Ferenc Krausz
| Ferenc Krausz | |
|---|---|
.jpg) | |
| Rojstvo | 17. maj 1962[1] (64 let) Mór |
| Področja | optična fizika |
| Ustanove | Tehniška univerza na Dunaju Univerza v Münchnu Univerza v Hong Kongu |
| Alma mater | Univerza v Budimpešti Tehniška univerza v Budimpešti Tehniška univerza na Dunaju |
| Mentor doktorske disertacije | Arnold Schmidt |
| Pomembne nagrade |  Nobelova nagrada za fiziko (2023)Wolfova nagrada za fiziko (2024) |
Ferenc Krausz, madžarsko-avstrijski fizik in akademik, nobelovec, * 17. maj 1962, Mór, Madžarska.
Velja za pionirja področja atosekundne fizike – uporabe pulzov svetlobe v rangu dolžine nekaj deset do nekaj sto atosekund (atosekunda je 10-18 s) za opazovanje gibanja atomov in elektronov. Za to delo je s francoskima raziskovalcema Pierrom Agostinijem in Anne L'Huillier leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.[2]
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Zgodnje življenje
[uredi | uredi kodo]Za fiziko se je navdušil že v osnovni šoli, kjer sta bila njegova vzornika Károly Simonyi in György Marx. Po končani srednji šoli je vpisal študij teoretične fizike na Univerzi v Budimpešti in diplomiral leta 1985, hkrati je pridobil tudi diplomo iz elektroinženirstva na Tehniški univerzi v Budimpešti.[3]
Nato je odšel na doktorski študij na Tehniški univerzi na Dunaju, kjer je leta 1991 pridobil doktorat iz laserske fizike.[4] Njegov mentor je bil Arnold Schmidt.[5]
Delo in akademska kariera
[uredi | uredi kodo]Po doktoratu je leta 1993 pridobil docenturo na Tehniški univerzi na Dunaju (TUW) in tam do leta 1999 napredoval do rednega profesorja. Pridobil je financiranje Avstrijskega znanstvenega sklada za vzpostavitev raziskovalne skupine in se lotil študija področja izredno kratkih pulzov laserske svetlobe, teoretsko zasnovo za katerega je razvila L'Huillier. Leta 1997 je s kolegi opisal metodo generiranja pulzov z dolžino v rangu nekaj femtosekund.[5]
Leta 2000 je postal direktor Centra za napredne svetlobne vire na TUW. Glavni preboj so v njegovi skupini dosegli leta 2001, ko so uporabili pojav visokoharmoničnega generiranja: višje resonančne frekvence infrardečega laserskega žarka ob prehodu skozi močno ioniziran žlahtni plin izbijajo elektrone iz orbital atomov plina, ki ob prehodu nazaj v nižjo orbitalo oddajo kvant svetlobe. Te kvante z atosekundnim rangom dolžine je možno s kombiniranjem resonančnih frekvenc nadzorovano proizvajati.[4][5]
Nato se je leta 2003 preselil v Nemčijo in postal direktor Inštituta Maxa Plancka za kvantno optiko v Garchingu. Naslednje leto je postal profesor eksperimentalne fizike na Univerzi v Münchnu. Naslednji raziskovalni korak je bil razvoj detektorja z laserjem vzbujenih kvantov svetlobe za karakterizacijo elektronske dinamike znotraj atomov, nato pa so se v skupini lotili uporabe nove tehnologije v medicinske namene – razvijajo metodo »prstnih odtisov« elektronskih polj biomolekul v vzorcih krvi za hitro diagnostiko bolezni, kot sta rak in diabetes.[5][3]
Zasebno življenje
[uredi | uredi kodo]Krausz je poročen in ima dva otroka.[6] Ima dvojno, madžarsko-avstrijsko državljanstvo.[5]
Priznanja
[uredi | uredi kodo]Za svoje delo je prejel več vidnejših nagrad v fiziki. Avstrijski znanstveni sklad mu je leta 2002 podelil Wittgensteinovo nagrado oz. projektna sredstva za nadaljnje raziskave.[5] Leta 2012 je prejel viteški križec madžarskega reda za zasluge, naslednje leto je bil prejemnik mednarodne nagrade za znanost kralja Faisala in leta 2019 še medalje Vladilena Letohova, ki jo podeljujeta Evropsko fizikalno društvo in Ruska akademija znanosti. Leta 2022 je prejel še Wolfovo nagrado za fiziko. Nobelovo nagrado za fiziko leta 2023 si je razdelil z Anne L'Huillier, ki je prispevala teoretsko zasnovo metode generiranja atosekundnih pulzov svetlobe, in Pierrom Agostinijem, ki je skoraj istočasno s Krauszem razvil metodo.[2][4][5][3]
Leta 2003 je postal član Avstrijske akademije znanosti, leta 2007 pa še zunanji član Madžarske akademije znanosti. Tehniška univerza v Budimpešti mu je podelila častni doktorat. [3] Poleg tega je član Ruske akademije znanosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti.[4]
Režiser Gábor István Kiss je o njegovem življenju in znanstveni poti posnel dokumentarni film Az elektronok nyomában (Po stopinjah elektronov, 2024).[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Record #129180114 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- 1 2 »The Nobel Prize in Physics 2023«. Nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno 25. aprila 2026.
- 1 2 3 4 Leitner, Attila (3. oktober 2023). »Hungarian physicist Ferenc Krausz, 2 others win joint Nobel Prize in Physics«. The Budapest Times. Pridobljeno 26. aprila 2026.
- 1 2 3 4 »Ferenc Krausz«. Britannica Online. Pridobljeno 26. aprila 2026.
- 1 2 3 4 5 6 7 »Ferenc Krausz«. Avstrijski znanstveni sklad. 8. september 2001. Pridobljeno 26. aprila 2026.
- ↑ »Ferenc Krausz«. Lindau Nobel Mediatheque. 16. april 2026. Pridobljeno 26. aprila 2026.
- ↑ »Ferenc Krausz – Capturing the Electrons«. NFI. Pridobljeno 26. aprila 2026.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Attoworld.de – spletna stran Krauszove skupine za atosekundno fiziko
- Krausz, Ferenc; Ivanov, Misha (2. februar 2009). »Attosecond physics« (PDF). Reviews of Modern Physics. 81 (1): 163–234. doi:10.1103/RevModPhys.81.163. ISSN 0034-6861. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. septembra 2015. – pregled atosekundne fizike
Prejemniki Wolfove nagrade za fiziko | ||
|---|---|---|
| 1978–2000 |
|  |
| 2001–2020 |
| |
- Rojeni leta 1962
- Živeči ljudje
- Avstrijski fiziki
- Avstrijski akademiki
- Madžarski fiziki
- Madžarski akademiki
- Diplomiranci Univerze v Budimpešti
- Diplomiranci Tehniške univerze v Budimpešti
- Doktorirali na Tehniški univerzi na Dunaju
- Predavatelji na Tehniški univerzi na Dunaju
- Predavatelji na Univerzi v Münchnu
- Predavatelji na Univerzi v Hong Kongu
- Nobelovi nagrajenci za fiziko
- Prejemniki Wolfove nagrade za fiziko
- Člani Avstrijske akademije znanosti
- Člani Madžarske akademije znanosti
- Člani Ruske akademije znanosti
- Člani Evropske akademije znanosti in umetnosti