Evropski južni observatorij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Evropska organizacija za astronomske raziskave na južni polobli
European Southern Observatory (ESO) logo.svg ESO member states.svg
ESO-jev logotip in zemljevid držav članic
OkrajšavaESO[1]
Nastanek1962
Tipmedvladna organizacija
NamenRaziskovalna organizacija za astronomijo
SedežGarching, Nemčija
Članice
16
Uradni jezik
angleščina, francoščina, nemščina
generalni direktor
Xavier Barcons
Spletna stranESO.org
Prikaz Evropskega južnega observatorija

Evropska organizacija za astronomske raziskave na južni polobli,[2] pogosteje Evropski južni observatorij (ESO), je 16-narodna medvladna raziskovalna organizacija za talno astronomijo. Od svojega nastanka leta 1962, ESO ponuja dovršene raziskovalne instrumente za raziskovanje južnega neba. V organizaciji je zaposlenih 730 ljudi. Letno organizacija iz prispevkov posameznih članic dobi okoli 162 milijonov evrov.[3] Njeni observatoriji se nahajajo v severnih Čilah.

ESO je postavil nekaj največjih in tehnološko najbolj naprednih teleskopov. Med njimi so tudi 3,6 metrski Novotehnološki teleskop, začetnik uporabe aktivne optike, in Zelo velik teleskop (VLT), ki ga sestavljajo štirje posamezni 8,2 metrski teleskopi in štiri manjši pomožni teleskopi, ki lahko vsi delajo skupaj ali posebej. Atakamski velik milimetrski niz opazuje vesolje v milimetrskih in podmilimetrskih valovnih dolžinah in je največji astronomski projekt na Zemljinih tleh. Dokončan je bil marca 2013 v mednarodnem povezovanju Evrope (ki jo predstavlja ESO), Severne Amerike, Vzhodne Azije in Čil.[4][5]

Največji teleskop, ki je še v izgradnji, je Izjemno velik teleskop. Uporabljal bo 39,3-metrsko členjeno zrcalo in bo postal največji optični zrcalni teleskop na svetu, ko se ga bo lahko začelo uporabljati leta 2024. Njegova moč zbiranja svetlobe bo omogočila natančna raziskovanja planetov okoli drugih zvezd, prvih teles v vesolju, supermasivnih črnih lukenj ter narave in porazdelitve temne snovi in temne energije, ki prevladujeta v vesolju.

Opazovanja ESO so naredila veliko astronomskih odkritij in so ustvarila več astronomskih katalogov.[6] Sem spadajo tudi odkritja najbolj oddaljenih izbruhov gama žarkov in dokazi za črno luknjo v središču naše galaksije.[7][8] Leta 2004 je VLT omogočil astronomom odkriti prvo sliko eksoplaneta (2M1207b), ki kroži okoli rjave pritlikavke 173 svetlobnih let stran.[9] Na starejši ESO-jev teleskop so dodali instrument High Accuracy Radial Velocity Planet Searcher (HARPS), ki je privedel do odkritij veliko eksoplanetov, med katerimi je tudi planet Gliese 581c—eden izmed najmanjših planetov, ki smo jih kadarkoli videli izven Osončja.[10]

Čilska opazovalna mesta[uredi | uredi kodo]

  

Evropski južni observatorij se nahaja v Čile
Chajnantor (1999)
Chajnantor (1999)
Paranal (1998)
Paranal (1998)
ELT (2024)
ELT (2024)
La Silla (1964)
La Silla (1964)
Bolivija
Argentina
Čile
Zemljevid Čil z ESO-jevimi štirimi observatoriji

Četudi ima ESO svoj sedež v Nemčiji, delujejo vsi teleskopi v severnih Čilah, kjer organizacija upravlja napredne talne astronomske opazovalnice:

Teleskopi so postavljeni na najboljših lokacijah za astronomska opazovanja na južni polobli.[11] ESO-jev projekt je Izjemno velik teleskop (ELT), ki je teleskop v 40-metrskih velikostih in temelji na petih zrcalih in prej načrtovanim Skrajno velikim teleskopom. ELT bo največji teleskop za vidno in bližnjeinfrardečo svetlobo na svetu. ESO ga je začel načrtovati v zgodnjem 2006 in planiral, da bo začel z deli leta 2012.[12] Konstrukcijska dela za ELT so se začela junija 2014.[13] ESO je 26. aprila 2010 odločil, da bodo ELT postavili na četrto mesto (Cerro Armazones).[14][15][16]

Vsako leto pride na ESO več kot 2.000 prošenj za uporabo teleskopov, kar je štiri do šestkrat več, kot je sploh dosegljivih noči. Opazovanja, ki se jih opravi s tem instrumentom, se objavijo v veliko publikacijah. Leta 2017 je bilo objavljenih več kot 1.000 pregledanih dokumentov, ki so temeljili na podatkih, pridobljenih na ESO.[17]

Teleskopi ESO proizvedejo velike količine podatkov na velikih hitrostih, ki se shranijo v trajnem arhivu v poslopjih ESO. Arhiv vsebuje več kot 1,5 milijon slik (ali spektrov) s skupnim spominom okoli 65 terabajtov (65.000.000.000.000 bajtov) podatkov.

