Ernest Železni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Upodobitev Ernesta, Vojvode Avstrije na njegovi grobnici.

Ernest Železni, (s polnim nazivom Ernest Habsburški, Vojvoda Notranje Avstrije; nemško Ernst der Eiserne), * 1377, † 10. junij 1424, habsburški politik in vladar.

Ernest Železni iz Štajerske (Leopoldinske) linije Habsburgov je vladal Štajerski, Koroški in Kranjski (s skupnim imenom Notranja Avstrija) od leta 1406 do svoje smrti. Bil je glava družine od 1411 do 1424.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Ernest je bil rojen v Bruck an der Mur na Štajerskem, kot tretji sin Leopold III., Vojvoda Notranje Avstrije. Po smrti svojega očeta v Bitki pri Sempachu leta 1386, je bil njegov skrbnik Albreht III. Habsburški. Leta 1401 je spremljal nemškega kralja Ruperta na njegovem pohodu v Italijo. Po smrti njunega najstarejšega brata Wiljema leta 1406 so se preostali trije bratje dogovorili o delitvi njihove dediščine. Po ločeni pogodbi iz leta 1406 je Ernest dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko, in skupaj s svojim starejšim bratom Vojvodo Leopoldom IV. (glavo Leopoldinske linije), skrbništvo nad mladim Albrehtom V., Vojvodo Avstrije. Leta 1407 je prišlo do spora med Leopoldom in Ernestom, ki je prešel v vojno, ki je trajala do maja 1409. V sporu med dvema vojvodoma je bil za razsodnika izbran Herman II. Celjski grof, ki je na Dunaju zbral obe vojvodi in podpisan je bil nov dogovor. Vendar pa se je spor nadaljeval, Leopold se je povezal z Albrehtom in najmlajšim bratom Fridrikom. Ernest pa je oblikoval svoje zavezništvo z gospodarji Passaua, grofom Hermanom II. Celjskim, grofom Friderikom Ortenburškim, salzburškim nadškofom Eberhardom, z vojvodo Heinrichom Bavarskim, z ogrskim kraljem Sigismundom ter z močno plemiško partijo v Avstriji pod vodstvom bratov Reinprechta in Friedrich iz Wallsee.

Leta 1411, ko je Leopold umrl brez naslednika, je Ernest postal nesporna glava Leopoldinske linije. Leta 1414 je bil kot poslednji koroški vojvoda ustoličen na Gosposvetskem polju po tradicionalnem ustoličenju koroških vojvod. Od takrat se je sam imenoval Nadvojvoda. Bil je prvi Habsburg, ki je dejansko uporabljal ta naslov, ki ga je uvedel Rudolf IV.. Ernest je bil član Zmajevega reda, ki ga je ustanovil Sigismund Luksemburški, pozneje svetorimski cesar. Vendar se je po letu 1412 postavil proti njemu na stran svojega brata Friderika IV., Vojvode Gornje Avstrije (vladarja Tirolske), ki ga je cesar leta 1417 odstavil. Ernest je najprej poskusil pridobiti Friderikov teritorij zase, potem pa se je z bratom dogovoril, da sta skupno uspešno obranila Tirolsko pred cesarjevim apetitom.

Leta 1423 je Ernest izročil Hermanu II. Celjskemu grofu listino iż leta 1308, po kateri so imeli Celjski od Habsburžanov v fevdu svojo prej alodialno posest. S tem se je odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjskimi. V zameno je moral Herman izročiti kar 14 posestev.

Ernest je umrl v Bruck an der Mur in je pokopan v Cisterjanskem samostanu Rein. Njegov vzdevek Železni se je pričel uporabljati šele po njegovi smrti.

Ernest Železni s sinovi.

Družina in potomci[uredi | uredi kodo]

Ernest se je leta 1392 prvič poročil z Margareto Pomeransko, ki je bila hči Bogusława V., Volvode Pomeranskega in njegove druge žene Adelheid Brunswick-Grubenhagen. Bila sta brez otrok.

Druga žena Ernesta (od 1412) je bila Cimburgis Mazoviecka, s katero sta imela devet otrok:

Ernest je, kot vladar Notranje Avstrije in kot ustanovitelj starejše Štajerske linije družine Habsburžanov, ki je po svojem sinu Vojvodi Frideriku V. preživela Albertinsko-avstrijsko linijo ter Tirolsko linijo, postal predhodnik vseh kasnejših habsburških cesarjev.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Franz Krones: Ernst (Herzog von Österreich). In: Allgemeine Deutsche Biographie (ADB). Band 6, Duncker & Humblot, Leipzig 1877, S. 294–297.