 1918
  • 8 anime in una bomba. Romanzo esplosivo, Milano, futuristične izdaje "Poesia", 1919, Digitalna kopija
  • L'alcova d'acciaio. Romanzo vissuto, Milano, Vitagliano, 1921, Digitalna kopija
  • Gli indomabili, Milano, futuristične izdaje "Poesia", 1922, Digitalna kopija

Zgodbe

[uredi | uredi kodo]

Gledališče

[uredi | uredi kodo]
  • Le Roi Bombance. Tragédie satirique, Pariz, Mercure de France, 1905, Digitalna kopija
  • Poupées Électriques, Pariz, Sansot, 1909, Digitalna kopija
  • Il tamburo di fuoco. Dramma africano di calore, colore, rumore, odori, Milano, Sonzogno, 1922, Digitalna kopija
  • Lo spettacolo nella vita morale dei popoli, 1935, Digitalna kopija

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ Encyclopædia Britannica
  3. ↑ Record #11914598z // BnF catalogue général — Paris: BnF.
  4. 1 2 Маринетти Филиппо Томмазо // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ Berghaus, Günter (2007). Marinetti, Filippo Tommaso; Critical Writings: New Edition. Macmillan. ISBN 0374706948.
  6. ↑ Somigli, Luca (2003). Legitimizing the Artist: Manifesto Writing and European Modernism, 1885–1915. University of Toronto Press. 97–98. ISBN 9780802037619.
  7. ↑ .
  8. ↑ Daly, Selena (2013). "'The Futurist mountains': Filippo Tommaso Marinetti's experiences of mountain combat in the First World War". Modern Italy. 18 (4): 323–338.
  9. ↑ Ialongo, Ernest (2015). Filippo Tommaso Marinetti: The Artist and His Politics. Rowman & Littlefield. str. 289.
  10. ↑ Stran New York Timesa
  11. ↑ Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (08.12.1944), letnik 24, številka 282. URN:NBN:SI:DOC-4F4OEPK8 from http://www.dlib.si.
  12. ↑ .
  13. ↑ Troha, Vera (1988). O Kosovelu in italijanskemu futurizmu. Primerjalna književnost, letnik 11, št. 2. (1–14).
  14. ↑ Toporišič, Tomaž (2023). Zgodovinska avantgarda na meji: primer Trst. Andraž Jež (ur.): Slovenska literatura in umetnost v družbenih kontekstih. Obdobja 42. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani.
  15. ↑ Elazar, Dahlia (2001). The making of fascism: class, state, and counter-revolution, Italy 1919–1922. Westport, Connecticut, USA: Praeger Publishers. str. 73.
  16. ↑ Sorini, Alex Revelli; Cutini, Susanna (2017). "Dining With Marinetti: the Manifesto of Futurist Cuisine". Fine Dining Lovers.
  17. ↑ Solomon R. Guggenheim Museum, 2014. Italian Futurism, 1909–1944: Reconstructing the Universe.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Filippo_Tommaso_Marinetti&oldid=6659290«