Eumen II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Eumen II. "Rešitelj"
Εὐμένης Β΄ Σωτήρ
Eumene II detto giovane comandante, da villa dei papiri, peristilio quadrato.JPG  *
Kralj Pergamona
Vladanje197–159 pr. n. št.
PredhodnikAtal I.
NaslednikAtal II.
Rojstvopred 220 pr. n. št.
Pergamonsko kraljestvo
Smrt159 pr. n. št.
Pergamon
ZakonecStratonika Pergamonska
Otroci
GrškoΕὐμένης Β΄ Σωτήρ
Vladarska hišaAtalidi
OčeAtal I.
MatiApolonis
Veroizpovedgrško mnogoboštvo

Eumen II. (grško Εὐμένης Β΄) z vzdevkom Soter (Rešitelj) je bil v letih 197 pr. n. št. do 159 pr. n. št. kralj Pergamona. Bil je sin kralja Atala I. Soterja in kraljice Apolonis iz pregamonske Atalidske rodbine, * pred 220 pr. n. št., † 159 pr. n. št.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Eumen je bil najstarejši od štirih sinov Atala in Apolonis, rojen verjetno pred letom 220 pr. n. št. Po prevzemu oblasti je nadaljeval očetovo politiko sodelovanja z Rimljani in nasprotovanja najprej Makedoncem in nato Selevkidom med njihovo širitvijo proti Egejskemu morju. Leta 190 pr. n. št. je skupaj z Rimljani v bitki pri Magneziji porazil Antioha III. Velikega.[1]

Ko je spoznal, da bi poroka s hčerko Antioha III. povzročila vojno z Rimljani, je poroko odklonil.[2] Namesto z njo se je poročil s Stratoniko Pergamonsko, hčerko kapadoškega kralja Ariarata IV. in njegove žene Antiohis. Njun sin je dobil ime Atal III.

Širjenje kraljestva[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Male Azije po sklenitvi Apamejskega miru s pridobitvami Pergamonskega kraljestva (svetlo modro) in Rodosa (svetlo zeleno)

Eumen je pomagal Rimljanom kadar koli je lahko, najprej v rimsko-selevkidski vojni (192 pr. n. št.-188 pr. n. št.). Na rimski strani se je v bitki pri Magneziji[3] proti Antiohu III. uspešno boril Eumenov brat Atal II.[4] Rimljanom je pomagal tudi v vojni proti špartanskemu tiranu Nabisu (195 pr. n. št.) in nazadnje v tretji makedonski vojni, v kateri so Rimljani v bitki pri Pidni porazili makedonsko in tračansko vojsko Perzeja Makedonskega. Sam se je vojskoval proti bitinskemu kralju Prusiju I. Vojno je sprva izgubil in zatem z rimsko pomočjo zmagal.[5]

Po sklenitvi Apamejskega miru leta 188 pr. n. št. je od svojih rimskih zaveznikov dobil Frigijo, Lidijo, Pizidijo, Pamfilijo in dele Likije.[6] Rimljani so z delitvijo Male Azije med svoja zaveznika Rodosom in Pergamonom dosegli, da nobeden od njiju ni imel premoči v regiji. Rimljani so dosegli tudi to, da so se lahko vmešavali v dogajanja v regiji.[7]

Padec v rimsko nemilost[uredi | uredi kodo]

Eumen je zaradi sumničenj, da kuje zaroto s Perzejem Makedonskih, padel v rimsko nemilost. Da bi odvrnil sume, je po Perzejevem porazu v Rim poslal svojega brata Atala II., da bi Rimljanom čestital za zmago. Atal je bil v Rimu vljudno sprejet, leta 167 pr. n. št. pa so ga Rimljeni neuspešno poskusili posaditi na pergamonski prestol. Vnemirjeni Eumen je nameraval osebno obiskati Rim, da bi zagovarjal svoja dejanja, vendar so mu po prihodu v Brundusium (sedanji Brindisi) ukazali, da takoj zapusti Italijo.[8][9] Sorodstvene vezi so tokrat prevladale in Eumen je ostal pergamonski vladar.[10] Proti Rimljanom se je boril tudi s Farnakom I. Pontskim, ki je poskušal pridobiti pomoč Selevkidov pod Selevkom IV. Filopatorjem.[11] Zaradi sklenitve Apamejskega miru je to zavezništvo zanikal. Okoli leta 179 pr. n. št. je Farnak I. utrpel velike izgube in zaprosil za mir.[12]

Ko je Eumenovo zdravje začelo pešati, je leta 160 pr. n. št. za sovladarja imenoval brata Atala II.[13] Ob Eumenovi smrti je bil njegov in Stratonikin sin še mladoleten, zato se je Atal II. poročil z Eumenovo vdovo in zavladal kot pergamonski kralj.[13]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Eumen II. je bil pronicljiv vladar in politik, ki je svojo državo dvignil v močno monarhijo. Med njegovim vladanjem je Pergamon postajal cvetoče mesto, kjer so bili vedno dobrodošli učeni možje. Med njimi je bil tudi Krates Malski, ustanovitelj pergamonske šole kriticizma. Eumen je mesto okrasil s čudovitimi zgradbami. Med njimi je bil tudi velik oltar s frizom, ki predstavlja bitko gigantov.[8] Njegov velik dosežek je bila razširitev knjižnice v Pergamonu, ene največjih knjižnic antičnega sveta in kraja, ki je bil tradicionalno povezan z nastankom pergamenta, čeprav je obstajal že stoletja.[14] Zgradil je tudi stoo na atenski akropoli.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Livius. Eumenes II Soter.
  2. Appain. The Syrian Wars.
  3. Chisholm 1911.
  4. Livius. Eumenes II Soter.
  5. Livius. Eumenes II Soter. str. 183.
  6. Livius. Eumenes II Soter. Peace of Apamea.
  7. Dov Gera (1998). Judaea and Mediterranean Politics: 219 to 161 B.C.E.
  8. 8,0 8,1 Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Eumenes s.v. Eumenes II.". Encyclopædia Britannica. 9 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 889.
  9. M. Cary & H.Scullard (1935). A History of Rome, str. 165. ISBN 0-333-27830-5.
  10. Chisholm 1911.
  11. Diodorus Siculus. The Library of History.
  12. Polybius. Histories.
  13. 13,0 13,1 Strabo, 13.4.2; Hansen, str. 44–45; Hurwit, str. 271.
  14. Ancient Libraries. Cambridge University Press. 2013. str. 109. ISBN 9781107244580.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Hansen, Esther V. (1971). The Attalids of Pergamon. Ithaca, New York: Cornell University Press; London: Cornell University Press Ltd. ISBN 0-8014-0615-3.
  • Kosmetatou, Elizabeth (2003). "The Attalids of Pergamon," in Andrew Erskine, ur., A Companion to the Hellenistic World. Oxford: Blackwell: str. 159–174. ISBN 1-4051-3278-7. text
  • Polybius, Histories. Evelyn S. Shuckburgh (prev.); London, New York. Macmillan (1889); Reprint Bloomington (1962). Online version at the Perseus Digital Library
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Atal I.
Kralj Pergamona
197–159 pr. n. št.
Naslednik:
Atal II.