Estetski kanon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rojstvo Venere, Sandro Botticelli

Kanon v likovni umetnosti in estetiki ali estetski kanon oziroma lepotni kanon je pravilo za razmerja, da bi ustvarili skladno oblikovano podobo. Poliklejt je napisal traktat Kanon o razmerjih človeškega telesa. Skladno grajeno atletsko telo ter pravilne, plemenite, bolj ali manj idealizirane poteze obraza so lepotni kanon (pravilo, načelo, norma), ki je skupen za vse lepotne ideale, od efebske, tj. nežne mladeniške lepote, do herojske lepote zrele moškosti (Tine Germ, Moška lepota, ki so jo častili stari Grki, znova pridobiva veljavo, Nedelo, 31. avgusta 2003).

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ženska oblika telesa.

Norma neke dobe o tem, kaj je ali ni lepo, je lepotni kanon. Norme se spreminjajo, kar je v eni dobi lepo, morda v drugi ni. Odvisne so od mode in razvoja načinov lepšanja, kot sta frizerstvo in ličenje.

Po francoskem starem redu (Ancien Régime) je lepotni kanon zahteval, da ima ženska čim bolj belo kožo. To so dosegli z barvo in pudrom, kar je bilo lahko nevarno za zdravje, pa tudi s ponarejenimi znamenji iz črnega muslina ('mouches'), ki so jih nalepili na obraz ali prsni koš. Danes pa se častijo bolj zdrava barva kože, športnost, hoja in podobno.

Po mnenju antropologa Alfreda-Louisa Kroeberja se ženska silhueta redno vrti od ene od treh osnovnih oblik – kot krinolina, vreča, zvon. [1]

Razmerja v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Telesna razmerja in Vitruvijev človek

Sandro Botticelli je za svojo sliko Rojstvo Venere dejal, da mora biti razdalja med prsno bradavico in popkom, med nogama in popkom ter dimljami enaka, da bi bila slika (po njegovem mnenju) v idealnem razmerju. Drugi taki sistemi idealnih razmerij v slikarstvu in kiparstvu so Poliklejtov kanon in Vitruvijevi moduli, najbolj znan pri Vitruvijevem človeku.

Drugi takšni sistemi 'idealnih proporcev' v slikarstvu in kiparstvu vključujejo Vitruvijevega človeka Leonarda da Vincija, ki temelji na zapisu telesnih proporcev, ki ga je naredil arhitekt Vitruvius[2], v tretji knjigi svoje serije De arhitektura. Namesto da bi postavil kanon idealnih telesnih proporcev, ki bi jih drugi sledili, je Vitruvij skušal ugotoviti razmerja, ki obstajajo v resnici.

Stari Egipt[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Umetnost Starega Egipta.

Danski egiptolog Erik Iverson je določil kanon proporcij v klasičnem egiptovskem slikarstvu.[3] To delo je temeljilo na še vedno zaznavnih mrežah na nagrobnih poslikavah: ugotovil je, da je mreža visoka 18 celic, pri čemer je osnovna črta na podplatih in vrh mreže poravnana z linijo las, in popek v enajsti vrstici. Ivarson je poskušal najti mrežo fiksne (in ne relativne) velikosti, vendar so kasnejši analitiki ta vidik njegovega dela zavrnili. Te 'celice' so bile določene glede na velikost pesti preiskovancev, merjeno čez zglobe. Ta delež je že določila Narmerjeva paleta iz približno 31. stoletja pred našim štetjem in je ostal v uporabi vsaj do osvajanja Aleksandra Velikega približno 3000 let kasneje.[4]

Egipčanski kanon za slikanje je dolga stoletja določal, da morajo biti glave prikazane v profilu, da so ramena in prsi prikazani frontalno, da so boki in noge spet v profilu in da morajo moške figure imeti eno nogo naprej, ženske figure pa noge skupaj.