Teleskopi ESO
Ime Kratko Velikost Vrsta Lokacija Leto
 3,6 m teleskop ESO gosti HARPS ESO 3.6m 3,57 m optični in infrardeči La Silla 1977
 2,2 m teleskop MPG/ESO MPG 2,20 m optični in infrardeči La Silla 1984
 Novotehnološki teleskop NTT 3,58 m optični in infrardeči La Silla 1989
 Zelo velik teleskop VLT 4 × 8,2 m

4 × 1,8 m
optični do srednjeinfrardeči, niz Paranal 1998
 Atacama Pathfinder Experiment APEX 12 m milimetrske-/podmilimetrske valovne dolžine Chajnantor 2005
 Pregledni vidni in infrardeči astronomski teleskop VISTA 4,1 m bližnjeinfrardeči, pregled Paranal 2009
 Pregledni teleskop VLT VST 2,6 m optični, pregled Paranal 2011
 Atakamski velik milimetrski/podmilimetrski niz[A] ALMA 50 × 12 m

12 × 7 m

4 × 12 m[18]
milimetrske-/podmilimetrske valovne dolžine,
interferometerski niz
Chajnantor 2011
 Izjemno velik teleskop ELT 39.3 m optični do srednjeinfrardeči Cerro Armazones[12] 2024
A ALMA je sodelovalni projekt Evrope, Združenih držav, Kanade, Vzhodne Azije in Čila.

 ·Dodatne raziskovalne ustanove ESO so v Santiagu, Čile in vsebujejo knjižnico, vire za računalništvo in programe za obiskujoče znanstvenike.[19]

 ·ESO ima trdne vezi z ostalimi observatoriji in univerzami po državi.[20][21]

 ·Vir: ESO – Telescopes and Instrumentation[22]

Video galerija[uredi | uredi kodo]

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

To so fotografije iz 100 najboljših slik ESO.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "ESO Glossary of Acronyms". Pridobljeno dne 2018-09-07.
  2. "ESO's Organisational Structure". Pridobljeno dne 2018-09-07.
  3. "Member States". 2017-04-02. Pridobljeno dne 2018-06-15.
  4. "ALMA website". Pridobljeno dne 2011-09-21.
  5. "Welcome to ALMA!". Pridobljeno dne 2011-05-25.
  6. "ESO Archive". Pridobljeno dne 2011-04-28.
  7. Tanvir, N. R.; Fox, D. B.; Levan, A. J.; Berger, E.; Wiersema, K.; Fynbo, J. P. U.; Cucchiara, A.; Krühler, T.; Gehrels, N.; Bloom, J. S.; Greiner, J. (2009). "A gamma-ray burst at a redshift of 8.2". Nature. 461 (7268): 1254–1257. arXiv:0906.1577. Bibcode:2009Natur.461.1254T. doi:10.1038/nature08459. PMID 19865165.CS1 vzdrževanje: display-authors (link)
  8. Gillessen, S.; Eisenhauer, F.; Trippe, S.; Alexander, T.; et al. (2009). "Monitoring stellar orbits around the Massive Black Hole in the Galactic Center". The Astrophysical Journal. 692 (2): 1075–1109. arXiv:0810.4674. Bibcode:2009ApJ...692.1075G. doi:10.1088/0004-637X/692/2/1075.
  9. Chauvin, G.; Lagrange, A.-M.; Dumas, C.; Zuckerman, B.; et al. (2004). "A giant planet candidate near a young brown dwarf. Direct VLT/NACO observations using IR wavefront sensing". Astronomy and Astrophysics. 425 (2): L29. arXiv:astro-ph/0409323. Bibcode:2004A&A...425L..29C. doi:10.1051/0004-6361:200400056.
  10. "The HARPS Home page". Pridobljeno dne 2011-09-21.
  11. "The best observing sites on Earth". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-04-14. Pridobljeno dne 2011-05-13.
  12. 12,0 12,1 "The E-ELT project". Pridobljeno dne 2011-04-29.
  13. James Vincent (19 June 2014). "European Extremely Large Telescope to break ground (using dynamite) live later today". The Independent.
  14. "E-ELT Site Chosen". ESO. 26 April 2010. Pridobljeno dne 2011-04-29.
  15. "Comprehensive characterization of astronomical sites". Pridobljeno dne 2011-10-04.
  16. "Conference Astronomical Site Testing Data in Chile". Pridobljeno dne 2011-10-04. od dne January 2018[slepa povezava]
  17. "ESO Publication Statistics" (PDF). Pridobljeno dne 2018-08-06.
  18. Satoru Iguchi; Morita, Koh-Ichiro; Sugimoto, Masahiro; Vila Vilaró, Baltasar; Saito, Masao; Hasegawa, Tetsuo; Kawabe, Ryohei; Tatematsu, Ken'Ichi; Seiichi, Seiichi; et al. (2009). "The Atacama Compact Array (ACA)". Publications of the Astronomical Society of Japan. 61 (1): 1–12. Bibcode:2009PASJ...61....1I. doi:10.1093/pasj/61.1.1. Pridobljeno dne 2011-04-29.
  19. "Science in Santiago". Pridobljeno dne 2011-10-04.
  20. "Minutes of the ESO Chile Joint Committee" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2012-04-25. Pridobljeno dne 2011-10-05.
  21. "Cooperative Projects in Chile". Pridobljeno dne 2011-10-05.
  22. "Telescopes and Instrumentation". Pridobljeno dne 2011-04-29.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Shaw, E. N. (1976). "The European Southern Observatory". The Observatory. London: Royal Astronomical Society.
  • Council of Europe (2010). European Yearbook / Annuaire Européen. 58. Martinus Nijhoff Publishers. str. cdxliii. ISBN 978-9004206793.
  • Lodewijk, Woltjer (2012). Europe's Quest for The Universe. EDP Sciences. ISBN 9782759801671.
  • Schilling, Govert; Christensen, Lars Lindberg (2013). Europe to the Stars: ESO's first 50 years of exploring the southern sky. John Wiley & Sons. ISBN 9783527671670.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 48°15′36″N 11°40′16″E / 48.26000°N 11.67111°E / 48.26000; 11.67111