Eparhija
Eparhija (grško ἐπαρχία, latinizirano: eparchía, dob. 'gospostvo') je cerkvena enota v vzhodnem krščanstvu, enakovredna škofiji v zahodnem krščanstvu. Eparhijo vodi eparh, enakovreden škofu. Status eparhije je odvisen od upravne strukture posamezne vzhodne cerkve: eparhija lahko pripada cerkveni provinci, običajno metropoli, lahko pa je iz nje izvzeta. Vsaka eparhija je razdeljena na župnije, tako kot škofija v zahodnih cerkvah. Zgodovinski razvoj eparhij v različnih vzhodnih cerkvah so zaznamovale lokalne razlike, ki jih je še vedno mogoče opaziti v sodobnih pravoslavnih cerkvah, predkalcedonskih cerkvah in katoliških cerkvah vzhodnega obreda.[1]
Pravoslavne cerkve
[uredi | uredi kodo]
V pozni antiki in zgodnjem srednjem veku je v pravoslavni terminologiji izraz eparhija ostal ustaljena oznaka za metropolitansko provinco, tj. metropolijo (grško μητρόπολις, latinsko metropola).
V kasnejšem srednjem veku se je terminologija začela spreminjati, zlasti znotraj Carigrajskega patriarhata. Inflacija naslovov, ki je prizadela bizantinsko aristokracijo in birokracijo, je dobila zagon tudi v cerkvenih krogih. Da bi pospešile centralizacijo, so patriarhalne oblasti začele množiti število metropolitov tako, da so lokalne škofe povzdignile v častne metropolitske stopnje, ne da bi jim sočasno podelile dejanske metropolitske pristojnosti. Neposredno imenovani metropoliti so s tem postali bolj odvisni od Carigrada. Posledično je bila raba besede eparhija razširjena tako, da je vključevala ne samo prave metropolitanske province, ampak tudi novoustanovljene častne metropolitanske sedeže, ki niso bile prave province in torej nič drugačne od običajne škofije, razen v častnih nazivih in rangih. Eparhije so se začeli imenovati tudi takšni častni metropolitanski sedeži. Proces je bil sistematično spodbujan, kar je povzročilo velik terminološki premik.[2] Z razdrobitvijo prvotnih metropolitanskih provinc na več naslovnih, ki so jih tudi imenovali eparhije, je carigrajski patriarhat postal bolj centraliziran in ostal tak do danes.[3]
Podobno cerkveno terminologijo uporabljajo tudi druge avtokefalne in avtonomne cerkve znotraj vzhodne pravoslavne skupnosti. V tistih, ki niso grške, se izraz eparhija uporablja v lokalnih različicah in ima tudi različne ustreznice v lokalnih jezikih.
Vzhodne katoliške cerkve
[uredi | uredi kodo]V vzhodnih katoliških Cerkvah je eparhija enakovredna škofiji latinske Cerkve, njen škof pa se lahko imenuje eparh in je enakovreden škofu latinske Cerkve. Podobno velja za nadškofijo.[1]
Posamezne eparhije nekaterih vzhodnih katoliških Cerkva so lahko sufragani metropolij latinske Cerkve. Grkokatoliška Križevska eparhija je na primer sufragan rimskokatoliške Zagrebške nadškofije.[4] Latinske prelate imajo tudi nekatere manjše vzhodnokatoliške Cerkve. Makedonska grškokatoliška cerkev je na primer organizirana kot Strumiško-Skopska eparhija, katere sedanji ordinarij je rimskokatoliški škof v Skopju.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Nedungatt 2002, str. 228.
- ↑ Meyendorff 1989.
- ↑ Eparchies of the Ecumenical Patriarchate of Constantinople (Επαρχίες Οικουμενικού Θρόνου)
- ↑ David M. Cheney. »Diocese of Križevci«. Catholic Hierarchy. Pridobljeno 16. aprila 2018.
- ↑ David M. Cheney. »Eparchy of Beata Maria Vergine Assunta in Strumica-Skopje«. Catholic Hierarchy. Pridobljeno 24. aprila 2019.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Cross, Frank L.; Livingstone, Elizabeth A., ur. (2005) [1957]. The Oxford Dictionary of the Christian Church (3rd rev. izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-280290-3.
- Kiminas, Demetrius (2009). The Ecumenical Patriarchate: A History of Its Metropolitanates with Annotated Hierarch Catalogs. Wildside Press LLC. ISBN 9781434458766.
- Mason, Hugh J. (1974). Greek Terms for Roman Institutions: A Lexicon and Analysis. Toronto: Hakkert. ISBN 9780888660138.
- Meyendorff, John (1989). Imperial unity and Christian divisions: The Church 450-680 A.D. Crestwood, NY: St. Vladimir's Seminary Press. ISBN 9780881410563.
- Nedungatt, George, ur. (2002). A Guide to the Eastern Code: A Commentary on the Code of Canons of the Eastern Churches. Rome: Oriental Institute Press. ISBN 9788872103364.
- Ohme, Heinz (2012). »Sources of the Greek Canon Law to the Quinisext Council (691/2): Councils and Church Fathers«. The History of Byzantine and Eastern Canon Law to 1500. Washington: CUA Press. str. 24–114. ISBN 9780813216799.
- Ostrogorsky, George (1956). History of the Byzantine State. Oxford: Basil Blackwell.
- Stevenson, Angus, ur. (2010) [1998]. Oxford Dictionary of English (3rd izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-957112-3.
- Vitale, Marco (2012). Eparchie und Koinon in Kleinasien von der ausgehenden Republik bis ins 3. Jh. n. Chr. Bonn: Dr. Rudolf Habelt Verlag. ISBN 9783774937390.
- Vitale, Marco (2016). »Priest—Eparchy-arch—Speaker of the Ethnos: The Areas of Responsibility of the Highest Officials of the Eastern Provincial Imperial Cult«. Mnemosyne. 69 (1): 82–111. doi:10.1163/1568525X-12341727.
