Eriejsko jezero
| Eriejsko jezero | |
|---|---|
 Satelitski posnetek 9. januarja 2014 | |
 Batimetrični zemljevid jezer Erie in Saint Clair. TNajgloblja točka je označena z "×" | |
| Lega | Severna Amerika |
| Skupina | Velika jezera |
| Koordinate | 42°12′N 81°12′W / 42.2°N 81.2°W |
| Vrsta jezera | ledeniško jezero |
| Glavni dotoki | Detroit |
| Glavni odtoki | Niagara Wellandov prekop |
| Države porečja | Kanada Združene države Amerike |
| Maks. dolžina | 388 km |
| Maks. širina | 92 km |
| Površina | 25.700 km² |
| Povp. globina | 19 m |
| Maks. globina | 64 m |
| Količina vode | 484 km³ |
| Zadrževalni čas vode | 2,6 leta |
| Gladina (n.m.) | 173 m |
| Otoki | 24+ |
| Naselja | Buffalo, New York Erie, Pensilvanija Toledo, Ohio Cleveland, Ohio |
Eriejsko jezero (angleško Lake Erie) je jezero iz skupine Velikih jezer v Severni Ameriki, ki leži na meji med Združenimi državami Amerike in Kanado. Je po prostornini najmanjše[1] in najplitvejše od Velikih jezer, po površini pa je drugo najmanjše za Ontarijskim jezerom. Je enajsto največje na svetu. Glavni pritok je reka Detroit, ki prinaša vodo iz Huronskega jezera, na vzhodni konici pa se izliva reka Niagara, ki teče proti severu v Ontarijsko jezero in ki zagotavlja hidroelektrično energijo Kanadi in ZDA, saj vrti ogromne turbine v bližini Niagarskih slapov v Lewistonu v New Yorku in Queenstonu v Ontariu.. Na najgloblji točki je Eriejsko jezero globoko 64 m, zaradi česar je edino Veliko jezero, katerega najgloblja točka je nad morsko gladino.[2]
Zaradi majhne globine, ki v povprečju znaša le 19 metrov, se spomladi hitro segreje, pozimi pa zamrzne prej kot ostala Velika jezera. Predvsem južne obale so znane po rodovitni prsti, tu je razširjeno intenzivno kmetijstvo, ki ga spremlja gosta poselitev – v porečju je sedemnajst metropolitanskih območij s po več kot 50.000 prebivalci, od katerih je največje mesto Cleveland. Severni del pripada kanadski provinci Ontario, južnega pa si delijo ameriške zvezne države Michigan, Ohio, Pensilvanija in New York. Ima tudi ključen pomen kot transportna pot za surovine, ki jih predelujejo v industrijskih središčih tega dela regije. Neprehodne Niagarske slapove na reki Niagara so leta 1932 obšli z izgradnjo Wellandovega prekopa, skozi čigar zapornice lahko plujejo ladje razreda seawaymax. Zgodovinsko je pomemben tudi precej ožji Eriejski prekop, ki predstavlja povezavo z reko Hudson in prek nje z Atlantskim oceanom pri New Yorku.
Močno onesnaževanje iz kmetijskih in urbanih območij je že v 1950. letih vodilo do evtrofikacije in množičnega cvetenja voda, zaradi česar so v zadnjih desetletjih izvajali obsežne programe izboljšanja kakovosti vode in omejevanja onesnaževanja, ki so privedli do občutnega izboljšanja stanja, kljub temu pa še vedno občasno prihaja do množičnih pomorov rib in drugih težav.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Leta 1669 je Francoz Louis Joliet odkril Eriejsko jezero in tam nekaj let pozneje ustanovil francoska naselja.
10. septembra 1813, med vojno leta 1812, se je med britanskimi in ameriškimi ladjami odvila bitka pri Eriejskem jezeru. Pod poveljstvom Oliverja Hazarda Perryja je ameriška mornarica s svojimi močnejšimi pomorskimi silami izšla kot zmagovalka.
Eriejsko jezero je v nemško literaturo vstopilo kot prizorišče balade Theodorja Fontana John Maynard o brodolomu na jezeru.