Klasična Grčija[uredi | uredi kodo]

Doryphoros (rimska kopija), Minneapolis Institute of Art

Poliklejtov kanon[uredi | uredi kodo]

V klasični Grčiji je kipar Poliklejt (5. st. pr. n. št.) ustanovil Poliklejtov kanon. Čeprav je njegova teoretična razprava izgubljena v zgodovini[5], je citiran, ko pravi: »Popolnost ... pride malo po malo (para mikron) skozi številne figure«. S tem je mislil, da mora biti kip sestavljen iz jasno določljivih delov, ki so med seboj povezani s sistemom idealnih matematičnih proporcev in ravnotežja. Čeprav je kanon verjetno predstavljal njegov Kopjenosec (Doriforos, grško Δορυφόρος), prvotni bronast kip ni ohranjen, obstajajo pa kasnejše marmorne kopije.

Kljub številnim napredkom sodobnih učenjakov k jasnejšemu razumevanju teoretične osnove Poliklejtovega kanona rezultati teh študij kažejo na odsotnost splošnega soglasja glede praktične uporabe tega kanona v umetniških delih. Ugotovitev Rhysa Carpenterja na to temo ostaja veljavna: »Kljub temu pa se moramo uvrstiti med zanimivosti naše arheološke štipendije, da še nikomur ni uspelo izluščiti recepta napisanega kanona iz njegovega vidnega utelešenja in sestavljanja sorazmernih števil, za katere vemo, da jih vključuje.«[6]}

Lizipov kanon[uredi | uredi kodo]

Kipar Lizip (4. st. pr. n. št.) je razvil bolj gracilen slog.[7] Plinij starejši je v svoji Historia Naturalis zapisal, da je Lizip v umetnost uvedel nov kanon: capita minora faciendo quam antiqui, corpora graciliora siccioraque, per qum proceritassignorum major videretur, kar pomeni kanon telesnih razsežnosti, ki se bistveno razlikuje od Poliklejtovega. Lizip je zaslužen za to, da je vzpostavil proporcionalni kanon osem glav visoko.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. (francosko) Nathalie Bailleux et Bruno Remaury, Modes et vêtements, collection Découvertes Gallimard (nº 239), Éditions Gallimard (ISBN 2-07-053270-4)
  2. Vitruvius. "I, "On Symmetry: In Temples And In The Human Body"". Ten Books on Architecture, Book III. Prevedel Morris Hicky Morgan. Harvard University Press. Pridobljeno dne 15 October 2020 – via Gutenberg.org.
  3. Erik Iverson (1975). Canon and proportions in Egyptian art (2nd izd.). Warminster: Aris and Phillips.
  4. Smith, W. Stevenson; Simpson, William Kelly (1998). The Art and Architecture of Ancient Egypt. Penguin/Yale History of Art (3rd izd.). Yale University Press. str. 12–13, note 17. ISBN 0300077475.
  5. "Art: Doryphoros (Canon)". Art Through Time: A Global View. Annenberg Learner. Pridobljeno dne 15 September 2020. povsem nedvoumno nam je rečeno, da je vsak del povezal z vsakim drugim delom in celoto in za to uporabil matematično formulo. Kakšna je bila ta formula, je ugibanje..
  6. Tobin, Richard (1975). "The Canon of Polykleitos". American Journal of Archaeology. 79 (4): 307&nbsp, – 321. doi:10.2307/503064. JSTOR 503064. Pridobljeno dne 2 October 2020.
  7. Charles Waldstein, PhD. (December 17, 1879). Praxiteles and the Hermes with the Dionysos-child from the Heraion in Olympia (PDF). str. 18. The canon of Polykleitos was heavy and square, his statues were quadrata signa, the canon of Lysippos was more slim, less fleshy
  8. "Hercules: The influence of works by Lysippos". Paris: The Louvre. Pridobljeno dne 4 October 2020. Lizip je v četrtem stoletju pred našim štetjem sestavil kanon proporcij za bolj podolgovat lik, ki ga je v prejšnjem stoletju opredelil Poliklejt. Po Lizipu bi morala biti višina glave ena osmina višine telesa in ne ena sedmina, kot je priporočal Poliklejt.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]