Geografija
[uredi | uredi kodo]Geografske značilnosti
[uredi | uredi kodo]
Eriejsko jezero (42,2° S, 81,2 Z) ima povprečno nadmorsko višino 174 m nad morsko gladino. Ima površino 25.874 km2, dolžino 388 km in širino 92 km na najširših točkah. Je najplitvejše od Velikih jezer s povprečno globino 19 m in največjo globino 64 m. Ker je Erie najplitvejše, je tudi najtoplejše od Velikih jezer,[3] in leta 1999 je to skoraj postalo problem za dve jedrski elektrarni, ki potrebujeta hladno jezersko vodo za hlajenje reaktorjev. Toplo poletje leta 1999 je povzročilo, da so se temperature jezera približale meji 29 °C, ki je potrebna za hlajenje elektrarn.[4] Zaradi svoje plitve globine je tudi prvo, ki pozimi zamrzne.[5] Najplitvejši del Eriejskega jezera je zahodna kotlina, kjer je povprečna globina le od 7,6 do 9,1 m; posledično lahko »že najmanjši vetrič dvigne živahne valove«, znane tudi kot seš.[6] Po drugih poročilih se »valovi zelo hitro nabirajo«. Območje okoli jezera je znano kot »prestolnica neviht v Kanadi« z »osupljivimi« strelami.[7]]
Eriejsko jezero napaja predvsem reka Detroit (iz Huronskega jezera in jezera St. Clair) in se izliva preko reke Niagara in preko Niagarskih slapov v Ontarijsko jezero. Plovbo navzdol zagotavlja kanal Welland, del morske poti sv. Lovrenca. Drugi pomembni pritoki so reka Grand, Huron, Maumee, Sandusky, Cuyahoga in reka Buffalo. Porečje pokriva 78.100 km2.
Narodni park Point Pelee, najjužnejša točka kanadske celine, je na polotoku, ki se razteza v jezero. Jezero ima 31 otokov (13 v Kanadi, 18 v ZDA), ki so večinoma na zahodni strani jezera. Največji med njimi je otok Pelee.
Gladina vode
[uredi | uredi kodo]Eriejsko jezero ima čas zadrževanja vode 2,6 leta, kar je najkrajši čas med vsemi Velikimi jezeri.[8] Površina jezera je 25.667 km2.[9] Gladina vode jezeru niha glede na letni čas, tako kot v drugih Velikih jezerih. Na splošno so najnižje gladine januarja in februarja, najvišje pa junija ali julija, čeprav so bile izjeme. Povprečna letna gladina se spreminja glede na dolgotrajne padavine. Kratkoročne spremembe gladine pogosto povzročajo seši, ki so še posebej visoki, ko med nevihtami pihajo jugozahodni vetrovi po celotni dolžini jezera. Zaradi teh seši se ti lahko kopičijo na vzhodnem koncu jezera. Nevihtni seši lahko povzročijo škodo na kopnem. Med nevihto novembra 2003 se je gladina vode v Buffalu dvignila za 2,1 m, valovi pa so bili visoki od 3 do 4,6 metra, kar je pomenilo dvig za 6,7 m.[10] Medtem je na zahodnem koncu jezera Toledo doživel podoben padec gladine vode.
- Poleti 1986 je jezero doseglo najvišjo gladino 1,55 m nad izhodiščem. Rekordi visoke gladine so bili postavljeni od aprila 1986 do januarja 1987. Gladina se je gibala od 1,32 do 1,55 m nad izhodiščem.
- Pozimi 1934 je jezero doseglo najnižjo gladino 0,46 m pod izhodiščem. Mesečni rekordi nizkega vodostaja so bili postavljeni od julija 1934 do junija 1935. V teh dvanajstih mesecih se je gladina vode gibala od 0,46 m pod referenčno točko do ravni z njo.[11]
Geologija
[uredi | uredi kodo]
Eriejsko jezero je izdolbel ledeniški led in je prešlo skozi številne faze, preden je dobilo svojo sedanjo obliko, ki je stara manj kot 4000 let, kar je v geološkem smislu kratko obdobje.[29] Pred tem je zemljišče, na katerem je danes jezero, prešlo skozi več kompleksnih faz. Velika nižinska kotlina se je oblikovala pred več kot dvema milijonoma let kot posledica vzhodno tekoče reke, ki je obstajala že dolgo pred pleistocenskimi ledenimi dobami. Ta starodavni drenažni sistem je uničil prvi večji ledenik na tem območju, hkrati pa je poglobil in razširil nižinska območja, kar je omogočilo, da se je voda usedla in oblikovala jezero. Ledeniki so lahko izdolbli več zemlje na vzhodni strani nižine, ker je podlaga iz skrilavca, ki je mehkejši od karbonatnih kamnin dolomita in [[apnenec|apnenca]g na zahodni strani. Tako sta vzhodna in osrednja kotlina sodobnega jezera veliko globlja od zahodne kotline, ki je v povprečju globoka le 7,6 m in je bogata s hranili in ribami. Eriejsko jezero je najplitvejše od Velikih jezer, ker je bil led relativno tanek in ni imel erozivne moči, ko je dosegel tako daleč na jug, glede na eno od ocen.
Kar trije ledeniki so se premikali in umikali po kopnem, kar je povzročilo nastanek začasnih jezer v časovnih obdobjih med njimi (jezero Whittlesey, jezero Maumee in jezero Arkona). Ker je imelo vsako jezero drugačno količino vode, so bile njihove obale na različnih nadmorskih višinah. Zadnje jezero, ki je nastalo, jezero Warren, je obstajalo pred približno 13.000 in 12.000 leti. Bilo je globlje od sedanjega Eriejskega jezera, njegova obala pa je bila približno 13 km v notranjosti od sodobne. Zgodnje Eriejsko jezero je prešlo skozi številne faze, njegove starodavne peščene sipine pa so vidne v regiji Oak Openings v severozahodnem Ohiu. Tam peščeno suha tla na jezerskem dnu niso bila zadostna za podporo velikim drevesom, razen nekaj vrst hrastov, ki so tvorila redko hrastovo savano.[12]
Vinogradništvo
[uredi | uredi kodo]Vino se na Eriejskem jezeru goji že od 19. stoletja. Kanadski vinogradi se raztezajo vzdolž severne obale in na otoku Pelee. Vinska regija Eriejskega jezera (AVA) je v ameriški zvezni državi New York.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Erie, Lake - FactMonster«. www.factmonster.com. Arhivirano iz spletišča dne 29. februarja 2012. Pridobljeno 5. septembra 2006.
- ↑ »Great Lakes Profile«. Vivid Maps (v ameriški angleščini). 18. januar 2017. Arhivirano iz spletišča dne 23. novembra 2023. Pridobljeno 10. januarja 2024.
- ↑ »Dr. Charles E. Herdendorf«. Wkyc.com. 26. februar 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2013. Pridobljeno 10. decembra 2012.
- ↑ »Lake Erie Heat Wave Threatens Nuclear Plants' Cooling Systems«. Los Angeles Times. Associated Press. 10. avgust 1999. Arhivirano iz spletišča dne 24. januarja 2010. Pridobljeno 24. januarja 2011.
- ↑ »GLCFS-FVCOM Products«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2014. Pridobljeno 26. januarja 2014.
- ↑ Denny lee (10. september 2004). »Reborn, Lake Erie Beckons Kayakers«. The New York Times. Pridobljeno 24. januarja 2011.
- ↑ Margaret Atwood (19. januar 2008). »On Lake Erie's demise«. The Star. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2011. Pridobljeno 24. januarja 2011.
Also, the western end of Lake Erie is the thunderstorm capital of Canada – the lightning displays are breathtaking, the winds can hit gale force, and, due to the lake's shallowness, the waves build very quickly.
- ↑ Great Lakes; Basic Information: Lake Erie Arhivirano December 1, 2012, na Wayback Machine.. U.S. Environmental Protection Agency.
- ↑ Cicely A. Richard (25. januar 2010). »Fishing Lakes in Pennsylvania«. USA Today. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2011. Pridobljeno 25. januarja 2010.
Lake Erie, one of North America's Great Lakes, offers more than 470,000 acres of surface water.
- ↑ »Great Lakes Storm Surges November 12–13, 2003«. Glerl.noaa.gov. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. aprila 2013. Pridobljeno 10. decembra 2012.
- ↑ Monthly bulletin of Lake Levels for The Great Lakes; September 2009; U.S. Army Corps of Engineers, Detroit District
- ↑ »Hansen, Michael C. "The History of Lake Erie"«. Ohiodnr.com. Arhivirano iz spletišča dne 24. novembra 2011. Pridobljeno 10. decembra 2012.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Herschy, Reginald W. (2012). »Great Lakes, North America«. V Bengtsson, Lars; Herschy, Reginald W.; Fairbridge, Rhodes W. (ur.). Encyclopedia of Lakes and Reservoirs. Springer. str. 303–314. ISBN 978-1-4020-5616-1.
- Great Lakes Shipping Study. U.S. Department of Homeland Security. 2014-01-13. http://www.portdetroit.com/wp-content/uploads/2015/02/Great-Lakes-Shipping-Study-Final.pdf.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- How many Islands are there in Lake Erie?
- EPA's Great Lakes Atlas Arhivirano October 29, 2010, na Wayback Machine.
- Great Lakes Coast Watch Arhivirano March 21, 2023, na Wayback Machine.
- Lake Erie Bathymetry Arhivirano March 21, 2023, na Wayback Machine. – National Geophysical Data Center
